Vsebina Uradnega lista

Uradni list RS, št. 78/2025 z dne 10. 10. 2025

2745. Odločba o ugotovitvi, da so bili prvi odstavek, prva alineja drugega odstavka ter tretji in četrti odstavek 129. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, kolikor so se nanašali na evidenco kaznivih dejanj, v neskladju z Ustavo, stran 8461.


Številka:	U-I-9/24-11
Datum:	25. 9. 2025

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Informacijskega pooblaščenca, na seji 25. septembra 2025

o d l o č i l o:

Prvi odstavek, prva alineja drugega odstavka ter tretji in četrti odstavek 129. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 15/13, 23/15 – popr., 10/17 in 47/19), kolikor so se nanašali na evidenco kaznivih dejanj, so bili v neskladju z Ustavo.

O b r a z l o ž i t e v

1. Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju predlagatelj) vlaga zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka, prve alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 129. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), kolikor so se nanašali na evidenco kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 123. člena ZNPPol, ki so urejali obdelavo osebnih podatkov iz evidenc osebnih podatkov policije v t. i. blokirani obliki po poteku roka hrambe iz prvega odstavka 125. člena ZNPPol (tj. obravnavanje v skladu s predpisi, ki urejajo poslovanje organov z dokumentarnim gradivom); roke hrambe navedenih osebnih podatkov, dostop do njih in ravnanje z anonimiziranimi podatki po poteku rokov iz drugega odstavka 129. člena (četrti odstavek 129. člena) ZNPPol.

2. Predlagatelj utemeljuje aktivno procesno legitimacijo z vodenjem pritožbenega postopka zaradi kršitve pravice do izbrisa osebnih podatkov po drugem odstavku 26. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov na področju obravnavanja kaznivih dejanj (Uradni list RS, št. 177/20 – v nadaljevanju ZVOPOKD) iz evidence kaznivih dejanj po 1. točki drugega odstavka 123. člena ZNPPol v času hrambe blokiranih podatkov na podlagi prve alineje drugega odstavka 129. člena ZNPPol.

3. Zatrjuje, da pomeni obdelava osebnih podatkov iz policijskih evidenc na podlagi izpodbijanih določb poseg v pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave in v pravico iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Sklicuje se na Direktivo (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ (UL L 119, 4. 5. 2016), zadnjič popravljeno s Popravkom (UL L 127, 23. 5. 2018), (v nadaljevanju Direktiva 2016/680), in na ZVOPOKD.

4. Predlagatelj zatrjuje neskladje izpodbijanih določb z načelom jasnosti in pomenske določljivosti iz 2. člena Ustave. Izpodbijane določbe ZNPPol naj bi določale blokiranje podatkov, ki pa naj bi še vedno pomenilo obdelavo osebnih podatkov, le da naj bi bil dostop do podatkov bolj omejen z objektivnega (tj. za katere namene je dopustno dostopati do navedenih blokiranih podatkov) in osebnega vidika (tj. kdo naj bi do njih lahko dostopal). Zaradi navedenega naj z ustaljenimi metodami razlage ne bi bilo mogoče ugotoviti dolžine rokov hrambe osebnih podatkov iz policijskih evidenc osebnih podatkov. Tako naj bi obstajala dva roka hrambe osebnih podatkov, najprej po prvem odstavku 128. člena ZNPPol, nato pa še po drugem odstavku 129. člena ZNPPol.

5. Zaradi navedene ureditve naj bi bilo tudi nejasno, v katerem trenutku naj bi bila zagotovljena pravica do izbrisa osebnih podatkov po drugem odstavku 26. člena ZVOPOKD, ki naj bi jo zagotavljali tudi ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU, zlasti zadeva NG proti Direktor na Glavna direktsia ʺNatsionalna politsia pri MVR – Sofia, C-118/22, z dne 30. 1. 2024) ter ustaljena ustavnosodna presoja (zlasti odločba Ustavnega sodišča št. U-I-312/11 z dne 13. 2. 2014, Uradni list RS, št. 15/14, in OdlUS XX, 20). Iz zakonodaje naj tako ne bi jasno izhajalo, ali nastopi ta pravica po izteku roka iz prvega odstavka 128. člena ali iz drugega odstavka 129. člena ZNPPol.

6. Kot nejasno predlagatelj izpostavlja tudi ureditev ravnanja s podatki iz policijskih evidenc po poteku roka iz drugega odstavka 129. člena ZNPPol, saj naj se podatki (razen izjem po četrtem odstavku 129. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo in 53/24 – v nadaljevanju ZKP) ne bi izbrisali, ampak zgolj anonimizirali. Anonimizacija naj bi bila lahko veljavna oblika izbrisa, a le, če po tem podatkov ne bi bilo mogoče povezati z določljivim posameznikom. Kot taka naj bi omogočala zgolj hrambo statističnih ali številčnih podatkov ali drugih oblik podatkov, na podlagi katerih naj posameznika tudi posredno ob uporabi podatkov iz drugih zbirk ne bi bilo mogoče določiti. Vendar naj bi bila možnost prave anonimizacije navedenih podatkov realno majhna zaradi različne razlage pojma anonimizacija v praksi, zaradi tehničnih možnosti izvedljivosti ter zaradi vsebine podatkov v policijskih evidencah. Zato naj bi šlo za psevdonimizirane podatke, varovane z 38. členom Ustave, in za de facto trajno hrambo osebnih podatkov, vsaj v evidenci kaznivih dejanj.

7. Predlagatelj zatrjuje tudi nesorazmernost izpodbijane ureditve. Tridesetletni rok hrambe osebnih podatkov iz drugega odstavka 129. člena ZNPPol naj ne bi bil sorazmeren v ožjem pomenu. Zasledovani cilj (boj proti kaznivim dejanjem) naj bi bilo mogoče doseči s krajšim rokom hrambe in z razlikovanjem med roki hrambe osebnih podatkov oseb, ki so bile ali niso bile pravnomočno obsojene. Pri tem se predlagatelj sklicuje na zahteve iz točke e) prvega odstavka 4. člena in iz 5. člena Direktive 2016/680 po časovno omejeni hrambi osebnih podatkov, kolikor je ta potrebna za dosego zasledovanih namenov, na drugi odstavek 16. člena Direktive 2016/680, ki omogoča pravico do izbrisa osebnih podatkov, tudi v primeru kršitev 4., 8. ali 10. člena Direktive 2016/680, ter na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-312/11. Poudarja tudi okoliščine konkretnega primera, v katerem vodi pritožbeni postopek; kazenski postopek zoper pritožnika naj bi se končal s sklepom o zavrženju kazenske ovadbe oziroma s sklepom o ustavitvi kazenskega postopka, kljub temu pa naj bi se pritožnikovi podatki v blokirani obliki (ki pa naj ne bi omejevala dostopa do teh podatkov bistveno niti z objektivnega niti s subjektivnega vidika) hranili še 30 let.

8. Nadalje predlagatelj izpostavlja, da izpodbijana zakonska ureditev ne razlikuje med položaji, ko gre za osebne podatke pravnomočno obsojenih oseb, oseb, ki so bile osumljene, pa niso bile pravnomočno obsojene, ter tretjih oseb, katerih osebni podatki so v policijski evidenci kaznivih dejanj (prijavitelji, oškodovanci, prejemniki premoženjske koristi itd.). Samo dejstvo, da je bila oseba obdolžena kaznivega dejanja, naj ne bi zadostovalo za sklep, da je zbiranje njenih podatkov nujno potrebno. Še bolj problematično naj bi bilo obdelovanje osebnih podatkov v preventivne namene. Relevantno merilo naj bi bilo zgolj ocenjevanje nevarnosti, ki jih predstavljajo osebe, torej ocena tveganj. Prav tako naj izpodbijana ureditev ne bi razlikovala rokov hrambe glede na težo in naravo kaznivega dejanja in glede na osebne okoliščine osebe, povezane z osumljencem.

9. Za posameznike, za katere naj bi veljala domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave, naj tridesetletni rok hrambe osebnih podatkov ne bi bil nujen za dosego namenov preprečevanja, preiskovanja ter odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, in naj bi nesorazmerno posegal v pravico do informacijske zasebnosti. Prav tako naj bi pomenil visoko tveganje za nastanek stigmatizacije teh oseb (34. člen Ustave), ki naj bi bile lahko obravnavane na enak način kot obsojenci. Iz navedenih razlogov naj bi bile izpodbijane določbe ZNPPol v neskladju s pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave in iz prvega odstavka 8. člena EKČP.

10. Zahteva je bila na podlagi prvega odstavka 28. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20, 92/21 in 22/25 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril.

11. Svoje mnenje je poslala Vlada, ki se je opredelila do navedb predlagatelja. Zavrnila je predlagateljevo sklicevanje na njegove pripombe na ureditev hrambe profila DNK iz let 2013 in 2015, ker naj bi bila izpodbijana ureditev drugačna in naj bi ustrezala zahtevam Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-312/11. Prav tako je zavrnila njegovo navedbo glede neskladja z ZVOPOKD, saj naj bi bil pojem blokiranje jasno opredeljen v 21. točki 4. člena ZVOPOKD in v 2. točki prvega odstavka 29. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22– v nadaljevanju ZVOP-2). S tem naj bi bilo zadoščeno zahtevi po pravni varnosti oziroma načelu zakonitosti. Prav tako naj bi bili v tretjem odstavku 129. člena ZNPPol nedvoumno določeni pogoji za obdelovanje blokiranih podatkov, ki naj bi bilo omejeno na uporabniške račune, ki imajo dodeljene privilegije dostopa in pravico do nadaljnje obdelave blokiranih podatkov. S tem naj bi bila zagotovljena tudi delna omejitev obdelave osebnih podatkov z namenom preprečevanja njihove nezakonite obdelave. Poleg tega naj bi bila vsaka obdelava takih podatkov beležena v dnevnikih obdelave, s čimer naj bi se zagotavljal nadzor nad zakonitostjo in upravičenostjo obdelav osebnih podatkov.

12. Vlada nadalje izpostavlja, da glede na definicijo anonimiziranja podatkov v 20. točki 4. člena ZVOPOKD anonimizirani podatki niso osebni podatki in niso varovani po 38. členu Ustave, ZVOP-2 ter ZVOPOKD. Pomisleki predlagatelja glede blokiranja in anonimiziranja podatkov ter prevzemanja gradiva s strani Arhiva Republike Slovenije na izvedbeni ravni in glede nadaljnje obravnave ter hrambe podatkov v skladu z določbami zakona, ki ureja varstvo dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhive, pa naj se ne bi nanašali na 129. člen ZNPPol. Hkrati naj bi imel predlagatelj možnost to obravnavati v okviru svojih zakonskih nadzorstvenih pristojnosti.

13. Po stališču Vlade naj pravica do izbrisa osebnih podatkov ne bi bila absolutna pravica posameznika, ampak naj bi bila vezana na primere nezakonite obdelave osebnih podatkov po 5., 6. ali 7. členu ZVOPOKD oziroma če je treba osebne podatke izbrisati za izpolnitev pravne obveznosti, ki velja za pristojni organ. To naj bi izhajalo tudi iz pritožbenega postopka, ki naj bi ga vodil predlagatelj in v katerem naj bi pritožbo posameznika glede zahteve za izbris ocenil za neutemeljeno in poudaril, da bi policija ravnala nezakonito, če bi zahtevi za izbris ugodila kljub temu, da obstaja zakonska podlaga za nadaljnjo obdelavo osebnih podatkov.

14. Navedba predlagatelja, da so izpodbijane določbe ZNPPol v neskladju z Ustavo tudi zato, ker naj v povezavi z drugimi določbami ZNPPol ter ob upoštevanju pravice do izbrisa osebnih podatkov iz drugega odstavka 26. člena ZVOPOKD ne bi bilo mogoče doseči jasne in enoznačne razlage, naj bi bila v neskladju s predlagateljevo jezikovno razlago 128. in 129. člena ZNPPol, ki naj bi jasno in nedvoumno določala roke hrambe podatkov v evidencah. Tako čas hrambe v dokumentarni zbirki in v nadaljevanju v blokirani obliki naj bi bilo treba razumeti kot skupni rok hrambe osebnega podatka, anonimizirani podatki pa naj ne bi pomenili osebnih podatkov. Glede na navedeno naj bi bila zakonska določba jasna in določna ter naj med ZNPPol in ZVOPOKD ne bi obstajala nasprotja.

15. Glede zatrjevane nesorazmernosti izpodbijane ureditve pa je Vlada, upoštevajoč pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU) in slovensko pravno ureditev, pritrdila predlagatelju, da so roki hrambe podatkov v evidenci kaznivih dejanj nesorazmerni.

16. Mnenje Vlade je bilo posredovano predlagatelju, ki nanj ni odgovoril.

B. – I.

Procesne predpostavke

17. Predlagatelj lahko z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, če nastane vprašanje ustavnosti ali zakonitosti v zvezi s postopkom, ki ga vodi (šesti odstavek 23.a člena ZUstS).

18. Predlagatelju je zakonodajalec podelil privilegiran položaj za dostop do Ustavnega sodišča,¹ zato mora predložiti listine, na podlagi katerih bi lahko Ustavno sodišče ocenilo, ali je zahteva vložena v zvezi s postopkom, v katerem bi moral predlagatelj uporabiti izpodbijane predpise.² Izpodbija lahko le tisti predpis, ki bi ga moral uporabiti v konkretni zadevi, za katero je pristojen voditi postopek.³ Zgolj dejstvo, da predlagatelj vodi postopek (inšpekcijskega) nadzora, v katerem je podvomil o ustavnosti in zakonitosti predpisa, ki je prenehal veljati, za izpolnjevanje pogojev za presojo veljavnega predpisa ne zadostuje. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja še, da se predlagatelju prizna aktivna procesna legitimacija le takrat, kadar v zvezi s konkretnim postopkom ne more zagotoviti učinkovitega varstva informacijske zasebnosti.⁴

19. V obravnavani zadevi je predlagatelj s predložitvijo spisa zadeve št. 07144-2/2023 izkazal, da odloča o pritožbi pritožnika zoper odločbo policije, s katero je ta zavrnila zahtevo pritožnika za izbris osebnih podatkov iz evidence kaznivih dejanj za dve kaznivi dejanji zato, ker še ni potekel rok po drugem odstavku 129. člena ZNPPol, pri čemer je bila v primeru prvega kaznivega dejanja kazenska ovadba zoper pritožnika zavržena, v primeru drugega kaznivega dejanja pa je bil izdan sklep o ustavitvi kazenskega postopka. Ustavno sodišče ocenjuje, da je predlagatelj s tem izkazal, da se mu zastavljajo vprašanja ustavnosti izpodbijanih določb 129. člena ZNPPol v zvezi s pritožbenim postopkom, ki ga vodi.

20. Dne 30. 1. 2025 je Državni zbor sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 8/25 – v nadaljevanju ZNPPol-C), s katerim je bila spremenjena ureditev rokov hrambe podatkov iz evidence kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 123. člena ZNPPol po blokiranju navedenih podatkov (129. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije, Uradni list RS, št. 22/25 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZNPPol/25).

21. Če je predpis med postopkom pred Ustavnim sodiščem v izpodbijanem delu prenehal veljati ali je bil spremenjen ali dopolnjen, Ustavno sodišče odloči o njegovi ustavnosti oziroma zakonitosti, če predlagatelj ali pobudnik izkaže, da niso bile odpravljene posledice protiustavnosti oziroma nezakonitosti (drugi odstavek 47. člena ZUstS).

22. Zahtevo za oceno ustavnosti je vložil Informacijski pooblaščenec, ki bo moral v postopku odločanja o pritožbi zoper odločbo policije odločiti o zakonitosti in pravilnosti stališč policije, ki so bila sprejeta na podlagi izpodbijanih zakonskih določb.⁵ Prvi odstavek 129. člena, prva alineja drugega odstavka 129. člena in tretji odstavek 129. člena ZNPPol, kolikor so se nanašali na evidenco kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 123. člena ZNPPol, so tako za odločanje predlagatelja še vedno upoštevni. Zato so izpolnjeni pogoji iz 47. člena ZUstS za oceno ustavnosti navedenih izpodbijanih določb.

B. – II.

Izpodbijana zakonska ureditev

23. Predlagatelj v svoji vlogi sicer navaja, da izpodbija celoten 129. člen ZNPPol. Vendar je iz njegove zahteve razvidno, da ga vsebinsko izpodbija le toliko, kolikor se je 129. člen nanašal na evidenco kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 123. člena ZNPPol. Predlagatelj tako ne izpodbija ureditve hrambe blokiranih in anonimiziranih podatkov ter ravnanja z njimi iz vseh evidenc policije po drugem odstavku 123. člena ZNPPol. Tudi v prekinjenem postopku predlagatelj kot pritožbeni organ po prvem odstavku 27. člena ZVOPOKD odloča o pritožbi zoper odločbo policije o zavrnitvi zahteve za izbris podatkov iz evidence kaznivih dejanj. Predlagatelj prav tako ne zatrjuje neskladja 128. člena ZNPPol, ki je urejal roke hrambe podatkov iz policijskih evidenc v prvi fazi hrambe podatkov iz policijskih evidenc, tj. pred blokiranjem podatkov.

24. Ustavno sodišče je zato omejilo obseg svoje presoje in je presojalo prvi odstavek, prvo alinejo drugega odstavka ter tretji in četrti odstavek 129. člena ZNPPol, kolikor so se nanašali na evidenco kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 123. člena ZNPPol.

25. Izpodbijane določbe ZNPPol so določale:

»129. člen

(blokiranje podatkov)

(1) Po preteku rokov hrambe iz prejšnjega člena se podatki iz evidenc, katerih upravljavec je policija, blokirajo in naprej obravnavajo v skladu s predpisi, ki urejajo poslovanje organov z dokumentarnim gradivom, razen podatkov:

– v evidencah iz 3., 22. in 24. točke drugega odstavka 123. člena tega zakona, ki se anonimizirajo;

– v evidencah iz 17., 20., 25., 26., 27., 28., 29. in 32. točke drugega odstavka 123. člena tega zakona, ki se brišejo;

– v evidencah iz 30. in 31. točke drugega odstavka 123. člena tega zakona, ki se depersonalizirajo v skladu s 129.a členom tega zakona.

(2) Po blokiranju se podatki:

– v evidencah iz 1., 6., 7. in 19. točke drugega odstavka 123. člena tega zakona hranijo 30 let;

[…]

(3) Dostop do podatkov iz evidenc prejšnjega odstavka je policistom in pristojnim državnim organov dovoljen le zaradi preiskovanja storitve kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, ali v drugih primerih, ki so povezani z zagotavljanjem nacionalne varnosti ali ustavne ureditve in so določeni z zakonom. Dostop do podatkov iz evidenc iz 30. in 31. točke drugega odstavka 123. člena tega zakona je policistom in pristojnim državnim organom dovoljen le skladno z namenom, ki je za podatke potnikov z rezervacijo letalske karte naveden v petem odstavku 112.a člena tega zakona, in sicer za analiziranje podatkov za namen ugotavljanja specifičnih potovalnih vzorcev storilcev kaznivih dejanj iz sedmega odstavka 112.a člena tega zakona ali če je pri obravnavi teh kaznivih dejanj treba izvesti nujne aktivnosti za njihovo neposredno preprečitev, ter za izsleditev in prijetje storilcev.

(4) Po poteku rokov iz drugega odstavka tega člena se podatki anonimizirajo, razen podatkov iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 123. člena tega zakona, ki se brišejo.«

26. Izpodbijane določbe so bile urejene že z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 15/13),⁶ ki je začel veljati in se uporabljati⁷ med postopkom odločanja Ustavnega sodišča o zahtevi Vrhovnega sodišča za presojo ustavnosti prve alineje prvega odstavka 63. člena in 64. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 66/09 – uradno prečiščeno besedilo in 22/10 – v nadaljevanju ZPol). Z navedenima izpodbijanima določbama ZPol sta bila prav tako urejena hramba osebnih podatkov in ravnanje z njimi v policijski evidenci, konkretno v evidenci preiskav DNK. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-312/11 ugotovilo, da je bila prva alineja prvega odstavka 63. člena ZPol v neskladju z Ustavo, kolikor je omogočala, da so se lahko profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, hranili vse do zastaranja kazenskega pregona. Hkrati je odločilo, da je bil 64. člen ZPol v neskladju z Ustavo, kolikor je omogočal, da so se lahko profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, obravnavali skladno s predpisi, ki urejajo poslovanje organov javne uprave s stalno zbirko dokumentarnega gradiva oziroma ravnanje z javnim arhivskim gradivom.

27. ZNPPol je že v času veljavnosti izpodbijanih določb urejal policijske evidence, njihovo vsebino, hrambo osebnih podatkov in ravnanje z njimi. Policija je upravljala in vzdrževala evidence, v katerih so zaradi opravljanja policijskih nalog uslužbenci policije zbirali⁸ in obdelovali osebne in druge podatke,⁹ med drugim izpodbijano evidenco kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 123. člena ZNPPol. Evidence, katerih upravljavec je policija, so bile specifično dokumentarno gradivo.¹⁰ Izpodbijani 129. člen ZNPPol je v splošnem urejal hrambo in obravnavanje blokiranih podatkov iz policijskih evidenc po poteku rokov iz 128. člena ZNPPol za hrambo osebnih podatkov iz navedenih policijskih evidenc. Izpodbijane določbe pa so ta vprašanja urejale prav v zvezi s podatki iz evidence kaznivih dejanj.

28. Podatki iz evidence kaznivih dejanj so se na podlagi prve alineje prvega odstavka 128. člena ZNPPol¹¹ hranili do ustavitve policijske preiskave ali izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali do pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe, če pa tega ni bilo, do zastaranja kazenskega pregona. Šlo je za prvo fazo hrambe osebnih podatkov, ki pa je predlagatelj, kot je bilo navedeno, v obravnavanem primeru ne izpodbija. Ne glede na to je treba izpodbijane določbe ZNPPol razlagati v skladu z drugimi določbami ZNPPol, tudi upoštevajoč 128. člen ZNPPol. Ureditev prve faze hrambe osebnih podatkov je namreč vplivala na skupen rok hrambe osebnih podatkov v evidenci kaznivih dejanj.

29. Roki hrambe so tekli od datuma dogodka, ki je razlog za vnos v evidenco.¹² Trajanje (pred)kazenskega postopka ni (bilo) časovno omejeno v zakonu, prav tako niso bile časovno omejene ali kakorkoli opredeljene posamezne faze kazenskega postopka.¹³ Edina normativna časovna omejitev hrambe podatkov, ki je bila relevantna zgolj v primeru upoštevnosti zastaranja kazenskega pregona, so bili roki, določeni za zastaranje kazenskega pregona v 90., 91. in 95. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21 in 16/23 – v nadaljevanju KZ-1). Ti so bili (z nekaterimi izjemami) opredeljeni glede na višino predpisane kazni. V času veljavnosti izpodbijanih določb je bil najkrajši zastaralni rok 6 let,¹⁴ najdaljši 50 let od izvršitve kaznivega dejanja,¹⁵ kazenski pregon nekaterih kaznivih dejanj je bil celo nezastarljiv,¹⁶ pregon spolnih kaznivih dejanj opredeljen s posebnimi zastaralnimi roki,¹⁷ hkrati pa je KZ-1 omogočal še zadržanje in pretrganje zastaranja. Če ni prišlo do ustavitve policijske preiskave, izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali do pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe, na podlagi navedenega v nekaterih primerih prva faza hrambe po 128. členu ZNPPol sploh ni bila časovno omejena, v drugih primerih pa je bila omejena z navedenimi zastaralnimi roki, določenimi v KZ-1. Po drugi strani pa se je hramba na podlagi prve alineje prvega odstavka 128. člena ZNPPol lahko zaključila že z zaključkom policijske preiskave. Zakonska ureditev je omogočala različne časovne roke hrambe podatkov znotraj teh dveh skrajnosti.

30. V tem obdobju je bil pristojnim državnim organom dostop do podatkov iz evidence kaznivih dejanj dovoljen zaradi preiskovanja storitve kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, ali v drugih primerih, ki so bili povezani z zagotavljanjem nacionalne varnosti ali ustavne ureditve in so določeni z zakonom.¹⁸

31. Po poteku rokov hrambe iz prve alineje prvega odstavka 128. člena ZNPPol so se podatki iz evidence kaznivih dejanj blokirali in od takrat naprej obravnavali v skladu s predpisi o poslovanju organov z dokumentarnim gradivom.¹⁹

32. V tem delu je pri razlagi izpodbijanih določb treba upoštevati tudi ZVOPOKD, ki v pravni red Republike Slovenije med drugim prenaša Direktivo 2016/680.²⁰ ZVOPOKD je že v času veljavnosti izpodbijanih določb urejal varstvo pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih (med drugim) policija kot zakonsko določen pristojni organ za področja preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij obdeluje za namene izvrševanja teh pristojnosti.²¹ Prav tako je opredeljeval blokiranje osebnih podatkov kot takšno označitev ali izločitev osebnih podatkov, da se omeji ali prepreči njihova nadaljnja obdelava. Blokirani podatki so še vedno veljali za osebne podatke po ZVOPOKD.²²

33. Kot blokirani so se osebni podatki iz evidence kaznivih dejanj v t. i. drugi fazi hrambe na podlagi izpodbijane prve alineje drugega odstavka 129. člena ZNPPol hranili 30 let.²³ Takrat je bil dostop do podatkov iz evidence kaznivih dejanj policistom in pristojnim državnim organom še vedno dovoljen le zaradi preiskovanja storitve kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, ali v drugih primerih, ki so povezani z zagotavljanjem nacionalne varnosti ali ustavne ureditve in so določeni z zakonom. Omejitev dostopa je bila torej enaka kot v prvi fazi hrambe podatkov po prvi alineji prvega odstavka 128. člena ZNPPol. Glede na roke iz prve alineje prvega odstavka 128. člena ZNPPol in prve alineje drugega odstavka 129. člena ZNPPol ter ob upoštevanju zgolj osnovnih zakonskih zastaralnih rokov za kazenski pregon²⁴ so se podatki iz evidence kaznivih dejanj skupno v neblokirani in blokirani obliki (ki pa sta obe omogočali preiskovanje kaznivih dejanj in doseganje drugih zakonsko določenih namenov)²⁵ v primeru upoštevnosti zastaralnih rokov hranili od 36 do 80 let. V primeru kaznivih dejanj, katerih pregon ni zastaral, pa so se lahko hranili tudi trajno.

34. V skladu s prvim odstavkom 129. člena ZNPPol so se blokirani podatki obravnavali v skladu s predpisi o poslovanju organov z dokumentarnim gradivom, tj. z Zakonom o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06 in 51/14 – v nadaljevanju ZVDAGA). Po ZVDAGA mora sicer hramba dokumentarnega gradiva zagotavljati trajnost gradiva oziroma reprodukcije njegove vsebine (načelo trajnosti v 4. členu). Vendar je 129. člen ZNPPol glede blokiranih podatkov določal tako poseben rok hrambe (30 let) kot tudi posebno ureditev režima dostopa do blokiranih podatkov (tretji odstavek 129. člena ZNPPol), zato v skladu z argumentom specialnosti (lex specialis derogat legi generali) v primeru blokiranih podatkov iz prve alineje drugega odstavka 129. člena ZNPPol ni veljalo načelo trajnosti iz 4. člena ZVDAGA, niti ureditev uporabe javnega arhivskega gradiva iz 63. člena ZVDAGA in nedostopnosti arhivskega gradiva iz 65. člena ZVDAGA. Kot lex specialis je v zvezi z rokom hrambe in dostopanjem do podatkov veljal 129. člen ZNPPol.²⁶

35. Po poteku 30-letnega roka so se podatki iz evidence kaznivih dejanj anonimizirali (četrti odstavek 129. člena ZNPPol), kar je po ZVOPOKD pomenilo takšno spremembo osebnih podatkov, da jih ni več mogoče povezati s posameznikom ali je to mogoče le z nesorazmerno velikimi napori, stroški ali porabo časa.²⁷ Za hrambo anonimiziranih podatkov rok ni bil določen.

B. – III.

Pravica do informacijske zasebnosti (prvi odstavek 38. člena Ustave)

36. Predlagatelj zatrjuje, da je pomenila izpodbijana ureditev poseg v pravico do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave. Vlada mu v svojem mnenju glede druge faze hrambe podatkov ne nasprotuje, glede anonimiziranih podatkov pa navaja, da ne gre za osebne podatke.

37. Ustava v prvem odstavku 38. člena zagotavlja človekovo pravico do varstva osebnih podatkov. Ustavno sodišče je večkrat poudarilo, da je ustavodajalec s tem posebej zavaroval enega od vidikov posameznikove zasebnosti, t. i. informacijsko zasebnost.²⁸ S tem ko Ustava to pravico ureja posebej, ji daje posebno mesto in pomen v siceršnjem varstvu zasebnosti posameznika.²⁹

38. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-98/11 z dne 26. 9. 2012 (Uradni list RS, št. 79/12) izhaja, da je temeljna vrednostna podstat te ustavne določbe spoznanje, da ima posameznik pravico zadržati informacije o sebi zase in da je v izhodišču on tisti, ki odloča, koliko informacij o sebi bo razkril in komu. Določena mera skritosti pred pogledi drugih je nujna predpostavka za svoboden razvoj posameznikovih intelektualnih in duhovnih potencialov. V tem smislu varstvo informacijske zasebnosti pospešuje svobodno nastajanje in pretok misli in idej ter utrjuje pluralno demokratično družbo. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo pa informacijska zasebnost ne more biti neomejena, absolutna. Posameznik mora tako ob ustavno določenih pogojih dopustiti zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov.³⁰

39. Po 8. členu EKČP ima vsakdo pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.

40. Ustavno sodišče pa mora pri presoji predpisov, ki pomenijo izvajanje prava EU, na podlagi tretjega odstavka 3.a člena Ustave³¹ upoštevati tudi primarno in sekundarno zakonodajo EU in sodno prakso SEU.³² Ustava ne ureja natančneje niti časovnega niti hierarhičnega položaja pravil, ki na podlagi tretjega odstavka 3.a člena Ustave vstopajo v slovenski ustavni red.³³ Iz navedene določbe Ustave izhaja zahteva, da morajo vsi državni organi, tudi Ustavno sodišče, pravo EU pri izvrševanju svojih pristojnosti uporabljati v skladu s pravno ureditvijo te organizacije.³⁴ Učinek prava EU v notranjem pravnem redu je torej odvisen od vsakokratnih pravil, ki urejajo delovanje EU. Gre za temeljna načela prava EU, ki so zapisana v Pogodbi o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PEU) in Pogodbi o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PDEU) ali jih je v sodni praksi razvilo SEU. Države članice so jim zavezane slediti. Tudi zaradi tretjega odstavka 3.a člena Ustave so temeljna načela, ki opredeljujejo razmerje med notranjim pravom in pravom EU, hkrati tudi notranja ustavnopravna načela, ki zavezujejo z močjo Ustave.³⁵

41. Najpomembnejše temeljno načelo je načelo primarnosti prava EU, ki pomeni, da ima v primeru nasprotja med pravom EU in pravom držav članic pravo EU prednost pri uporabi pred pravom držav članic. Druga temeljna načela prava EU, ki urejajo razmerje med pravom EU in nacionalnim pravom, so npr. načelo lojalnega sodelovanja, vključno z načelom skladne razlage (tretji odstavek 4. člena PEU),³⁶ načelo neposredne uporabe prava EU, načelo neposrednega učinka prava EU, načelo prenosa pristojnosti (prvi odstavek 5. člena PEU), načelo subsidiarnosti (tretji odstavek 5. člena PEU) in načelo sorazmernosti (četrti odstavek 5. člena PEU). Ta načela kot notranja ustavnopravna načela zavezujejo Ustavno sodišče pri izvrševanju njegovih pristojnosti v okviru pravnih razmerij, ki zadevajo pravo EU. Ustavno sodišče mora v postopku presoje predpisov pri razlagi nacionalnega prava (Ustave in drugih predpisov) upoštevati pravo EU, in sicer tako, kot izhaja iz aktov EU oziroma kot se je razvilo v praksi SEU. Nacionalno pravo mora razlagati v luči prava EU, da se zagotovi njegova polna učinkovitost.³⁷

42. V skladu s 7. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju Listina) ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij. Pravico do varstva osebnih podatkov pa določa 8. člen Listine.

43. Nadalje, po točki a) drugega odstavka 87. člena PDEU policijsko sodelovanje³⁸ v okviru območja svobode, varnosti in pravice³⁹ vključuje tudi določanje ukrepov glede zbiranja, hrambe, obdelave, analize in izmenjave ustreznih informacij. Glede na vse navedeno mora Ustavno sodišče pri presoji izpodbijanih določb upoštevati tudi primarno in sekundarno zakonodajo EU in sodno prakso SEU glede varstva osebnih podatkov.⁴⁰

Obdelava osebnih podatkov iz evidence kaznivih dejanj

44. Drugi odstavek 38. člena Ustave določa, da mora zbiranje, obdelovanje in namen uporabe osebnih podatkov določati zakon. Čeprav ta ustavna določba razlikuje med pojmi zbiranje, uporaba in obdelava osebnih podatkov, Ustavno sodišče uporablja pojem obdelava osebnih podatkov kot zbirni pojem za označevanje vseh dejanj, ki se izvajajo v zvezi z osebnimi podatki v skladu s splošno sprejeto terminologijo.⁴¹

45. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov poseg v pravico do varstva zasebnosti oziroma v pravico posameznika, da obdrži informacije o sebi, ker noče, da bi bili z njimi seznanjeni drugi.⁴²

46. Iz MKVP, Direktive 2016/680,⁴³ ZVOP-2⁴⁴ in ZVOPOKD,⁴⁵ ki so sprejeli široko, vsevključujočo opredelitev, izhaja, da je osebni podatek katerakoli informacija v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom; določljiv posameznik pa je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti,⁴⁶ zlasti z navedbo identifikatorja, kot so ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji in spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, značilnih za fizično, fiziološko, gensko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.⁴⁷

47. V 1. točki prvega odstavka 125. člena ZNPPol je bilo določeno, da je evidenca kaznivih dejanj vsebovala naslednje podatke:

1) skupne osebne podatke iz vseh evidenc; osebno ime, rojstne podatke (dan, mesec, leto, kraj), EMŠO, za tujega državljana pa številko, vrsto in državo izdajateljico osebnega dokumenta, spol, naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča, skupne podatke samostojnega podjetnika posameznika, posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, pravne osebe in državnega organa;⁴⁸

2) vzdevek ali lažno ime storilca, osebni opis, upravno enoto kraja rojstva, njegove družinske in premoženjske razmere, šolsko izobrazbo, poklic in zaposlitev;

3) skupne podatke oškodovancev, prijaviteljev in drugih oseb, ki so dale obvestila, skupne podatke fizične osebe, pravne osebe in državnega organa kot prejemnika premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, oziroma drugih, na katere je bila premoženjska korist prenesena (fizične osebe, pravne osebe, državni organi);

4) podatke o kaznivem dejanju (vrsta, kraj, čas, način, motiv, opis predmetov kaznivega dejanja, škoda, fotografije, avdio- in videoposnetki ter druge okoliščine);

5) podatke o vrsti in višini premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ter podatke o vrsti in vrednosti premoženja, ki ustreza premoženjski koristi in ga je mogoče odvzeti.

48. Skupni podatki iz 124. člena ZNPPol, kolikor so se nanašali na fizično osebo, so bili vezani na določenega oziroma določljivega posameznika. Enako je veljalo za podatke iz 1. točke prvega odstavka 125. člena ZNPPol, saj je šlo bodisi za podatke, ki so bili neposredno vezani na določeno ali določljivo osebo (na primer vzdevek ali lažno ime storilca, osebni opis), bodisi za podatke, ki so bili nanj vezani posredno (na primer avdio- in videoposnetki v zvezi s kaznivim dejanjem, ki so lahko vsebovali tudi posnetke določenega ali določljivega posameznika ali pa so se nanašali na določeno dejstvo, povezljivo z njim). Glede na navedeno in glede na široko opredelitev osebnih podatkov iz 46. točke obrazložitve te odločbe je šlo torej v primeru podatkov iz evidence kaznivih dejanj, ki so se nanašali na fizično osebo, za osebne podatke. Nesporno so bili navedeni podatki osebni podatki v času hrambe po prvi alineji prvega odstavka 128. člena ZNPPol, ki pa je predlagatelj, kot je bilo navedeno, ne izpodbija.

49. Enako je veljalo za naslednjo fazo hrambe podatkov po izpodbijani prvi alineji drugega odstavka 129. člena ZNPPol (tj. trideset let). V tej fazi so bili podatki sicer blokirani. Toda že iz definicije blokiranja osebnih podatkov izhaja, da so bili s tem osebni podatki tako označeni ali izločeni, da se je zgolj omejila ali preprečila njihova nadaljnja obdelava.⁴⁹ V primeru blokiranih podatkov je bila torej omejena ali preprečena njihova obdelava, ni pa bila spremenjena njihova nujna lastnost, tj. da so podatki vezani na določeno ali določljivo osebo. Blokirani podatki so veljali za osebne podatke tudi po izrecni določbi ZVOPOKD.⁵⁰ Izpodbijana ureditev je tako v drugi fazi hrambe podatkov prav tako predvidevala obdelavo osebnih podatkov.

50. V tretji fazi po četrtem odstavku 129. člena ZNPPol pa so se navedeni podatki iz evidence kaznivih dejanj anonimizirali, tj. tako spremenili, da jih ni bilo več mogoče povezati s posameznikom ali je bilo to mogoče le z nesorazmerno velikimi napori, stroški ali porabo časa. Že iz same zakonske opredelitve anonimizacije izhaja, da anonimizirani podatki niso bili več vezani na določeno ali določljivo osebo.⁵¹

51. V zvezi s tem Ustavno sodišče ne more pritrditi predlagatelju, da na stališče, ali je šlo v tej fazi za osebne podatke, vpliva, da naj bi bila možnost prave anonimizacije navedenih podatkov realno majhna zaradi različne razlage pojma anonimizacija v praksi, zaradi tehničnih možnosti izvedljivosti ter zaradi vsebine podatkov v policijskih evidencah. Četrti odstavek 129. člena ZNPPol je bil v skladu z 20. točko 4. člena ZVOPOKD jasen. Anonimizacija je bila na zakonski ravni jasno urejena; potekati je morala tako, da so se podatki tako spremenili, da jih ni bilo več mogoče povezati s posameznikom ali je bilo to mogoče le z nesorazmerno velikimi napori, stroški ali porabo časa. Morebitno neupoštevanje navedene zakonske dolžnosti v praksi oziroma njena nezmožnost, ki izhajata iz predlagateljevih navedb, ne moreta vplivati na samo razlago zakona in sama po sebi nista mogla pomeniti, da so anonimizirani podatki pomenili »psevdonimizirane« podatke⁵² po 5. točki 4. člena ZVOPOKD. Anonimizacijo osebnih podatkov po četrtem odstavku 129. člena ZNPPol je bilo treba izvesti tako, da so bili izpolnjeni pogoji iz 20. točke 4. člena ZVOPOKD. Anonimizirani podatki v t. i. tretji fazi hrambe podatkov torej niso veljali za osebne podatke po ZVOPOKD.

52. Obdelava podatkov iz evidence kaznivih dejanj na podlagi izpodbijanega prvega odstavka, prve alineje drugega odstavka ter tretjega odstavka 129. člena ZNPPol (ne pa tudi anonimiziranih podatkov na podlagi četrtega odstavka 129. člena ZNPPol) je bila torej obdelava osebnih podatkov, ki je po ustaljeni ustavnosodni presoji pomenila poseg v informacijsko zasebnost posameznika (prvi odstavek 38. člena Ustave).⁵³

53. Po ustaljeni praksi ESČP zagotavlja 8. člen EKČP varstvo osebnih podatkov,⁵⁴ med katere lahko spadajo tudi podatki iz policijskih evidenc, na primer profil DNK, prstni odtis in opis osebe.⁵⁵

54. Podobno izhaja iz uvodnih izjav Direktive 2016/680, da pomeni obdelava podatkov po tej direktivi omejitev pravic do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, do varstva osebnih podatkov, do učinkovitega pravnega sredstva ter do nepristranskega sojenja.⁵⁶ Tudi SEU je že odločilo tako, da pomeni obdelava občutljivih,⁵⁷ pa tudi drugih⁵⁸ osebnih podatkov po Direktivi 2016/680 poseg v pravici iz 7. in 8. člena Listine.

B. – IV.

Presoja z vidika načela jasnosti in pomenske določljivosti (2. člen Ustave)

55. Predlagatelj najprej zatrjuje, da so izpodbijane določbe ZNPPol v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti (2. člen Ustave).

56. Iz načel pravne države iz 2. člena Ustave med drugim izhaja zahteva, da so predpisi jasni in pomensko določljivi, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen pravila. To velja za vse predpise, zlasti pa je pomembno pri predpisih, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Norme morajo biti opredeljene jasno in pomensko določljivo tako, da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo arbitrarnega ravnanja ter da nedvoumno in dovolj določljivo opredeljujejo pravni položaj subjektov, na katere se nanašajo.⁵⁹

57. To ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago in tako kot vsi drugi predpisi so tudi zakoni predmet razlage. Z vidika pravne varnosti pa postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do njegove jasne vsebine, oziroma tedaj, ko se z ustaljenimi metodami razlage ne da ugotoviti vsebine norme (ne pa že tedaj, ko besedilo predpisa ne daje odgovorov na vsa vprašanja, ki se utegnejo pojaviti v praksi).⁶⁰ Zakonska norma torej izpolnjuje zahteve po jasnosti in pomenski določljivosti predpisov, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage ugotoviti njeno vsebino in je na ta način ravnanje organov, ki morajo izvajati zakon, določno in predvidljivo.⁶¹ Načelo jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave dejansko pomeni prepoved izpostavljanja naslovnikov pravnih norm stopnji nepredvidljivosti in negotovosti pravnih posledic njihovih storitev in opustitev, ki je, upoštevaje vse okoliščine, ustavnopravno nevzdržna in nesprejemljiva. V temelju to načelo pravne države prepoveduje obstoj predpisov, ki že zaradi svoje nejasne ubeseditve v konkretnih primerih omogočajo arbitrarno delovanje javne oblasti.⁶²

58. Ustavno sodišče je v zvezi z izpodbijanimi prvim odstavkom, prvo alinejo drugega odstavka ter tretjim odstavkom 129. člena ZNPPol, kolikor se nanašajo na evidenco kaznivih dejanj, že ugotovilo, da pomenijo poseg v pravico do informacijske zasebnosti (prvi odstavek 38. člena Ustave). Tudi zato, ker gre za ureditev, ki se nanaša na občutljivo področje informacijske zasebnosti, v katero posega država s hrambo in obdelavo osebnih podatkov v policijskih evidencah, je zahteva po jasnih in pomensko določljivih normah posebnega pomena.⁶³

59. Predlagatelj izpostavlja najprej zatrjevano nejasnost rokov hrambe osebnih podatkov.

60. Kot je Ustavno sodišče že ugotovilo, je ZNPPol predvideval tri faze hrambe podatkov v evidenci kaznivih dejanj. V (neizpodbijani) prvi fazi po prvi alineji prvega odstavka 128. člena ZNPPol so se osebni podatki iz evidence kaznivih dejanj hranili do ustavitve policijske preiskave ali izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali do pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe, če pa tega ni, do zastaranja kazenskega pregona. Po preteku teh rokov so se podatki na podlagi prve alineje drugega odstavka 129. člena ZNPPol hranili še 30 let. V obeh fazah je šlo za obdelavo osebnih podatkov. Po preteku obeh rokov so se podatki anonimizirali in tako anonimizirani podatki niso več pomenili osebnih podatkov.⁶⁴

61. ZNPPol je urejal tudi režim dostopa do navedenih podatkov. V tretjem odstavku 128. člena je urejal dostop za prvo fazo hrambe osebnih podatkov; dostop do podatkov evidence kaznivih dejanj je bil pristojnim državnim organom dovoljen le zaradi preiskovanja storitve kaznivega dejanja, katerega storilec se je preganjal po uradni dolžnosti, ali v drugih primerih, ki so bili povezani z zagotavljanjem nacionalne varnosti ali ustavne ureditve in določeni z zakonom. V tretjem odstavku 129. člena ZNPPol pa je bil na bistveno podoben način urejen dostop do podatkov v drugi fazi njihove hrambe; dostop do podatkov je bil policistom in pristojnim državnim organov dovoljen le zaradi preiskovanja storitve kaznivega dejanja, katerega storilec se je preganjal po uradni dolžnosti, ali v drugih primerih, ki so bili povezani z zagotavljanjem nacionalne varnosti ali ustavne ureditve in so bili določeni z zakonom. Rok hrambe osebnih podatkov je bil torej razdeljen v dve fazi, za vsako pa je bil določen rok hrambe in režim dostopa do podatkov.

62. Glede na navedeno je z ustaljenimi metodami razlage mogoče določiti roke hrambe osebnih podatkov v evidenci kaznivih dejanj in ureditev dostopa do navedenih podatkov. Iz tega razloga zato izpodbijane določbe niso bile v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti iz 2. člena Ustave.

63. Predlagatelj nadalje zatrjuje, da je bila izpodbijana ureditev nejasna glede tega, kdaj je posameznik upravičen do izbrisa svojih osebnih podatkov po ZVOPOKD.

64. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da Ustavno sodišče po 160. členu Ustave ni pristojno presojati medsebojne skladnosti dveh zakonov, razen če bi bila zaradi njunega neskladja kršena načela pravne države (2. člen Ustave), temveč je pristojno le za presojo skladnosti zakona z Ustavo. V primeru morebitnih notranjih ali medsebojnih neskladij zakonov je naloga sodišč in drugih organov, ki odločajo o pravicah in obveznostih ter pravnih interesih fizičnih in pravnih oseb, da z različnimi pravili razlage, ki so splošno sprejeta v pravni teoriji in uporabljana v pravni praksi, ugotovijo, katero pravo je treba uporabiti v posameznem primeru. Vse dokler je medsebojna neskladja mogoče odpraviti z uporabo razlagalnih pravil, njihov obstoj ne pomeni neskladja z načeli pravne države.⁶⁵ Notranja konsistentnost je namreč ena od bistvenih prvin pravne varnosti.⁶⁶

65. Direktiva 2016/680 v drugem odstavku 16. člena določa, da države članice od upravljavca osebnih podatkov zahtevajo, da brez nepotrebnega odlašanja izbriše osebne podatke, in posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zagotovijo pravico, da pri upravljavcu brez nepotrebnega odlašanja doseže izbris osebnih podatkov v zvezi z njim, če obdelava krši predpise, sprejete na podlagi 4., 8. ali 10. člena Direktive 2016/680, ali če je treba osebne podatke izbrisati za izpolnitev pravne obveznosti, ki velja za upravljavca. Navedeni členi Direktive 2016/680, katerih kršitev naj bi zahtevala izbris osebnih podatkov, urejajo načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov (4. člen), zakonitost obdelave (8. člen) ter obdelavo posebnih vrst osebnih podatkov (10. člen). Točka e) prvega odstavka 4. člena Direktive 2016/680 tako določa, da se podatki hranijo v obliki, ki dopušča identifikacijo posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, in le toliko časa, kolikor je potrebno za namene, za katere se obdelujejo. Časovna omejenost hrambe podatkov je določena v 5. členu Direktive 2016/680, po katerem države članice določijo ustrezne časovne roke za izbris osebnih podatkov ali za reden pregled potrebe po shranjevanju osebnih podatkov. Spoštovanje teh rokov pa se zagotovi s postopkovnimi ukrepi.⁶⁷ Po Direktivi 2016/680 je torej izbris osebnih podatkov predviden po poteku določenih ustreznih časovnih rokov oziroma po odločitvi po pregledu potrebe po shranjevanju osebnih podatkov.⁶⁸

66. V skladu s tem ima po drugem odstavku 26. člena ZVOPOKD posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico od pristojnega organa zahtevati, da izbriše njegove osebne podatke, če obdelava krši določbe 5. (načela varstva osebnih podatkov), 6. (zakonitost obdelave) ali 7. člena ZVOPOKD (zakonitost obdelave posebnih vrst osebnih podatkov) ali če je treba osebne podatke izbrisati za izpolnitev pravne obveznosti, ki velja za pristojni organ.⁶⁹ V 5. točki 5. člena je med načeli varstva osebnih podatkov prav tako določeno, da se osebni podatki hranijo v obliki, ki dopušča identifikacijo posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, le toliko časa, kolikor je potrebno za izpolnitev namena, za katerega se osebni podatki obdelujejo, razen če je z zakonom določen drug rok hrambe (omejitev roka hrambe).

67. Tak, z zakonom določen rok hrambe je bil določen v ZNPPol, in sicer v seštevku rokov iz prve alineje prvega odstavka 128. člena ZNPPol in iz prve alineje drugega odstavka 129. člena ZNPPol. Kot je Ustavno sodišče že ugotovilo (33. točka obrazložitve te odločbe), je seštevek obeh rokov pomenil rok hrambe osebnih podatkov iz evidence kaznivih dejanj. Po poteku teh rokov, torej po hrambi v obliki, ki dopušča identifikacijo posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, pa bi v skladu s 5. točko 5. člena in drugim odstavkom 26. člena ZVOPODK morala nastopiti pravica do izbrisa osebnih podatkov iz navedene evidence.⁷⁰

68. Iz ustaljenih metod razlage izhaja, da so se v skladu s četrtim odstavkom 129. člena ZNPPol po poteku rokov iz drugega odstavka 129. člena hranjeni osebni podatki anonimizirali, razen podatkov iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 123. člena ZNPPol, ki so se brisali. Brisali se torej niso vsi podatki, ampak le podatki iz evidenc po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 123. člena ZNPPol. Podatki iz evidence kaznivih dejanj po 1. točki drugega odstavka 123. člena ZNPPol se torej po poteku roka hrambe iz prve alineje drugega odstavka 129. člena ZNPPol niso izbrisali, ampak anonimizirali. Anonimizacija je sicer tudi pomenila, da se osebni podatki niso več hranili v obliki, ki dopušča identifikacijo posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo.⁷¹ Vendar anonimizacije ni mogoče enačiti z brisanjem, saj so se podatki iz kazenske evidence še vedno hranili, le v anonimizirani obliki. Poleg tega je očitno tudi ZNPPol v izpodbijanem četrtem odstavku 129. člena razlikoval med brisanjem in anonimizacijo osebnih podatkov.

69. Na podlagi četrtega odstavka ZNPPol je torej za podatke iz evidence kaznivih dejanj predvidena anonimizacija in ne brisanje navedenih podatkov. To neskladje med četrtim odstavkom 129. člena ZNPPol ter 5. točko 5. člena in drugim odstavkom 26. člena ZVOPOKD pa ni takšno, da bi omogočilo arbitrarno ravnanje državnih organov ali da bi dvoumno in ne dovolj določno opredelilo pravni položaj posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, kar bi bilo z vidika 2. člena Ustave nedopustno.

70. Pravica do varstva osebnih podatkov, kadar gre za obdelavo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključuje tudi pravico do izbrisa, kot je ta določena v 16. členu Direktive 2016/680 in drugem odstavku 26. člena ZVOPOKD, ki je določbe te direktive prenesel v slovenski pravni red.⁷² Pravica do izbrisa je zrcalna slika dolžnosti upravljavca, da izbriše podatke o osebi, ko za obdelavo niso več izpolnjeni pogoji.⁷³ Upravljavec mora podatke izbrisati, kadar poteče zakonski rok, ki je določen za hrambo podatkov. Če upravljavec (kot organ iz 1. člena ZVOPOKD) te svoje dolžnosti ne izpolni, ima posameznik na podlagi drugega odstavka 26. člena ZVOPOKD pravico zahtevati izbris teh podatkov.

71. Za posameznika, na katerega se podatki nanašajo, pa je z vidika pravice do varstva njegovih podatkov položaj enak, ali upravljavec te podatke izbriše ali pa jih anonimizira. V obeh primerih podatkov, ki bi jih lahko povezali z določenim ali določljivim posameznikom, ni več. Tudi anonimizacija je s tega vidika možna oblika izbrisa osebnih podatkov.⁷⁴

72. To pomeni, da zakonski določbi, ki po poteku roka hrambe določata tako anonimizacijo kot izbris, z vidika pravice do varstva osebnih podatkov in natančneje pravice do izbrisa, za kar gre v sprožilnem primeru predlagatelja, nista v takšnem neskladju, da bi puščali posameznika v dvomu glede njegovega pravnega položaja. Pravica do izbrisa bo tako na primer nastopila v trenutku, ko bo potekel rok hrambe podatkov (če niso izpolnjeni drugi zakonski zadržki) in ko bo nastopila dolžnost upravljavca, da izbriše podatke. To svojo dolžnost pa bo upravljavec lahko dosegel tudi z anonimizacijo podatkov, pod pogojem seveda, da bo izvršena v skladu z zahtevami iz 35. in 107. točke obrazložitve te odločbe.

73. Poleg tega ZVOPOKD v tem delu, kot je bilo že navedeno zgoraj, pomeni prenos Direktive 2016/680 in s tem »izvajanje prava Unije« v smislu prvega odstavka 51. člena Listine. V sodni praksi SEU, ki izhaja iz zadeve Simmenthal,⁷⁵se je izoblikovala obveznost organov držav članic, da ne uporabijo določb nacionalnega prava, ki so v nasprotju s pravom EU. Vsak državni organ, ne le sodišča, torej tudi Informacijski pooblaščenec kot neodvisni nadzorni organ iz 51.–59. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, mora zagotoviti polni učinek prava EU ter po potrebi opustiti uporabo nasprotujočih si nacionalnih predpisov.⁷⁶

74. Tako kot je Ustavno sodišče že pojasnilo za redna sodišča, velja tudi za predlagatelja, da mora v konkretnem primeru najprej poskusiti z razlago izpodbijane določbe, skladno s pravom EU; če bi taka razlaga presegla dopustne meje (contra legem), mora – v okviru svoje pristojnosti – neposredno uporabiti ustrezno določbo prava EU (če so za to izpolnjeni pogoji) in zadevne nacionalne določbe ne uporabiti.⁷⁷

75. Predlagatelj ima torej na voljo razlagalne mehanizme, ki mu omogočajo določiti obvezno pravilo za obravnavani primer. Če ugotovi, da je izpodbijana ureditev očitno neskladna s pravom EU, mora uporabiti te mehanizme, s čimer domnevno neskladje odpade in ni pravne antinomije.

76. Ker je torej izpodbijana ureditev določala dovolj jasno rok za hrambo podatkov in ker po tem roku nastopi dolžnost upravljavca, da izbriše (ali anonimizira podatke), in s tem tudi pravica posameznika, da zahteva izbris, izpodbijana ureditev v tem delu ni v neskladju z 2. členom Ustave.

B. – V.

Presoja z vidika pravice do informacijske zasebnosti (38. člen Ustave)

77. Predlagatelj zatrjuje tudi nesorazmernost hrambe blokiranih podatkov na podlagi izpodbijanih določb ZNPPol. Ustavno sodišče je te navedbe presojalo z vidika pravice do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave.

78. Ustavno sodišče je že ugotovilo, da je predvidevala izpodbijana ureditev prvega odstavka, prve alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 129. člena ZNPPol obdelavo osebnih podatkov (glej 52. točko obrazložitve te odločbe).

79. Pravica do informacijske⁷⁸ zasebnosti ni neomejena, ni absolutna. Poseg v navedeno pravico je dopusten v primerih iz tretjega odstavka 15. člena Ustave, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države – splošnim načelom sorazmernosti.⁷⁹ Oceno, ali ne gre morda za čezmeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti posega.⁸⁰

Ustavno dopusten cilj

80. Prvi pogoj za dopustnost posega v pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave je torej obstoj ustavno dopustnega cilja.

81. Temeljni namen ZVOPOKD je urejanje varstva pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih policija, državna tožilstva, Uprava za probacijo, Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij in drugi državni organi Republike Slovenije, ki so zakonsko določeni kot pristojni za področja preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, obdelujejo za namene izvrševanja teh pristojnosti.⁸¹ Policisti zbirajo in obdelujejo osebne in druge podatke zaradi opravljanja policijskih nalog.⁸² Ena izmed temeljnih policijskih nalog je tudi preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj.⁸³ Tudi dostop do podatkov iz evidence kaznivih dejanj je bil policistom in pristojnim državnim organov v tridesetletnem času hrambe blokiranih podatkov dovoljen le zaradi preiskovanja storitve kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, ali v drugih primerih, ki so povezani z zagotavljanjem nacionalne varnosti ali ustavne ureditve in so določeni z zakonom.⁸⁴

82. Ustavno sodišče je prav tako že v odločbi št. U-I-312/11 ugotovilo, da vodenje in vzdrževanje policijske evidence (v konkretnem primeru evidence preiskav DNK, v kateri so bili tudi profili odvzetih vzorcev DNK) zasleduje uresničevanje ene od temeljnih obveznosti države, ki je v zagotavljanju učinkovite zaščite in varnosti vseh pred kriminalno dejavnostjo, kar je ustavno dopusten cilj za posege v ustavno varovano pravico do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave (26. točka obrazložitve). Večkrat je tudi odločilo, da so učinkovito preiskovanje kriminalitete in učinkovit kazenski postopek v širšem pomenu, zagotavljanje javnega interesa po kazenskem pregonu najhujših oblik kaznivih dejanj ter s tem varstvo pravic žrtev in drugih posameznikov do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ustavno upoštevne pravne dobrine in ustavno dopusten cilj,⁸⁵ tudi za poseg v pravico do informacijske zasebnosti z zbiranjem osebnih podatkov za namene policijskega dela.⁸⁶

83. Da je odkrivanje in preprečevanje kaznivih dejanj legitimen cilj hrambe policijskih podatkov, izhaja tudi iz sodne prakse ESČP.⁸⁷ Podobno ureja Direktiva 2016/680 obdelavo osebnih podatkov za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem. V sedemindvajseti uvodni izjavi Direktive 2016/680 je tudi določeno, da morajo pristojni organi zaradi preprečevanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj osebne podatke, zbrane v okviru preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona posebnih kaznivih dejanj, obdelovati zunaj tega okvira, da bi lahko pridobili vpogled v kriminalne dejavnosti ter ugotovili povezave med različnimi odkritimi kaznivimi dejanji. Po sodni praksi SEU pa zbiranje (genetskih in biometričnih) podatkov obdolžencev v kazenskem postopku zaradi njihovega vpisa v evidenco uresničuje cilje iz prvega odstavka 1. člena Direktive 2016/680, zlasti cilje preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj, to pa so cilji v splošnem interesu, ki jih priznava EU.⁸⁸ Takšno zbiranje osebnih podatkov lahko po stališču SEU prispeva k navedenemu cilju iz sedemindvajsete uvodne izjave Direktive 2016/680.⁸⁹

84. Cilj, ki ga je zakonodajalec z izpodbijano določbo zasledoval, je bil torej ustavno dopusten.

Primernost izpodbijane ureditve

85. Ker je obstajal ustavno dopusten cilj za poseg v pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave, je Ustavno sodišče presojalo, ali je bila hramba, v izpodbijanih določbah določena kot eden od vidikov obdelave osebnih podatkov, nujna, primerna in sorazmerna v ožjem pomenu.

86. Presoja primernosti ukrepa zajema presojo, ali je zasledovani cilj s posegom sploh mogoče doseči oziroma ali lahko ukrep sam ali v kombinaciji z drugimi ukrepi prispeva k doseganju tega cilja.⁹⁰

87. Zbiranje in obdelava podatkov sta poleg zbiranja obvestil temelj policijskega dela.⁹¹ Obstoj in izmenjava podatkov sta bistvenega pomena za učinkovit boj proti kaznivim dejanjem,⁹² izmenjava informacij o kriminalu in kriminalnih dejavnostih, vključno s terorizmom, pa prispeva tudi k splošnemu cilju zaščite varnosti fizičnih oseb ter zaščite pomembnih interesov pravnih oseb.⁹³ Podatki so bili vedno v središču policijskega dela. Še zlasti pa je to postalo relevantno z digitalizacijo, ki je omogočila sofisticirane podatkovne zbirke z ogromnimi količinami podatkov in njihovo analizo. S tem so lahko ključne informacije policiji na voljo skoraj takoj, s čimer se med drugim skrajša odzivni čas in poveča natančnost preiskave.⁹⁴ Podatki iz policijskih evidenc tako lahko izboljšajo sposobnost organov pregona za odkrivanje, preiskovanje kaznivih dejanj ter za obravnavanje obsojencev.⁹⁵ Uporaba podatkov pa vpliva tudi na bolj ekonomično in učinkovito vodenje postopkov in na odločanje organov v njih.⁹⁶ Z vidika kriminalističnega preiskovanja je pomembna večina zakonsko opredeljenih policijskih evidenc. Vse so računalniško podprte in v večji meri vključene v kombiniran sistem klasične centralizirane baze podatkov, strukturirane v zapise in podatkovna polja, s hkratnim dostopom do besedil posameznih dokumentov.⁹⁷

88. Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila obdelava podatkov iz evidence kaznivih dejanj tudi primerna za dosego cilja, ki ga je z nalogami policije zasledoval ZNPPol.

Nujnost izpodbijanega ukrepa

89. Tudi če je bil ukrep primeren, to hkrati ne pomeni, da je bil nujno potreben oziroma da za uresničitev cilja, ki mu sledi, niso na voljo manj invazivni ukrepi, ki bi manj posegli v človekove pravice posameznikov.⁹⁸ V okviru preizkusa nujnosti posega Ustavno sodišče presoja, ali je poseg sploh nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma da cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi blažji.⁹⁹

90. Zato je Ustavno sodišče moralo oceniti, ali bi zakonodajalec namen, za katerega se je tak osebni podatek hranil, lahko dosegel tudi tako, da bi v pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave posegel na manj invaziven način. Boj proti hudim kaznivim dejanjem, še posebej organiziranemu kriminalu in terorizmu, obramba države in zagotavljanje nacionalne varnosti ter ustavne ureditve so temeljnega pomena za delovanje pravne države. Vendar pa tak cilj, čeprav temeljnega pomena, sam po sebi ne more upravičevati neomejenega posega v človekove pravice.¹⁰⁰

91. Tudi po ustaljeni sodni praksi ESČP se bo poseg štel za nujnega v demokratični družbi za doseganje legitimnega cilja, če bo odgovoril na nujne družbene potrebe in zlasti če bo sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem ter če bodo razlogi, ki jih bodo nacionalni organi navedli za njegovo utemeljitev, ustrezni in zadostni.¹⁰¹ Pri tej presoji je treba po stališču ESČP pristojnim nacionalnim organom pustiti določeno polje proste presoje, katerega širina je različna in odvisna od številnih dejavnikov, vključno z naravo relevantne pravice, njenim pomenom za posameznika, naravo posega in ciljem, ki ga poseg zasleduje.¹⁰²

92. Po stališču ESČP je varstvo osebnih podatkov temeljnega pomena za uživanje pravice posameznika do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, kot jo zagotavlja 8. člen EKČP. Nacionalno pravo mora zato zagotavljati ustrezna jamstva za preprečevanje kakršnekoli uporabe osebnih podatkov, ki bi bila lahko neskladna z jamstvi 8. člena EKČP, potreba po takih jamstvih pa je še toliko večja, kadar gre za avtomatsko obdelavo osebnih podatkov, tudi kadar se taki podatki uporabljajo za policijske namene. Nacionalna zakonodaja bi morala zlasti zagotoviti, da so taki podatki ustrezni in niso nesorazmerni glede na namene, za katere se hranijo, ter da se v obliki, ki omogoča identifikacijo posameznikov, na katere se podatki nanašajo, ne hranijo dlje, kot je to potrebno za doseganje namena, za katerega se hranijo. Zagotavljati mora tudi ustrezna jamstva pred uporabo za drug namen in pred zlorabo. Navedeno po stališču ESČP velja še posebej, ne pa izključno za podatke o profilu DNK.¹⁰³

93. V sodbi v zadevi Gaughran proti Združenemu kraljestvu je ESČP ponovno pretehtalo širino prostega preudarka nacionalne ureditve hrambe osebnih podatkov v policijski evidenci. Kljub nasprotnim navedbam tožene države¹⁰⁴ je ESČP odločilo, da je tožena država ena od redkih držav Sveta Evrope, ki dovoljuje neomejeno hrambo profilov DNK, prstnih odtisov in fotografij obsojenih oseb, zato je stopnja soglasja, ki obstaja med državami pogodbenicami, zožila polje proste presoje, ki je na voljo toženi državi, zlasti glede hrambe profilov DNK.¹⁰⁵

94. V EU iz uvodnih izjav Direktive 2016/680 izhaja, da mora biti zakonita obdelava osebnih podatkov po tej direktivi nujna za opravljanje naloge, ki jo pristojni organ izvaja v javnem interesu na podlagi prava EU ali države članice za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij.¹⁰⁶ Tudi med načeli obdelave osebnih podatkov je določeno, da države članice zagotovijo, da so osebni podatki ustrezni, relevantni in ne prekomerni glede na namene, za katere se obdelujejo.¹⁰⁷ Hkrati morajo države članice zagotoviti, da obdelava velja za zakonito le, če je potrebna, in v obsegu, v katerem je potrebna, za opravljanje naloge, ki jo izvaja pristojni organ za namene iz prvega odstavka 1. člena Direktive 2016/680 in temelji na pravu EU ali države članice.¹⁰⁸ Še posebej pa je nujnost predpisana za obdelavo osebnih podatkov, ki razkrivajo rasno ali etnično poreklo, politično mnenje, vero ali filozofsko prepričanje ali članstvo v sindikatu, in obdelavo genetskih podatkov, biometričnih podatkov za namene edinstvene identifikacije posameznika.¹⁰⁹

95. Tudi iz ustaljene sodne prakse SEU izhaja zahteva po spoštovanju načela najmanjšega obsega podatkov,¹¹⁰ v skladu s katerim morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni na tisto, kar je nujno glede na namene, za katere se obdelujejo.¹¹¹

Tridesetletni rok hrambe podatkov

96. Predlagatelj z vidika nujnosti izpodbijane ureditve izpostavlja najprej tridesetletni rok, ki naj bi bil trajno podaljšan z anonimizacijo podatkov.

97. Kot je bilo že navedeno, je Ustavno sodišče o policijskih evidencah, konkretno o evidenci profilov odvzetih vzorcev DNK, že odločalo v odločbi št. U-I-312/11. V tej odločbi je presojalo tudi 64. člen ZPol, ki je, tako kot izpodbijane določbe ZNPPol, urejal drugo fazo trajne hrambe podatkov. Do zakonskega roka hrambe navedenih podatkov (tj. trajna hramba) pa se Ustavno sodišče ni opredelilo, ker je odločilo, da izpodbijana ureditev ni bila nujna že zato, ker ni bila zamejena vsaj tako, da bi kot selektivne okoliščine, na podlagi katerih bi tudi za to kategorijo oseb določila njihovo trajno hrambo profilov DNK, upoštevala bodisi težo bodisi naravo kaznivega dejanja ali pa subjektivne okoliščine na strani osumljenca.

98. ESČP je v svoji sodni praksi odločalo o hrambi različnih podatkov pritožnikov v policijskih evidencah, na primer o fotografijah, opisih osebe, prstnih odtisih,¹¹² odtisih dlani,¹¹³ o vpisu v nacionalno bazo storilcev spolnih in nasilnih kaznivih dejanj,¹¹⁴ o fotografijah ob aretaciji,¹¹⁵ informacijah iz poročil s poimenovanjem posameznikov in žrtev,¹¹⁶ zlasti pa o hrambi profilov DNK.¹¹⁷ Nazadnje je o hrambi podatkov v policijski evidenci odločalo v sodbi v zadevi Gaughran proti Združenemu kraljestvu, v kateri je odločalo o pritožbi pritožnika, ki je bil aretiran zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker pa je bila za to kaznivo dejanje predpisana zaporna kazen, so mu bili odvzeti prstni odtisi in vzorec DNK iz ust, na podlagi katerega je bil izdelan profil DNK, bil pa je tudi fotografiran.¹¹⁸ ESČP je presojalo zatrjevano kršitev pravice iz 8. člena EKČP zaradi časovno neomejene hrambe navedenih osebnih podatkov.¹¹⁹ ESČP je v zvezi s prstnimi odtisi in fotografijami štelo, da so lahko obdobja hrambe, ki se končajo ob smrti ali kmalu po njej, primerljiva z neomejeno hrambo.¹²⁰ Po stališču ESČP imajo države pri določanju omejitev hrambe biometričnih podatkov obsojencev na voljo omejeno polje proste presoje. Pri presoji ni odločilno zgolj trajanje obdobja hrambe. Pri časovno neomejeni hrambi podatkov je namreč bistveno, ali ureditev upošteva težo kaznivega dejanja, potrebo po hrambi podatkov ter obstoj in učinkovitost procesnih jamstev posameznika.¹²¹ V tem okviru je ESČP poudarilo potrebo po stalnem obstoju potrebe po hrambi podatkov in možnost njihovega izbrisa v nasprotnem primeru. V primeru, ko so se podatki hranili brez upoštevanja stalne potrebe po (neomejeni) hrambi podatkov in ko je bil izbris podatkov mogoč le v izjemnih okoliščinah,¹²² ker pritožnik ni mogel zaprositi za izbris podatkov, ki se nanašajo nanj, če se hramba podatkov ne zdi več potrebna glede na naravo kaznivega dejanja, starost osebe, čas, ki je pretekel, in njeno osebnost,¹²³ je ESČP ugotovilo, da je bila hramba podatkov nesorazmerna in da je prišlo do kršitve pravice iz 8. člena EKČP.¹²⁴

99. Čeprav se navedena sodba ESČP nanaša na podatke o profilu DNK, na fotografije in prstne odtise in čeprav je ESČP v splošnem poudarjeno odločalo predvsem o biometričnih osebnih podatkih, pa je iz njegove ustaljene sodne prakse razvidno, da je poudarilo pomen učinkovite možnosti zahtevati izbris podatkov glede na okoliščine konkretnega primera tudi pri presoji sorazmernosti ureditve hrambe podatkov v policijski evidenci, ki ni vsebovala (zgolj) biometričnih podatkov. Tako je v sodbi v zadevi P. N. proti Nemčiji, v kateri je obravnavalo primer petletne hrambe fotografij, opisov osebe, prstnih odtisov in odtisov dlani, prav tako poudarilo procesna jamstva in možnost izvedbe individualizirane presoje sodišč o hrambi podatkov.¹²⁵ Nacionalna zakonodaja je določala roke za presojo, ali je nadaljnja hramba podatkov še nujna, v primeru negativnega odgovora pa so se podatki avtomatsko izbrisali. Tak nadzor je po stališču ESČP omogočal nadzor policijskih organov, pritožnik pa naj ne bi izkazal, da ta v praksi ni učinkovit, zato je ESČP odločilo, da nacionalna ureditev omogoča izbris podatkov, če ti glede na ravnanje pritožnika niso več potrebni.¹²⁶ Pri tem primeru je ESČP sicer izrecno upoštevalo, da pomenijo podatki, pridobljeni v konkretnem primeru (opis osebe, fotografije, prstni odtisi, odtis dlani), manjši poseg v pravice kot pridobivanje profilov DNK, a je kljub temu kot odločilno upoštevalo možnost doseči izbris podatkov.¹²⁷ Na podlagi navedenega ni ugotovilo kršitve pravice iz 8. člena EKČP.¹²⁸

100. V sodbi v zadevi Brunet proti Franciji je ESČP obravnavalo primer, ko je bil pritožnik po ustavitvi kazenskega postopka vključen v policijsko bazo STIC, ki je vključevala informacije iz poročil z imenovanjem vključenih posameznikov in žrtev (podrobnosti o identiteti in osebnosti v bazi, ki se uporablja za raziskovanje kaznivih dejanj). Podobno je poudarilo, da se pri presoji sorazmernosti trajanja hrambe informacij glede na namen, za katerega se hranijo, upošteva, ali obstaja neodvisno preverjanje upravičenosti njihove hrambe v sistemu obdelave na podlagi posebnih meril.¹²⁹ Čeprav je bila hramba informacij v bazi STIC časovno omejena, pritožnik po stališču ESČP ni imel nobene dejanske možnosti, da bi zahteval izbris podatkov v zvezi z njim in bi v njegovem pravnem položaju lahko predvideno trajanje 20 let v praksi šteli za hrambo za nedoločen čas ali pa vsaj za povprečno in ne zgolj za najdaljše možno trajanje hrambe.¹³⁰

101. ESČP torej poudarja časovno omejenost hrambe podatkov v policijskih evidencah, bodisi z realno in učinkovito možnostjo zahtevati izbris podatkov, če hramba ni več nujna glede na naravo in težo kaznivega dejanja, starost osebe, čas, ki je potekel, in trenutno osebnost posameznika, bodisi tako, da država sama v rednih časovnih intervalih izvaja navedeno presojo, ali je hramba še nujna, pri čemer presoja verjetnost, da bo zoper osebo tekel kazenski postopek zaradi podobnega kaznivega dejanja v prihodnosti.¹³¹

102. V EU se po točki e) prvega odstavka 4. člena Direktive 2016/680 podatki hranijo v obliki, ki dopušča identifikacijo posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, in le toliko časa, kolikor je potrebno za namene, za katere se obdelujejo. V skladu z izrecnim 5. členom Direktive 2016/680 pa države članice določijo ustrezne časovne roke za izbris osebnih podatkov ali za reden pregled potrebe po shranjevanju osebnih podatkov. Spoštovanje teh rokov se zagotovi s postopkovnimi ukrepi.¹³² Posebna ureditev velja po 10. členu Direktive 2016/680 za obdelavo posebnih vrst osebnih podatkov.

103. SEU je v svoji sodni praksi že odločilo, da je na podlagi navedene ureditve državam članicam prepuščeno, da določijo ustrezne roke za obdobje hrambe in odločijo, ali se ti roki nanašajo na izbris¹³³ navedenih podatkov ali redno preverjanje potrebe po njihovi hrambi, pod pogojem, da je spoštovanje teh rokov zagotovljeno z ustreznimi postopkovnimi pravili.¹³⁴ Vendar ustreznost teh rokov zahteva, da je po potrebi omogočen izbris relevantnih podatkov, če njihova hramba ni več potrebna zaradi namenov, ki upravičujejo obdelavo.¹³⁵ Pri tem ni pomembno, ali so shranjene informacije občutljive, ali so bile zadevne osebe zaradi tega poseganja morda oškodovane ter ali bodo shranjeni podatki pozneje uporabljeni.¹³⁶ Namen te določbe je zagotoviti, da se osebni podatki hranijo le toliko časa, kolikor je potrebno.¹³⁷ Hramba podatkov v obdobju, ki je daljše od tega, torej hramba, ki presega čas, potreben za dosego namena, za katerega so bili podatki shranjeni, bi bila v nasprotju s tem načelom. Tudi prvotno zakonita obdelava podatkov lahko tako sčasoma postane nezdružljiva z Direktivo 2016/680, če ti podatki niso več potrebni za dosego teh namenov, podatki pa se morajo izbrisati, ko so navedeni nameni doseženi.¹³⁸

104. V zvezi z biometričnimi in genetskimi podatki pa je SEU še posebej poudarilo, da je njihova hramba dovoljena kot nujno potrebna, če se pri tem upoštevajo narava in teža kaznivega dejanja, za katero je bila izrečena pravnomočna kazenska obsodba, ali druge okoliščine, kot so posebne okoliščine, v katerih je bilo to kaznivo dejanje izvršeno, njegova morebitna povezava z drugimi postopki v teku, oziroma predkaznovanost ali profil obsojene osebe.¹³⁹ Državam članicam je tako prepuščeno, da ob upoštevanju tega okvira določijo konkretne položaje, v katerih varstvo temeljnih pravic posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, zahteva izbris teh podatkov, in kdaj je treba ta izbris opraviti.¹⁴⁰ Te določbe po stališču SEU ne zahtevajo, da države članice opredelijo najdaljše obdobje shranjevanja osebnih podatkov, pri katerem bi bilo v primeru njegove prekoračitve te podatke treba samodejno izbrisati.¹⁴¹ Kadar pa nacionalna zakonodaja določa, da se biometrični in genetski podatki oseb, ki so vpisani v policijsko evidenco, v primeru njihove pravnomočne kazenske obsodbe za naklepno kaznivo dejanje hranijo do datuma smrti teh oseb, je taka hramba po stališču SEU pretirano široka glede na namene, za katere se ti podatki obdelujejo.¹⁴² Za ustrezen rok bi šlo le v posebej utemeljenih okoliščinah,¹⁴³ če bi imel upravljavec podatkov dolžnost redno preverjati, ali je podatke še vedno treba hraniti, oziroma bi imela ta oseba, na katero se podatki nanašajo, pravico zahtevati izbris podatkov, če jih ne bi bilo več treba hraniti za namene, za katere so bili obdelani, ali, kadar je to primerno, pravico do omejitve obdelave teh podatkov.¹⁴⁴ Stališča SEU so bila, tako kot stališča ESČP, usmerjena zlasti, ne pa izključno, na biometrične in genetske podatke.¹⁴⁵

105. Iz sodne prakse ESČP in SEU je torej razvidno, da ni bistvena dolžina absolutnega roka hrambe. Tudi pri opredeljenem absolutnem roku namreč iz ustaljene sodne prakse navedenih sodišč izhaja zahteva, da mora imeti oseba, na katero se podatki nanašajo, učinkovito možnost zahtevati izbris svojih podatkov, če njihova hramba glede na okoliščine, ki jih izpostavljata ESČP in SEU (narava in teža kaznivega dejanja, za katero je bila izrečena pravnomočna kazenska obsodba, ali druge okoliščine, kot so posebne okoliščine, v katerih je bilo to kaznivo dejanje storjeno, njegova morebitna povezava z drugimi postopki v teku, oziroma predkaznovanost ali profil obsojene osebe), ni več nujna. Alternativna možnost bi bila zahteva, da upravljavec osebnih podatkov sam redno presoja, ali je hramba glede na navedena merila še nujna, oziroma omejitev pravice do obdelave teh podatkov, če nujnosti ni več.

106. Izpodbijani drugi odstavek 129. člena ZNPPol je določal tridesetletno hrambo podatkov iz evidence kaznivih dejanj v blokirani obliki, ki pa se glede dostopnosti do podatkov ni razlikovala od prve faze hrambe podatkov po prvi alineji prvega odstavka 128. člena ZNPPol. Podatki so bili namreč v obeh primerih dostopni policistom in pristojnim državnim organov zaradi preiskovanja storitve kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, ali v drugih primerih, ki so povezani z zagotavljanjem nacionalne varnosti ali ustavne ureditve in so določeni z zakonom. V prvi fazi po sicer neizpodbijani prvi alineji prvega odstavka 128. člena ZNPPol so se podatki hranili do ustavitve policijske preiskave ali izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali do pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe, če pa tega ni, do zastaranja kazenskega pregona. Kot je Ustavno sodišče že razložilo, je to pomenilo skupno hrambo od 36 do 80 let, v primeru kaznivih dejanj, katerih pregon ni zastaral, pa je lahko pomenilo tudi trajno hrambo. Čeprav de lege zakon ni omogočal trajne hrambe podatkov, pa se je hramba podatkov zaradi navezave na zastaralne roke in zaradi njihove dolžine v prvi fazi hrambe podatkov ter zaradi povprečne starosti umrlih oseb¹⁴⁶ z vidika trajanja človeškega življenja lahko zelo približala trajni hrambi teh podatkov.

107. Ni pa mogoče pritrditi navedbam predlagatelja, da so bili osebni podatki hranjeni trajno zaradi tretje faze, v kateri so bili anonimizirani (četrti odstavek 129. člena ZNPPol). Kot anonimizirani podatki (kljub morebitni drugačni zatrjevani praksi) so morali biti v skladu z zakonom tako spremenjeni, da jih ni bilo več mogoče povezati s posameznikom ali je bilo to mogoče le z nesorazmerno velikimi napori, stroški ali porabo časa. Le v takem primeru ni šlo več za osebne podatke in posledično tudi ni bilo mogoče govoriti o trajni hrambi osebnih podatkov.

108. Niti ZNPPol niti kateri drug zakon pa ni omogočal zahteve za izbris podatkov, če njihova hramba ni več nujna glede na vsebinske kriterije iz ustaljene sodne prakse ESČP in SEU (narava in teža kaznivega dejanja, za katero je bila izrečena pravnomočna kazenska obsodba, ali druge okoliščine, kot so posebne okoliščine, v katerih je bilo to kaznivo dejanje storjeno, njegova morebitna povezava z drugimi postopki v teku, oziroma predkaznovanost ali profil obsojene osebe), če zakonski rok hrambe podatkov po 129. členu ZNPPol še ni potekel. Zakonska ureditev prav tako ni predvidevala alternativne možnosti, tj. obdobnega preverjanja nujnosti nadaljnje hrambe podatkov po uradni dolžnosti.

109. Glede na navedeno izpodbijana prvi odstavek in prva alineja drugega odstavka 129. člena ZNPPol hrambe podatkov iz evidence kaznivih dejanj nista omejila na nujno potrebno obdobje za doseganje namenov hrambe teh podatkov.

Teža in narava kaznivih dejanj

110. Predlagatelj z vidika nujnosti izpodbijane ureditve izpostavlja tudi težo in naravo kaznivega dejanja.

111. V odločbi št. U-I-312/11 je Ustavno sodišče glede 64. člena ZPol odločilo, da bi zakonodajalec merilu nujnosti med drugim lahko zadostil vsaj tako, da bi kot selektivne okoliščine, na podlagi katerih bi tudi za to kategorijo oseb določil njihovo trajno hrambo profilov DNK, upošteval bodisi težo bodisi naravo kaznivega dejanja ali pa subjektivne okoliščine na strani osumljenca.¹⁴⁷

112. Ustavno sodišče je pri odločanju v zadevi št. U-I-312/11 upoštevalo tudi sodno prakso ESČP, zlasti sodbo velikega senata ESČP v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu, v kateri je ESČP ugotovilo, da trajna, vsesplošna in neselektivna hramba, torej hramba ne glede na naravo in težo kaznivega dejanja, katerega storitve je bil posameznik prvotno osumljen, ne glede na starost domnevnega storilca, ni v skladu z 8. členom EKČP.¹⁴⁸ Tudi v svoji novejši praksi je ESČP potrdilo to stališče.¹⁴⁹ Čeprav je ESČP, enako kot glede roka hrambe podatkov, pretežno zavzemalo stališča v primerih s podatki DNK, prstnimi odtisi¹⁵⁰ in fotografijami, pa je pomen upoštevanja narave oziroma teže kaznivega dejanja pri določanju ureditve hrambe podatkov v policijskih evidencah poudarilo tudi izven hrambe in obdelave biometričnih podatkov; ob upoštevanju sorazmernosti je večji poseg dopusten pri hrambi prstnih odtisov in fotografij kot pri biometričnih in genetičnih podatkih.¹⁵¹ Tako je ESČP v sodbi v zadevi P. N. proti Nemčiji poudarilo možnost izvedbe individualizirane presoje sodišč o hrambi podatkov, pri kateri se upoštevajo tudi narava in teža predhodno izvršenih kaznivih dejanj, verjetnost, da bo pritožnik ponovno osumljen kaznivih dejanj v prihodnosti glede na naravo, težo in število kaznivih dejanj, ter dejstvo, da pritožnik v konkretnem primeru sicer ni bil obsojen za težko kaznivo dejanje, bil pa je večkratni povratnik za dokaj resna kazniva dejanja, za katera mu je bila izrečena zaporna kazen. V sodbi v zadevi Brunet proti Franciji pa je ESČP v primeru vpisa v policijsko bazo STIC po ustavitvi kazenskega postopka poudarilo, da se pri presoji sorazmernosti trajanja hrambe informacij glede na namen, za katerega se hranijo, upošteva, ali obstaja neodvisno preverjanje upravičenosti njihove hrambe v sistemu obdelave na podlagi posebnih meril, kot je resnost kaznivega dejanja.¹⁵² Glede na navedeno je torej mogoče ugotoviti, da ESČP upošteva težo in naravo kaznivega dejanja pri presoji sorazmernosti trajanja hrambe podatkov v policijskih evidencah.

113. Direktiva 2016/680 določa splošna pravila za določanje rokov hrambe podatkov (glej 94. točko obrazložitve odločbe), vendar pri tem ne določa nadaljnjih meril. SEU pa je v zvezi s tem že odločilo, da je treba v okviru presoje nujnosti ureditve hrambe podatkov v policijskih evidencah upoštevati tudi naravo in težo kaznivih dejanj. Zakonodaja, ki določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsake osebe, ki je bila obdolžena kakršnegakoli naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, je po stališču SEU načeloma v nasprotju z zahtevo iz 10. člena Direktive 2016/680.¹⁵³ Taka zakonodaja naj bi namreč lahko nediskriminatorno in splošno vodila do zbiranja biometričnih in genetskih podatkov večine obdolžencev, ker naj bi bil pojem naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, zelo splošen in naj bi se lahko uporabljal za veliko število kaznivih dejanj, ne glede na njihovo naravo in težo.¹⁵⁴ V okviru presoje nujne potrebe zbiranja navedenih podatkov naj bi bilo treba zlasti preveriti, ali sta lahko narava in teža kaznivega dejanja, za katero je osumljen posameznik, na katerega se podatki nanašajo, v kazenskem postopku v glavni stvari oziroma ali je hramba podatkov nujna glede na druge upoštevne okoliščine (posebne okoliščine tega kaznivega dejanja, morebitna povezava navedenega kaznivega dejanja z drugimi postopki v teku, obstoj ali neobstoj predkaznovanosti oziroma povratništva, individualni profil zadevne osebe).¹⁵⁵ Vse osebe, ki so bile pravnomočno obsojene za kaznivo dejanje, namreč po stališču SEU ne predstavljajo enake stopnje tveganja, da bodo vpletene v druga kazniva dejanja, kar bi upravičevalo enotno obdobje hrambe podatkov, ki se nanašajo nanje.¹⁵⁶ Če tveganje, ki ga predstavlja konkretna obsojena oseba, ne upravičuje nadaljnje hrambe podatkov v zvezi z njo v nacionalni policijski evidenci, ki je predvidena v ta namen, po SEU ni podana povezava med shranjenimi podatki in namenom njihove hrambe. Taka hramba po stališču SEU tako ni skladna z načelom najmanjšega obsega podatkov iz točke c) prvega odstavka 4. člena Direktive 2016/680 in presega čas, potreben za dosego namena, za katerega se obdelujejo, kar je v nasprotju s točko e) prvega odstavka 4. člena iste direktive.¹⁵⁷ Čeprav se navedena sodba SEU v konkretnem primeru nanaša na biometrične in genetske podatke, so stališča SEU splošnejša.¹⁵⁸

114. V ZNPPol je bil, kot je Ustavno sodišče že navedlo, rok hrambe osebnih podatkov iz evidence kaznivih dejanj določen v prvi alineji prvega odstavka 128. člena ZNPPol (do ustavitve policijske preiskave ali izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali do pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe, če pa tega ni, do zastaranja kazenskega pregona) in v prvi alineji drugega odstavka 129. člena ZNPPol (30 let po blokiranju). Prva alineja prvega odstavka 128. člena ZNPPol je upoštevala težo kaznivega dejanja, a zgolj posredno in v primeru, če je bil v prvi fazi hrambe navedenih podatkov za določitev roka njihove hrambe relevanten rok zastaranja kazenskega pregona, ki je bil odvisen od višine kazni, predpisane za kaznivo dejanje (glej 29. točko obrazložitve te odločbe).

115. V drugi fazi hrambe podatkov po izpodbijani prvi alineji drugega odstavka 129. člena ZNPPol pa je bil rok določen absolutno in neodvisno od kakršnekoli okoliščine, tudi od teže in narave kaznivega dejanja. Izpodbijana ureditev torej ni upoštevala narave in teže kaznivega dejanja in tudi s tega vidika ni zamejila hrambe podatkov iz evidence kaznivih dejanj na obseg, ki je bil nujen za doseganje namena hrambe, tako, da bi bil rok hrambe določen glede na težo in naravo kaznivega dejanja.

Položaj osebe v kazenskem postopku

116. Predlagatelj tudi navaja, da izpodbijana ureditev ni razlikovala med različnimi pravnimi položaji pravnomočno obsojenih oseb, osumljenih, a ne pravnomočno obsojenih oseb, ter drugih oseb, ki so bile povezane s kaznivim dejanjem (prijavitelj, oškodovanec, prejemnik protipravne premoženjske koristi).

117. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-312/11 v zvezi s 64. členom ZPol, ki je določal trajno hrambo profilov odvzetih vzorcev DNK, odločilo, da izpodbijana ureditev ni bila nujna, ker ni bila zamejena vsaj tako, da bi kot selektivne okoliščine, na podlagi katerih bi tudi za to kategorijo oseb določil njihovo trajno hrambo profilov DNK, upošteval, med drugim, subjektivne okoliščine na strani osumljenca (na primer specialno povratništvo). Takšna ureditev je zato pomenila presplošno in nediskriminacijsko naravo pooblastila za trajno hrambo profilov DNK osebe, ki je bila osumljena, pa za to kaznivo dejanje ni bila pravnomočno obsojena. Po stališču Ustavnega sodišča je šlo za osebe, ki so bile upravičene do spoštovanja domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.¹⁵⁹

118. ESČP je v že omenjeni sodbi velikega senata v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu obravnavalo primer dveh pritožnikov, ki so jima oblasti po zaključku kazenskih postopkov, ki so se končali z oprostilno sodbo oziroma ustavitvijo postopka, zavrnile zahtevo za uničenje njunih prstnih odtisov, vzorcev celic in profilov DNK. Navedeni podatki so se v skladu z britansko zakonodajo hranili trajno. ESČP je opozorilo na tveganje stigmatizacije, ki izhaja iz dejstva, da se pritožnika, ki nista bila obsojena za nobeno kaznivo dejanje in sta upravičena do domneve nedolžnosti, obravnavata enako kot obsojene osebe. Pravica vsake osebe po EKČP do domneve nedolžnosti vključuje splošno pravilo, da se po oprostilni sodbi ne sme izraziti nobenega suma glede obdolženčeve nedolžnosti. Hrambe zasebnih podatkov pritožnikov naj sicer ne bi bilo mogoče enačiti z izražanjem sumov, vendar naj bi bil občutek, da nista obravnavana kot nedolžna, še večji zaradi dejstva, da se njuni podatki hranijo za nedoločen čas enako kot podatki obsojenih oseb, medtem ko naj bi bilo treba podatke tistih, ki nikoli niso bili osumljeni kaznivega dejanja, uničiti.¹⁶⁰ Še posebej je ESČP izpostavilo škodljivost hrambe podatkov neobsojenih oseb v primeru mladoletnikov, kot je bil prvi pritožnik.¹⁶¹

119. Podobno stališče je ESČP zavzelo v kasnejši sodbi v zadevi M. K. proti Franciji,¹⁶² v kateri je ponovno izpostavilo nevarnost stigmatizacije, ker se osebe, ki niso bile obsojene za nobeno kaznivo dejanje in so upravičene do domneve nedolžnosti, obravnavajo enako kot obsojene osebe. Pogoji hrambe podatkov po stališču ESČP ne smejo dajati vtisa, da zadevne osebe niso obravnavane kot nedolžne.¹⁶³ Ker nacionalna ureditev ni razlikovala, ali je bila oseba obsojena ali ne, niti, ali je bila kazensko preganjana,¹⁶⁴ nacionalna ureditev po stališču ESČP ni zagotovila zadostne zaščite neobsojenih oseb.¹⁶⁵

120. V EU pa Direktiva 2016/680 celo izrecno zahteva razlikovanje med različnimi kategorijami posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Za razliko od ustaljene prakse ESČP, ki poudarja razlikovanje med obsojenimi in neobsojenimi osebami z vidika domneve nedolžnosti, je Direktiva 2016/680 tudi širša. Države članice namreč določijo, da upravljavec, kadar je to ustrezno in v največji možni meri jasno, razlikuje med osebnimi podatki različnih kategorij posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, kot so: (a) osebe, v zvezi s katerimi obstaja utemeljen sum, da so storile kaznivo dejanje ali ga nameravajo storiti; (b) osebe, ki so bile obsojene za kaznivo dejanje; (c) žrtve kaznivega dejanja ali osebe, v zvezi s katerimi zaradi nekaterih dejstev obstajajo razlogi za domnevo, da bi lahko postale žrtve kaznivega dejanja; in (d) druge osebe, povezane s kaznivim dejanjem, kot so osebe, od katerih bi se lahko zahtevalo pričanje v preiskavah v zvezi s kaznivimi dejanji ali poznejšimi kazenskimi postopki, osebe, ki lahko zagotovijo informacije o kaznivih dejanjih, ali stiki ali sodelavci ene od oseb iz točk (a) in (b).¹⁶⁶

121. SEU je glede navedenega že odločilo, da mora nacionalna zakonodaja upoštevati navedeno razlikovanje iz Direktive 2016/680, tudi v okviru spremembe kategorije konkretne osebe v času med zbiranjem in uporabo osebnega podatka.¹⁶⁷ To razlikovanje mora upoštevati, da se za posameznike, na katere se nanašajo podatki, ne uporablja enaka stopnja poseganja v njihovo temeljno pravico do varstva njihovih osebnih podatkov brez razlikovanja, ne glede na kategorijo, v katero spadajo.¹⁶⁸ Ne gre pa za absolutno obveznost; upravljavec mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali je mogoče jasno razlikovati med osebnimi podatki različnih kategorij posameznikov, na katere se podatki nanašajo. Po drugi strani pa kategorije posameznikov, ki so v njem naštete, niso izčrpne.¹⁶⁹ Nadalje po stališču SEU Direktiva 2016/680 ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki zaradi vpisa v evidenco določa prisilno zbiranje biometričnih in genetskih podatkov oseb, v zvezi s katerimi je podanih dovolj dokazov, da so krive storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in ki so bile na tej podlagi obdolžene,¹⁷⁰ tudi če sodišče nima možnosti presoje dokazov, na katerih ta obdolžitev temelji, v kolikor nacionalno pravo naknadno zagotavlja učinkovit sodni nadzor nad ugotovitvijo o krivdi.¹⁷¹

122. Po stališču SEU samo po sebi ni mogoče šteti, da nacionalno pravo, po katerem je zbiranje podatkov omejeno na kategorijo obdolžencev, torej na kategorijo oseb, katerih kazenska odgovornost še ni bila ugotovljena, izraža mnenje organov, da so te osebe krive.¹⁷² Je pa to dopustno le, če je zbiranje podatkov nujno potrebno.¹⁷³ Zato je treba 10. člen Direktive 2016/680 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsake osebe, ki je bila obdolžena naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi njihovega vpisa v evidenco, ne da bi moral pristojni organ ugotoviti in dokazati, da je takšno zbiranje podatkov nujno potrebno za dosego določenih ciljev, in da teh ciljev ni mogoče doseči z ukrepi, ki pomenijo manjši poseg v pravice in svoboščine zadevne osebe.¹⁷⁴

123. Kolikor Listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu EU.¹⁷⁵ Da ESČP poudarja razlikovanje med obsojenimi in neobsojenimi osebami z vidika domneve nedolžnosti, medtem ko pravo EU zahteva širše razlikovanje med različnimi kategorijami oseb, je treba upoštevati tudi pri presoji izpodbijanih določb.

124. Člen 9 ZVOPOKD ureja vsebino 6. člena Direktive 2016/680 o razlikovanju med različnimi kategorijami posameznikov. Tako pristojni organ pri obdelavi v največji možni meri in z uporabo razumnih ukrepov razlikuje med osebnimi podatki različnih kategorij posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, kot so osumljenci; obdolženci; obtoženci; obsojenci; žrtve kaznivega dejanja ali osebe, pri katerih določena dejstva upravičujejo domnevo, da so ali bi lahko bile žrtve kaznivega dejanja; in druge osebe, povezane s kaznivim dejanjem, zlasti osebe, ki bi lahko nastopale kot priče, osebe, ki lahko podajo informacije o kaznivem dejanju, ali osebe, ki so ali so bile v stiku ali povezane z osebami iz drugih kategorij tega člena.

125. Evidenca kaznivih dejanj je vsebovala osebne podatke storilca, oškodovancev, prijaviteljev in drugih oseb, ki so dale obvestila, fizične osebe, pravne osebe in državnega organa, prejemnikov premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, oziroma drugih, na katere je bila premoženjska korist prenesena.¹⁷⁶ Ta evidenca je torej najprej vsebovala podatke oseb, udeleženih v izvršitvi kaznivega dejanja, oziroma prejemnikov protipravne premoženjske koristi (storilec, fizična oseba, pravna oseba in državni organ, prejemnik premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, oziroma drugi, na katere je bila premoženjska korist prenesena). V tem delu ZNPPol niti ni opredeljeval kategorij storilcev, katerih podatki so se zbirali (v smislu višine dokaznega standarda, ki je obstajal zoper njih). Toda glede na prvo alinejo prvega odstavka 128. člena ZNPPol, po kateri se podatki hranijo do ustavitve policijske preiskave ali izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali do pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe, če pa tega ni, do zastaranja kazenskega pregona, je očitno, da so bili lahko v evidenci kaznivih dejanj zbrani tako podatki osumljencev, obdolžencev, kot tudi obsojencev.¹⁷⁷ Evidenca kaznivih dejanj pa je vsebovala tudi osebne podatke tretjih oseb, ki niso bile udeležene v izvršitvi kaznivega dejanja oziroma z njim niso bile okoriščene. Nasprotno, lahko so bile z njim celo oškodovane (oškodovanci, prijavitelji in druge osebe, ki so dale obvestila). Izpodbijana ureditev je torej vsebovala osebne podatke različnih kategorij oseb, tudi takih, ki sploh niso bile udeležene v izvršitvi kaznivega dejanja.

126. Izpodbijana ureditev je omogočala razlikovanje med navedenimi kategorijami zgolj toliko, kolikor je v okviru skupnega časa hrambe treba upoštevati tudi prvo fazo hrambe po prvi alineji prvega odstavka 128. člena ZNPPol. Slednja je glede na določbo, da se podatki hranijo do ustavitve policijske preiskave ali izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali do pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe, če pa tega ni, do zastaranja kazenskega pregona, razlikovala med osumljenci, ki niso bili ovadeni; osumljenci, ki so bili ovadeni, pa je državni tožilec kazensko ovadbo zoper njih zavrgel; obdolženci, zoper katere je bila izrečena zavrnilna ali oprostilna sodba; in obsojenci. Že ta (sicer neizpodbijana) določba sicer ni upoštevala drugih pravnih položajev, ko kazenska ovadba ni bila zavržena, pa ni prišlo do izreka sodbe. Izpodbijana prva alineja drugega odstavka 129. člena ZNPPol pa glede teka enotnega tridesetletnega roka ni razlikovala niti med kategorijami iz prve alineje prvega odstavka 128. člena ZNPPol, še manj med preostalimi kategorijami iz 9. člena ZVOPOKD. Navedena izpodbijana določba sploh ni poznala razlikovanja med različnimi kategorijami oseb iz ZVOPOKD, niti posebnega položaja oseb, ki jim je zagotovljena domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave.¹⁷⁸ Za vse kategorije oseb je bil namreč predpisan enak tridesetletni rok hrambe podatkov. Glede na navedeno izpodbijana prva alineja drugega odstavka 129. člena ZNPPol ni omejila hrambe osebnih podatkov na nujno mero niti z vidika razlikovanja med različnimi kategorijami oseb, na katere so se nanašali podatki iz evidence kaznivih dejanj.

Odločitev Ustavnega sodišča

127. Prvi odstavek in prva alineja drugega odstavka 129. člena ZNPPol torej nista omogočala zahteve za izbris podatkov, če njihova hramba ni bila več nujna, prav tako nista predvidevala takega obdobnega preverjanja po uradni dolžnosti, s čimer bi se časovno obdobje hrambe osebnih podatkov omejilo na nujno potrebno za doseganje namena hrambe osebnih podatkov. Navedeni izpodbijani določbi tudi nista upoštevali narave in teže kaznivega dejanja in razlikovanja med različnimi kategorijami oseb, na katere so se nanašali podatki iz evidence kaznivih dejanj, zlasti ob upoštevanju domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da je zakonodajalec z izpodbijanima določbama nedopustno posegel v pravico teh oseb do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave.

128. Ustavno sodišče je tako ugotovilo, da sta bila prvi odstavek 129. člena ZNPPol in prva alineja drugega odstavka 129. člena ZNPPol, kolikor sta se nanašala na evidenco kaznivih dejanj, v neskladju z Ustavo.

129. Ker sta bila tretji in četrti odstavek 129. člena ZNPPol neposredno povezana s prvim odstavkom in prvo alinejo drugega odstavka 129. člena ZNPPol, kolikor sta se nanašala na evidenco kaznivih dejanj, in nimata samostojnega pomena, je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta bila v neskladju z Ustavo tudi tretji in četrti odstavek 129. člena ZNPPol, kolikor sta se nanašala na evidenco kaznivih dejanj.

130. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 47. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rok Čeferin ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

Dr. Rok Čeferin

predsednik

¹ Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-240/12 z dne 2. 10. 2014.

² Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-55/11 z dne 21. 4. 2011.

³ Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-92/12 z dne 10. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 89/13).

⁴ Sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-45/08 z dne 8. 1. 2009 (OdlUS XVIII, 3) in št. U-I-92/12 z dne 10. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 89/13). Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-180/21 z dne 14. 4. 2022 (Uradni list RS, št. 60/22, in OdlUS XXVII, 8), 30. točka obrazložitve.

⁵ Za vprašanja postopka uveljavljanja pravic posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, se po II. poglavju ZVOPOKD in za odločanje o teh pravicah uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače (19. člen ZVOPOKD). Tudi v postopkih pred nadzornim organom po tem poglavju se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če ZVOPOKD ne določa drugače (glej 28. člen ZVOPOKD). T. Jerovšek, G. Trpin, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Inštitut za javno upravo in Nebra, Ljubljana 2004, str. 58. Glej tudi sodbo in sklep Upravnega sodišča št. U 1337/2001 z dne 11. 6. 2003; sodbi Upravnega sodišča št. I U 791/2010 z dne 21. 4. 2011 in št. I U 278/2017-8 z dne 21. 11. 2017; sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 707/2004 z dne 19. 6. 2008, št. I Up 1469/2006 z dne 10. 12. 2008 in št. I Up 14/2006 z dne 17. 10. 2007. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-113/97 z dne 18. 3. 1999 (OdlUS VIII, 122).

⁶ Člen 129 je bil sicer spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 10/17 – ZNPPol-A) in Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 47/19 – ZNPPol-B), vendar navedene spremembe niso vsebinsko spremenile hrambe blokiranih podatkov iz evidence kaznivih dejanj in ravnanja z njimi.

⁷ Veljati je začel 5. 3. 2013, uporabljati pa se je začel 4. 5. 2013. Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-312/11, 12. točka obrazložitve.

⁸ Prim. prav tam, 17. točka obrazložitve. Podlaga za zbiranje podatkov je bila določena v ZNPPol in ZKP.

⁹ Prvi odstavek 123. člena ZNPPol.

¹⁰ Tretji odstavek 123. člena ZNPPol, glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalogah in pooblastilih policije z dne 27. 9. 2012, EPA 653-VI, obrazložitev 123. člena.

¹¹ Tudi ta ureditev je bila z ZNPPol-C spremenjena, ZNPPol/25 tako določa: »(1) Podatki iz evidenc, ki jih določa drugi odstavek 123. člena tega zakona, se hranijo: v evidencah iz 1., 7. in 24. točke, do izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali do pravnomočne ustavitve kazenskega postopka ali do pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe ali do izbrisa obsodbe iz kazenske evidence, če pa tega ni, do zastaranja kazenskega pregona.«

¹² Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalogah in pooblastilih policije z dne 27. 9. 2012, EPA 653-VI, obrazložitev 128. člena.

¹³ Šestmesečni rok za sodno preiskavo ima zgolj instrukcijsko naravo. G. Klun, 185. člen, v: M. Šepec (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 1100.

¹⁴ Točka 5 prvega odstavka 90. člena KZ-1.

¹⁵ Točka 1 prvega odstavka 90. člena KZ-1.

¹⁶ Člen 95 KZ-1.

¹⁷ Tretji odstavek 90. člena in tretji odstavek 95. člena KZ-1.

¹⁸ Tretji odstavek 128. člena ZNPPol.

¹⁹ Prvi odstavek 129. člena ZNPPol.

²⁰ Četrti odstavek 1. člena ZVOPOKD. Ta prenaša tudi Direktivo 2016/680.

²¹ Prvi odstavek 1. člena ZVOPOKD.

²² Točka 21 4. člena ZVOPOKD.

²³ Prva alineja drugega odstavka 129. člena ZNPPol.

²⁴ Tj. brez dodatnih morebitnih posebnosti za pregon spolnih kaznivih dejanj in nezastarljivih kaznivih dejanj ter možne prekinitve in pretrganja zastaranja.

²⁵ Glej tudi Mnenja Informacijskega pooblaščenca k Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol-A) z dne 12. 8. 2015, str. 5; Mnenja Informacijskega pooblaščenca k Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol-C) z dne 2. 11. 2021, str. 12, in z dne 1. 9. 2021, str. 18, 19; P. Križnar, Hramba DNK profila pravnomočno obsojenih, Pravna praksa, št. 30-31 (2019); sodba Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 41226/2013 z dne 15. 12. 2016.

²⁶ Prim. z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/14 z dne 24. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 16/17, in OdlUS XXII, 7), 37. točka obrazložitve.

²⁷ Točka 20 4. člena ZVOPOKD.

²⁸ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-238/99 z dne 9. 11. 2000 (Uradni list RS, št. 113/2000, in OdlUS IX, 257), 16. točka obrazložitve.

²⁹ Delna odločba Ustavnega sodišča št. U-I-152/17 z dne 4. 7. 2019 (Uradni list RS, št. 46/19, in OdlUS XXIV, 11), 19. točka obrazložitve, delna odločba Ustavnega sodišča št. U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023 (Uradni list RS, št. 89/23), 90. točka obrazložitve.

³⁰ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-98/11, 12. točka obrazložitve, delna odločba Ustavnega sodišča št. U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023, 91. točka obrazložitve.

³¹ Tretji odstavek 3.a člena Ustave določa: »Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.«

³² Prvi in drugi odstavek 3.a člena Ustave določata procesne in vsebinske pogoje za prenos izvrševanja dela suverenih pravic na mednarodno organizacijo (M. Avbelj, Slovensko ustavno pravo v odnosu do prava EU, v: I. Kaučič (ur.), Pomen ustavnosti in ustavna demokracija, Znanstveni zbornik Dvajset let Ustave Republike Slovenije, Ustavno sodišče Republike Slovenije, Ljubljana 2012, str. 346). Prvi odstavek 3.a člena Ustave je Republiki Sloveniji ustavnopravno omogočil oziroma ji omogoča prenos izvrševanja dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, v prvi vrsti na EU, ter s tem Ustavi vsaj deloma odreka tisto moč, ki ji je bila v klasičnem državnopravnem duhu pripisana ob njenem sprejetju (M. Cerar v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev - A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 74). Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-416/19 z dne 16. 3. 2023 (Uradni list RS, št. 35/23), 31. točka obrazložitve, in št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 107/13, in OdlUS XX, 10), 32. točka obrazložitve.

³³ F. Testen v: L. Šturm (ur.), nav. delo, str. 91.

³⁴ Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 z dne 26. 9. 2013.

³⁵ Primerjaj s S. Nerad, Recepcija prava Evropske unije v nacionalno ustavno pravo: Ustavno sodišče med pravom Evropske unije in Ustavo, v: I. Kaučič (ur.), nav. delo, str. 383. Glej tudi odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-416/19, 31. točka obrazložitve, in št. U-I-146/12, 32. točka obrazložitve.

³⁶ Iz sodne prakse SEU izhaja, da morajo države članice, torej tudi nacionalna sodišča, na svojem ozemlju zagotoviti uporabo in spoštovanje prava EU (glej sodbo v zadevi Unibet (London) Ltd in Unibet (International) Ltd proti Justitiekanslern, C-432/05, z dne 13. 3. 2007, 38. točka obrazložitve.

³⁷ Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 22/09, in OdlUS XVIII, 65), št. U-I-146/12, 32.–34. točka obrazložitve, ter št. U-I-416/19, 32. točka obrazložitve.

³⁸ Poglavje 5 PDEU.

³⁹ Točka j) drugega odstavka 4. člena PDEU.

⁴⁰ A. Silveira, L. A. Coelho, M. I. Costa, T. Sérgio Cabral (ur.), The Charter of Fundamental Rights of the European Union: A Commentary, JusGov, UMinho Law School, Escola de Direito da Universidade do Minho, Braga 2024, str. 95; sodbe SEU v zadevah Postopek na predlog B, C-439/19, z dne 22. 6. 2021; Kazenski postopek zoper V. S., C-205/21, z dne 26. 1. 2023, 72. točka obrazložitve; in UI proti Österreichische Post AG, C-300/21, z dne 4. 5. 2023.

⁴¹ Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-98/11, opomba 3, in št. U-I-411/06 z dne 19. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 68/08, in OdlUS XVII, 43), opomba 11, ter delna odločba Ustavnega sodišča št. U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023, 95. točka obrazložitve. Glej tudi 2. člen Konvencije o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 11/94, MP, št. 3/94 – v nadaljevanju MKVP), 4. člen Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4. 5. 2016 – v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu podatkov) in 3. člen Direktive 2016/680.

⁴² Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-98/11, 12. točka obrazložitve, in št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 54/14, in OdlUS XX, 27), 16. točka obrazložitve, ter delno odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023, 92. točka obrazložitve.

⁴³ Prvi odstavek 3. člena Direktive 2016/680.

⁴⁴ Prvi odstavek 5. člena ZVOP-2 v zvezi s 1. točko 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov.

⁴⁵ Prvi odstavek 4. člena ZVOPOKD.

⁴⁶ Glej tudi Delovna skupina za varstvo podatkov iz člena 29, Mnenje št. 4/2007 o opredelitvi pojma osebni podatek, prvi odstavek 5. člena ZVOP-2 v zvezi s 1. točko 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov.

⁴⁷ Prvi odstavek 4. člena ZVOPOKD in delna odločba Ustavnega sodišča št. U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023, 93. točka obrazložitve.

⁴⁸ Člen 124 ZNPPol.

⁴⁹ Točka 21 4. člena ZVOPOKD. Tako je določal že Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVOP-1) v 17. točki 6. člena. ZVOP-2 blokiranja osebnih podatkov ne opredeljuje, ga pa predvideva v 29. členu kot nadzorni ukrep Informacijskega pooblaščenca.

⁵⁰ Točka 21 4. člena ZVOPOKD.

⁵¹ Točka 20 4. člena ZVOPOKD. Tako tudi Mnenje Informacijskega pooblaščenca o Predlogu zakona o varstvu osebnih podatkov pri obravnavanju kaznivih dejanj z dne 30. 9. 2020, str. 3; 18. točka 6. člena ZVOP-1. ZVOP-2 anonimizacije ne opredeljuje, jo je pa mogoče najti v 29. in 43. členu ZVOP-2 pri nadzornih ukrepih Informacijskega pooblaščenca.

⁵² Točka 5 3. člena Direktive 2016/680.

⁵³ Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-98/11, 12. točka obrazložitve, in št. U-I-65/13, 16. točka obrazložitve, ter delno odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023, 92. točka obrazložitve.

⁵⁴ Glej sodbi velikega senata ESČP v zadevah Satakunnan Markkinapörssi Oy in Satamedia Oy proti Finski z dne 27. 6. 2017, 133.–134. točka obrazložitve, in L.B. proti Madžarski z dne 9. 3. 2023, 103.–104. točka obrazložitve.

⁵⁵ Sodba velikega senata ESČP v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu z dne 4. 12. 2008; sodbe ESČP v zadevah Gaughran proti Združenemu kraljestvu z dne 13. 2. 2020; P. N. proti Nemčiji z dne 11. 6. 2020; B. B. proti Franciji, M. B. proti Franciji, Gardel proti Franciji, vse z dne 17. 12. 2009; Aycaguer proti Franciji z dne 22. 6. 2017; M. K. proti Franciji z dne 18. 4. 2013; Brunet proti Franciji z dne 18. 9. 2014; Catt proti Združenemu kraljestvu z dne 24. 1. 2019; in odločitve ESČP v zadevah J. P. D. proti Franciji z dne 16. 9. 2014, Peruzzo in Martens proti Nemčiji z dne 4. 6. 2013 ter W. proti Nizozemski z dne 20. 1. 2009.

⁵⁶ Stočetrta uvodna izjava Direktive 2016/680.

⁵⁷ Na primer sodbi SEU v zadevah Kazenski postopek zoper V. S., 116. in 126. točka obrazložitve, in Ministerstvo na vatreshnite raboti, Glavna direktsia za borba s organiziranata prestapnost proti V. S., C-80/23, z dne 28. 11. 2024, 53. točka obrazložitve.

⁵⁸ Glej na primer sodbi SEU v zadevah Ligue des droits humains ASBL in BA proti Organe de contrôle de l’information policière, C-333/22, z dne 16. 11. 2023, 47. in 48. točka obrazložitve, ter C. G. proti Bezirkshauptmannschaft Landeck, C-548/21, 4. 10. 2024, 84. točka obrazložitve.

⁵⁹ Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-131/04 z dne 21. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 50/05, in OdlUS XIV, 24), št. U-I-24/07 z dne 4. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 74), št. U-I-155/11 z dne 18. 12. 2013 (Uradni list RS, št. 114/13, in OdlUS XX, 12), št. U-I-123/11 z dne 8. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 22/12), 8. točka obrazložitve, in št. U-I-33/23 z dne 16. 5. 2024 (Uradni list RS, št. 47/24), 74. točka obrazložitve.

⁶⁰ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-29/04 z dne 30. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 68/05, in OdlUS XIV, 64), 12. točka obrazložitve, in št. U-I-277/05 z dne 9. 2. 2006 (Uradni list RS, št. 21/06, in OdlUS XV, 15), 45. točka obrazložitve.

⁶¹ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-28/16 z dne 12. 5. 2016 (Uradni list RS, št. 42/16, in OdlUS XXI, 25), 15. točka obrazložitve.

⁶² Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-49/17, U-I-98/17 z dne 28. 3. 2019 (Uradni list RS, št. 30/19, in OdlUS XXIV, 2), 18. točka obrazložitve, in št. U-I-33/23, 75. točka obrazložitve, ter sklep Ustavnega sodišča št. Up-1084/17, U-I-189/17 z dne 14. 1. 2021, 9. točka obrazložitve.

⁶³ Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-411/06, 60. točka obrazložitve, in št. U-I-33/23, 77. točka obrazložitve.

⁶⁴ Glej 28.–35. točko obrazložitve te odločbe.

⁶⁵ Odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-32/15 z dne 8. 11. 2018 (Uradni list RS, št. 82/18, in OdlUS XXIII, 12), 47. točka obrazložitve, št. U-I-281/09 z dne 22. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 105/11, in OdlUS XIX, 29), 19. točka obrazložitve, št. U-I-244/14 z dne 10. 9. 2015 (Uradni list RS, št. 69/15), 10. točka obrazložitve, in št. U-I-303/08 z dne 11. 2. 2010 (Uradni list RS, št. 14/10), 4. točka obrazložitve, ter sklepi Ustavnega sodišča št. U-I-308/00 z dne 12. 2. 2004, št. Up-408/02, U-I-259/04 z dne 9. 9. 2004 in št. U-I-193/99 z dne 31. 1. 2002 (OdlUS XI, 16).

⁶⁶ Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02, in OdlUS XI, 211), 30. točka obrazložitve, in št. U-I-128/08, Up-933/08 z dne 7. 10. 2009 (Uradni list RS, št. 90/09, in OdlUS XVIII, 44), 60. točka obrazložitve.

⁶⁷ Glej tudi šestindvajseto uvodno izjavo Direktive 2016/680.

⁶⁸ Glej na primer sodbo SEU v zadevi NG proti Direktor na Glavna direktsia »Natsionalna politsia« pri MVR – Sofia, 42. točka obrazložitve.

⁶⁹ Pristojni organ brez nepotrebnega odlašanja, najpozneje pa v 15 dneh od prejema zahteve, izbriše te podatke in o tem obvesti posameznika. Rok se lahko s sklepom podaljša za največ 15 dni ob upoštevanju zapletenosti zahteve in števila zahtev. Glej tudi Predlog zakona o varstvu osebnih podatkov na področju obravnavanja kaznivih dejanj z dne 11. 9. 2020, EPA 1345-VIII, str. 89.

⁷⁰ P. Križnar, nav. delo.

⁷¹ Prim. Delovna skupina za varstvo podatkov iz člena 29, Opinion on some key issues of the Law Enforcement Directive (EU 2016/680), 29. 11. 2017, str. 3, 5, 6.

⁷² Glej četrti odstavek 1. člena ZVOPOKD in korelacijsko tabelo v Predlogu zakona o varstvu osebnih podatkov na področju obravnavanja kaznivih dejanj (EPA 1345-VIII).

⁷³ E. Kosta, F. Boehm (ur.), The EU Law Enforcement Directive (LED): A Commentary, Oxford University Press, Oxford 2024, str. 305.

⁷⁴ Delovna skupina za varstvo podatkov iz člena 29, Mnenje št. 5/2014 o anonimizacijskih tehnikah z dne 10. 4. 2014 (0829/14/SL WP216). Primerjaj tudi z odločbo avstrijskega organa za varstvo podatkov št. DSB-D123.270/0009-DSB/2018 z dne 5. 12. 2018.

⁷⁵ Sodba SEU v zadevi Simmenthal, C-106/77, z dne 9. 3. 1978.

⁷⁶ Glej sodbo SEU v zadevi Minister for Justice and Equality, Commissioner of An Garda Síochána proti Workplace Relations Commission, C-378/17, z dne 4. 12. 2018, 38. točka obrazložitve in v njej navedeno sodno prakso.

⁷⁷ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-165/19 z dne 8. 6. 2023.

⁷⁸ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-349/14 z dne 16. 5. 2019 (Uradni list RS, št. 44/19, in OdlUS XXIV, 29), 17. točka obrazložitve.

⁷⁹ Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), 25. točka obrazložitve, in št. U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023, 97. točka obrazložitve.

⁸⁰ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02, 25. točka obrazložitve.

⁸¹ Člen 1 ZVOPOKD.

⁸² Glej prvi odstavek 112. člena in prvi odstavek 123. člena ZNPPol.

⁸³ Druga alineja prvega odstavka 4. člena in prvi odstavek 112. člena ZNPPol; Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol-C), EPA 1791-IX z dne 15. 11. 2024, str. 5.

⁸⁴ Tretji odstavek 129. člena ZNPPol.

⁸⁵ Na primer odločba Ustavnega sodišča št. U-I-173/14, Up-609/14 z dne 9. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 15/17), 13. točka obrazložitve; sklep Ustavnega sodišča št. U-I-462/18 z dne 13. 12. 2018 (Uradni list RS, št. 1/19), 12. točka obrazložitve.

⁸⁶ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 158), 50. točka obrazložitve; delna odločba Ustavnega sodišča št. U-I-144/19 z dne 1. 12. 2022 (Uradni list RS, št. 2/23, in OdlUS XXVII, 29), 55. točka obrazložitve; in odločba Ustavnega sodišča št. Up-899/16, Up-900/16, Up-901/16 z dne 5. 5. 2022 (Uradni list RS, št. 79/22, in OdlUS XXVII, 40), 21. točka obrazložitve.

⁸⁷ Na primer sodba ESČP v zadevi Gaughran proti Združenemu kraljestvu, 75. točka obrazložitve.

⁸⁸ Sodba SEU v zadevi Kazenski postopek zoper V. S., 97. točka obrazložitve.

⁸⁹ Prav tam, 98. točka obrazložitve.

⁹⁰ Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-83/20 z dne 27. 8. 2020 (Uradni list RS, št. 128/20, in OdlUS XXV, 18), 47. točka obrazložitve, in št. U-I-198/19 z dne 5. 1. 2023 (Uradni list RS, št. 14/23), 44. točka obrazložitve.

⁹¹ Glej M. Nunič v: M. Nunič (ur.), Zakon o nalogah in pooblastilih policije s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 358, 148. člen ZKP ter 34. člen ZNPPol.

⁹² Prim. Direktivo (EU) 2023/977 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. maja 2023 o izmenjavi informacij med organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj držav članic ter razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2006/960/PNZ, UL L 134, 22. 5. 2023 (v nadaljevanju Direktiva 2023/977); D. C. Stone, Practical Use of Police Records System, Journal of Criminal Law and Criminology, št. 3 (1993), str. 668-670.

⁹³ Druga uvodna izjava Direktive 2023/977.

⁹⁴ The Digital Detective: Modern Law Enforcement Databases Used by Police, https://docical.com/blog/post/the-digital-detective-modern-law-enforcement-databases-used-by-police/320 (15. 4. 2025).

⁹⁵ C. Slobogin, Policing, Databases, and Surveillance, Criminology, Criminal Justice, Law & Society, št. 3 (2014), str. 70–84; L. Neiva, H. Machado, S. Silva, The views about Big Data among professionals of police forces: A scoping review of empirical studies, International Journal of Police Science & Management, št. 2 (2023), str. 208-220.

⁹⁶ L. Neiva, H. Machado, S. Silva, nav. delo; M. Afzal, P. Panagiotopoulos, Data in Policing: An Integrative Review, International Journal of Public Administration, št. 7 (2025), str. 411–430; Y. Delgado, B. S. Price, P. J. Speaker, S. L. Stoiloff, Forensic intelligence: Data analytics as the bridge between forensic science and investigation, Forensic Science International: Synergy, let. 3 (2021).

⁹⁷ D. Maver, Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2004, str. 179, 180, 188.

⁹⁸ ESČP v okviru presoje sorazmernosti ukrepa (oziroma nujnosti ukrepa v demokratični družbi) poudarja, da pridevnik »nujen« ni sopomenka za »neobhodno potreben«, hkrati pa ga tudi ni mogoče razlagati tako prožno kot na primer izraze »dopusten«, »reden«, »koristen«, »razumen« ali »zaželen« (sodba ESČP v zadevi Handyside proti Združenemu kraljestvu z dne 7. 12. 1976). Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/13, 21. točka obrazložitve.

⁹⁹ Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-77/08 z dne 8. 7. 2010 (Uradni list RS, št. 61/10), št. U-I-122/13 z dne 10. 3. 2016 (Uradni list RS, št. 25/16, in OdlUS XXI, 23), 15. točka obrazložitve, št. U-I-198/19, 84. točka obrazložitve, št. U-I-83/20, 52. točka obrazložitve, in št. U-I-65/13, 21. točka obrazložitve.

¹⁰⁰ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/13, 23. točka obrazložitve.

¹⁰¹ Sodba velikega senata ESČP v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu, 101. točka obrazložitve.

¹⁰² Prav tam, 102. točka obrazložitve.

¹⁰³ Prav tam, 103. točka obrazložitve.

¹⁰⁴ Sodba ESČP v zadevi Gaughran proti Združenemu kraljestvu, 78. točka obrazložitve.

¹⁰⁵ Prav tam, 84. točka obrazložitve.

¹⁰⁶ Petintrideseta uvodna izjava Direktive 2016/680.

¹⁰⁷ Točka c prvega odstavka 4. člena Direktive 2016/680.

¹⁰⁸ Pravo držav članic EU, ki ureja obdelavo v okviru področja uporabe te direktive, določa vsaj cilje obdelave, kateri osebni podatki se obdelajo in namene obdelave; 8. člen Direktive 2016/680.

¹⁰⁹ Člen 10 Direktive 2016/680.

¹¹⁰ Sodba SEU v zadevi NG proti Direktor na Glavna direktsia »Natsionalna politsia« pri MVR – Sofia, 48. točka obrazložitve.

¹¹¹ Sodba SEU v zadevi Kazenski postopek zoper V. S., 122. točka obrazložitve. V zvezi s podatki iz 10. člena Direktive 2016/680 pa je SEU odločilo, da pogoj, da mora biti obdelava biometričnih in genetskih podatkov dovoljena le, če je nujno potrebna, zahteva večje varstvo nekaterih vrst podatkov, kar pomeni posebno uporabo načela najmanjšega obsega podatkov iz točke c) prvega odstavka 4. člena Direktive 2016/680 (prav tam).

¹¹² Sodba ESČP v zadevi M. K. proti Franciji.

¹¹³ Sodba ESČP v zadevi P. N. proti Nemčiji.

¹¹⁴ Sodbe ESČP v zadevah B. B. proti Franciji, Gardel proti Franciji in M. B. proti Franciji ter odločitev ESČP v zadevi J. P. D. proti Franciji.

¹¹⁵ Sodba ESČP v zadevi Gaughran proti Združenemu kraljestvu.

¹¹⁶ Sodba ESČP v zadevi Brunet proti Franciji.

¹¹⁷ Sodba velikega senata ESČP v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu; sodbi ESČP v zadevah Gaughran proti Združenemu kraljestvu in Aycaguer proti Franciji; ter odločitvi ESČP v zadevah Peruzzo in Martens proti Nemčiji ter W. proti Nizozemski.

¹¹⁸ Sodba ESČP v zadevi Gaughran proti Združenemu kraljestvu, 3. točka obrazložitve.

¹¹⁹ Prav tam, 90.točka obrazložitve.

¹²⁰ Prav tam, 80. točka obrazložitve. Glede profilov DNK pa je položaj po stališču ESČP drugačen; obstajala naj bi razlika med hrambo profilov DNK za nedoločen čas ter določitvijo določene omejitve obdobja hrambe, povezane z biološkim življenjem osebe, tudi če je predvideno obdobje hrambe dolgo, ker hramba genetskih podatkov po smrti posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, še naprej vpliva na posameznike, biološko povezane s posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki (prav tam, 81. točka obrazložitve).

¹²¹ Prav tam, 88. točka obrazložitve.

¹²² Prav tam 94. točka obrazložitve.

¹²³ Prav tam, 95. točka obrazložitve.

¹²⁴ Prav tam, 96. in 98. točka obrazložitve. Podobno stališče glede podatkov DNK je ESČP zavzelo v sodbi v zadevi Aycaguer proti Franciji, kjer je ugotovilo kršitev pravice iz 8. člena EKČP in poudarilo, da je bil pritožnik obsojen za izvršitev lažjega kaznivega dejanja in da mu je bila izrečena denarna kazen, zakonska podlaga 40-letne hrambe podatkov pa ni upoštevala narave in teže kaznivega dejanja in ni imel možnosti zaprositi za izbris podatkov. Nasprotno pa je v odločitvi v zadevi Peruzzo in Martens proti Nemčiji poudarilo, da sta bila pritožnika večkrat obsojena za težka kazniva dejanja in obsojena na zaporno kazen. Zakon, ki je predvideval časovno neomejeno hrambo njunih podatkov DNK, je bil predviden za tiste, ki izvršijo resno kaznivo dejanje ali ponovno izvršijo kaznivo dejanje, država pa je bila dolžna v rednih intervalih pregledovati, ali je bila hramba podatkov še potrebna; če hramba ni bila potrebna, potem so se podatki izbrisali v 10 letih.

¹²⁵ Sodba ESČP v zadevi P. N. proti Nemčiji, 5., 76. in nasl. točke obrazložitve.

¹²⁶ Prav tam, 88. točka obrazložitve.

¹²⁷ Prav tam, 84. in 88. točka obrazložitve.

¹²⁸ Prav tam, 131. točka obrazložitve.

¹²⁹ Sodba ESČP v zadevi Brunet proti Franciji, 36. točka obrazložitve.

¹³⁰ Prav tam, 43. točka obrazložitve.

¹³¹ Odločitev ESČP v zadevi Peruzzo in Martens proti Nemčiji.

¹³² Šestindvajseta uvodna izjava Direktive 2016/680; sodba SEU v zadevi NG proti Direktor na Glavna direktsia »Natsionalna politsia« pri MVR – Sofia, 42. točka obrazložitve; E. Kosta, F. Boehm (ur.), The EU Law Enforcement Directive (LED): A Commentary, Oxford University Press, Oxford 2024, str. 153.

¹³³ Delovna skupina za varstvo podatkov iz člena 29, nav. delo, 2014, predlaga avtomatski izbris ali anonimizacijo, ko ni mogoča identifikacija posameznika, in poudarja IT podporo evidencam, str. 3, 5, 6.

¹³⁴ Prav tam, str. 4.

¹³⁵ Glej 5. člen Direktive 2016/680, šestindvajseto uvodno izjavo, sodoa SEU v zadevi NG proti Direktor na Glavna direktsia »Natsionalna politsia« pri MVR – Sofia, 28., 45. točka obrazložitve; E. Kosta, F. Boehm, nav. delo, str. 153; Delovna skupina za varstvo podatkov iz člena 29, nav. delo, 2014, str. 3 (predlaga mešani sistem, v katerem so določeni roki, in še obdobno preverjanje potrebe po hrambi).

¹³⁶ Sodba SEU v zadevi NG proti Direktor na Glavna direktsia »Natsionalna politsia« pri MVR – Sofia, 45. točka obrazložitve.

¹³⁷ Prav tam.

¹³⁸ Mnenje generalnega pravobranilca v zadevi NG proti Direktor na Glavna direktsia »Natsionalna politsia« pri MVR – Sofia, C-118/22, 27. točka obrazložitve; sodba SEU v zadevi NG proti Direktor na Glavna direktsia »Natsionalna politsia« pri MVR – Sofia, 45. in 46. točka obrazložitve; šestindvajseta uvodna izjava Direktive 2016/680; E. Kosta, F. Boehm, nav. delo, str. 155; Delovna skupina za varstvo podatkov iz člena 29, nav. delo, 2014, str. 3.

¹³⁹ Sodba SEU v zadevi NG proti Direktor na Glavna direktsia »Natsionalna politsia« pri MVR – Sofia, 67. točka obrazložitve.

¹⁴⁰ Prav tam, 52. točka obrazložitve.

¹⁴¹ Prav tam.

¹⁴² Prav tam, 67. in 70. točka obrazložitve; E. Kosta, F. Boehm, nav. delo, str. 155.

¹⁴³ Sodba SEU v zadevi NG proti Direktor na Glavna direktsia »Natsionalna politsia« pri MVR – Sofia, 69. točka obrazložitve.

¹⁴⁴ Prav tam, 72. točka obrazložitve.

¹⁴⁵ Prav tam, 37. točka obrazložitve.

¹⁴⁶ Iz podatkov Statističnega urada za leto 2023 izhaja, da so bili umrli moški stari povprečno 75,2 leta, umrle ženske 82,6 leta. Deček, rojen 2024 v Sloveniji, lahko pričakuje, da bo dočakal 78,9 leta, deklica pa 84,7 leta. Glej https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/12934 (15. 4. 2025). Podatki Statističnega urada za leto 2023 tudi kažejo, da je bila starostna struktura polnoletnih storilcev ob izvršitvi kaznivega dejanja, zoper katere je bil kazenski postopek pri državnem tožilstvu končan po kaznivem dejanju (oba spola), naslednja: starost do 20 let: 4,42 %, od 21 do 30 let: 21,10 %; od 31 do 40 let: 26,98 %; od 41 do 50 let: 24,45 %; od 51 do 60 let: 12,95 %; nad 60 let: 10,17 %.

¹⁴⁷ Sodba velikega senata ESČP v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu, 36. in 37. točka obrazložitve.

¹⁴⁸ Prav tam, 119.–125. točka obrazložitve.

¹⁴⁹ Sodba ESČP v zadevi Gaughran proti Združenemu kraljestvu, 83., 94., 95., 96. in 98. točka obrazložitve. Glede podatkov DNK glej tudi sodbo ESČP v zadevi Aycaguer proti Franciji in odločitvi ESČP v zadevah Peruzzo in Martens proti Nemčiji ter W. proti Nizozemski.

¹⁵⁰ Glej sodbo ESČP v zadevi M. K. proti Franciji.

¹⁵¹ Sodba ESČP v zadevi Gaughran proti Združenemu kraljestvu.

¹⁵² Sodba ESČP v zadevi Brunet proti Franciji, 36. točka obrazložitve.

¹⁵³ Sodba SEU v zadevi Kazenski postopek zoper V. S., 128. točka obrazložitve.

¹⁵⁴ Prav tam, 129. točka obrazložitve; sodba SEU v zadevi NG proti Direktor na Glavna direktsia »Natsionalna politsia« pri MVR – Sofia, 58. in 59. točka obrazložitve.

¹⁵⁵ Sodbi SEU v zadevah Kazenski postopek zoper V. S., 132. in 133. točka obrazložitve; in NG proti Direktor na Glavna direktsia »Natsionalna politsia« pri MVR – Sofia, 60. točka obrazložitve.

¹⁵⁶ Sodba SEU v zadevi NG proti Direktor na Glavna direktsia »Natsionalna politsia« pri MVR – Sofia, 60. točka obrazložitve.

¹⁵⁷ Prav tam.

¹⁵⁸ Prav tam, 68. točka obrazložitve. Glej tudi E. Kosta, F. Boehm, nav. delo, str. 156, 161, 162, kjer je poudarjeno razlikovanje glede na tip kaznivega dejanja, pri čemer naj bi bili za težja kazniva dejanja predpisani daljši roki, med podatki, glede na tip osebe. Poudarjena je tudi potreba po avtomatizaciji obdelave podatkov in odločanja v zvezi s tem.

¹⁵⁹ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-312/11, 36. točka obrazložitve.

¹⁶⁰ Sodba velikega senata ESČP v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu, 122. točka obrazložitve.

¹⁶¹ Prav tam, 124. točka obrazložitve. Enako opozorilo je mogoče najti na abstraktni ravni v sodbi ESČP v zadevi Brunet proti Franciji (37. točka obrazložitve), pri presoji pa ni bilo relevantno.

¹⁶² Proti pritožniku je bila uvedena preiskava zaradi tatvine, preiskovalni organi pa so mu odvzeli prstne odtise. Izrečena mu je bila oprostilna sodba. Nato je bil ponovno v kazenskem postopku zaradi tatvine in ponovno so mu odvzeli prstne odtise, ta kazenski postopek pa je bil ustavljen. Kljub temu so bili prstni odtisi, odvzeti med tem postopkom, vneseni v nacionalno podatkovno zbirko prstnih odtisov (fichier automatisé des empreintes digitales – FAED). Pritožnik je neuspešno zahteval odstranitev prstnih odtisov iz zbirke.

¹⁶³ Sodba ESČP v zadevi M. K. proti Franciji, 36. točka obrazložitve.

¹⁶⁴ Prav tam, 42. točka obrazložitve.

¹⁶⁵ Prav tam, 43. točka obrazložitve.

¹⁶⁶ Člen 6 Direktive 2016/680; E. Kosta, F. Boehm, nav. delo, str. 155; sodba SEU v zadevi VS proti Inspektor v Inspektorata kam Visshia sadeben savet, C-180/21, 8. 12. 2022, 48., 49. in 55. točka obrazložitve.

¹⁶⁷ Glej sodbo SEU v zadevi VS proti Inspektor v Inspektorata kam Visshia sadeben savet, 46. točka obrazložitve.

¹⁶⁸ Prav tam, 83. točka obrazložitve.

¹⁶⁹ Prav tam, 83. in 84. točka obrazložitve.

¹⁷⁰ Sodba SEU v zadevi Kazenski postopek zoper V. S., 86. točka obrazložitve.

¹⁷¹ Prav tam, 101. točka obrazložitve.

¹⁷² Prav tam, 105. točka obrazložitve.

¹⁷³ Prav tam, 128. in 129. točka obrazložitve.

¹⁷⁴ Prav tam, 135. točka obrazložitve; E. Kosta, F. Boehm, nav. delo, str. 176 in 177, ki predlagata specifična pravila za dostop do podatkov za posamezne kategorije.

¹⁷⁵ Tretji odstavek 52. člena Listine.

¹⁷⁶ Prvi odstavek 125. člena ZNPPol.

¹⁷⁷ Glej prvo do peto alinejo 144. člena ZKP za ustrezne definicije osumljenca, obtoženca in obsojenca. Prejemniki protipravne premoženjske koristi pa so opredeljeni v 75.–77.c členu KZ-1.

¹⁷⁸ Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-27/95 z dne 24. 10. 1996 (Uradni list RS, št. 66/96, in OdlUS V, 138), 5. in naslednje točke obrazložitve.

Glasilo Uradni list RS

Uradni list RS, št. 78/2025 z dne 10. 10. 2025