Številka:	U-I-371/22-14
Datum:	2. 4. 2025

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo skupine poslank in poslancev Državnega zbora, na seji 2. aprila 2025

Zakon za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države (Uradni list RS, št. 105/22) ni v neskladju z Ustavo.

1. Skupina 35 poslank in poslancev Državnega zbora (v nadaljevanju predlagatelj) izpodbija Zakon za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države (v nadaljevanju ZZNŠPP). Navaja, da ZZNŠPP posega v 11 zakonov z različnih pravnih področij. Po mnenju predlagatelja naj bi bila takšna nomotehnična metoda (t. i. omnibus tehnika zakonodajnega noveliranja veljavne zakonodaje) dopustna zgolj v primeru enotnosti osrednje vsebine oziroma izhodišča zakonskega urejanja, istovrstnosti predlaganih zakonskih rešitev in njihove neločljive medsebojne povezanosti. Ker naj ZZNŠPP ne bi bil zakon take narave in zaradi pomanjkanja objektivne in stvarno utemeljene ocene razlogov za spremembe zakonske ureditve v relativno kratkem časovnem obdobju, naj bi bil izpodbijani zakon v neskladju z načelom zakonitosti, načelom sorazmernosti, načelom varstva zaupanja v pravo, načelom sorazmernosti in načelom pravne varnosti (2. člen Ustave), načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), uresničevanjem in omejevanjem pravice (15. člen Ustave) in načelom enakega varstva pravice (22. člen Ustave). Zakonodajalec naj bi podal zgolj subjektivno oceno sprememb, s čimer naj bi se postavili »pod vprašaj načelo zaupanja v pravo, zagotavljanje pravne kontinuitete in preprečitev pravne praznine«. Predlagatelj zatrjuje tudi, da gre za nedopusten poseg v pravice, ki izvirajo iz instituta zakonodajnega referenduma (90. člen Ustave). Člen 5 ZZNŠPP naj bi namreč spreminjal prvi odstavek 31. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06, 56/08, 76/08, 5/09, 96/09, 43/10, 59/11, 24/12, 30/12, 94/12, 81/13, 50/14, 23/15, 82/15, 68/16, 69/17, 79/18, 66/19 in 172/21 – v nadaljevanju ZDDPO-2/21), referenduma o zakonih o davkih pa na podlagi drugega odstavka 90. člena Ustave ni dopustno razpisati. ZZNŠPP bi sam po sebi lahko bil predmet referenduma, zaradi vključitve te spremembe davčnega zakona pa ne. Predlagatelj meni, da se s tem nedopustno posega v pravice, ki izhajajo iz zakonodajnega referenduma (44. in 90. člen Ustave).

2. V zvezi z 2. členom ZZNŠPP, ki je posegel v 46. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr., 20/11, 47/15, 46/16 in 49/16 – popr., 123/21, 172/21 in 207/21 – v nadaljevanju ZOFVI/21), predlagatelj navaja, da gre za kršitev 2. člena Ustave, ker postavlja predstavnike delavcev v privilegiran položaj, saj se je število predstavnikov delavcev v svetih javnih zavodov (vrtcev in osnovnih šol) s treh ponovno povečalo na pet. Prej veljavna ureditev, po kateri so imeli v svetih javnih zavodov vrtcev in osnovnih šol ustanovitelj, delavci in starši po tri predstavnike, naj bi bila bolj stvarno utemeljena in uravnotežena, ker je sledila odgovornosti ustanovitelja za delovanje zavoda, kakovost poslovanja, financiranje, vzdrževanje, varnost nepremičnine ter ugleda zavoda v javnosti. V nasprotju z 2. členom Ustave naj bi bila tudi prehodna ureditev, ki določa, da se v dveh mesecih po uveljavitvi ZZNŠPP v svet zavoda izvolita dva predstavnika delavcev, ker naj bi se s tem poseglo v trajajoča pravna razmerja oziroma upravičena pričakovanja.

3. S sprejetjem 10., 11., 12., 13., 14., 15. in 33. člena ZZNŠPP naj bi zakonodajalec v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave) posegel v Zakon o organiziranosti in delu v policiji (Uradni list RS, št. 15/13, 11/14, 86/15, 77/16, 77/17, 36/19, 200/20 in 172/21 – v nadaljevanju ZODPol/21). Predlagatelj zatrjuje, da zakonodajalec očitno ne razume instituta usmerjanja policije s strani ministra oziroma usmerjanja s strani državnega tožilca v predkazenskem postopku. Meni, da bi moral zakonodajalec več napora vložiti v normativno ureditev nedvoumne distinkcije dveh različnih oblik usmerjanja in ne zgolj določiti časovni trenutek, ko pregon prevzame državni tožilec. Navaja, da bi sprejeta rešitev lahko vodila do zaključka, da lahko minister policijo usmerja v konkretnih kazenskih zadevah, vse dokler o tem ni obveščen državni tožilec, kar pa ne drži. Vse to naj bi bilo dodatno pojasnjeno v mnenjih Vlade v zadevah, ki jih Ustavno sodišče vodi pod št. U-I-77/20, št. U-I-823/21 in št. U-I-87/22.

4. V zvezi s 16. členom ZZNŠPP, s katerim je bilo dopolnjeno besedilo prvega odstavka 44. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 91/21 – uradno prečiščeno besedilo in 95/21 – popr. – v nadaljevanju ZTuj-2/21) na način, da glede dokazovanja zmožnosti preživljanja študenta (tujca) v času študija oziroma izobraževanja ponovno zadostuje pisna izjava študentovih staršev oziroma zakonitega zastopnika, če so ga ti po pravu države, katere državljan je, dolžni preživljati, o tem, da bodo študenta v času študija oziroma izobraževanja preživljali, predlagatelj trdi, da gre za kršitev načela varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave), ker nova ureditev posega v izpolnjevanje zadostnih sredstev za preživljanje in omogoča morebitne zlorabe pisnih izjav.

5. Glede posegov v Gradbeni zakon (Uradni list RS, št. 199/21 – v nadaljevanju GZ-1/21) in Zakon o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 6/16 – uradno prečiščeno besedilo, 67/19 in 94/21 – v nadaljevanju ZPCP-2/21) predlagatelj navaja, da je podana kršitev načela varstva zaupanja v pravo, ker predlagatelj ZZNŠPP in zakonodajalec nista izkazala razumnega in stvarnega razloga za sprejetje zakonov, ki se navezujeta na navedeni področji, slednji pa tudi nista vsebinsko tako neločljivo povezani, da bi ju veljalo urejati v istem zakonu. Zakonodajalec naj bi v zvezi s spremembami ZPCP-2/21 kršil načelo zaupanja v pravo tudi zaradi izostanka prehodne ureditve, ker naj prizadetim subjektom ne bi omogočil, da bi se v razumnem roku pripravili na novo ureditev in prilagodili spremenjenim pogojem za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov v notranjem cestnem prometu.

6. V zvezi s posegi v Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21 in 186/21 – v nadaljevanju KZ-1/21) predlagatelj zatrjuje, da je prišlo do kršitve načela varstva zaupanja v pravo s tem, ko se je črtalo besedilo, da se kaznivi dejanji prisiljenja in grožnje preganjata po uradni dolžnosti, če sta storjeni zoper uradne osebe (glede kaznivega dejanja prisiljenja) oziroma funkcionarje in njihove bližnje (glede kaznivega dejanja grožnje). Nova ureditev naj bi bila stvarno neutemeljena. Predlagatelj meni, da je primernejša ureditev, po kateri se takšni kaznivi dejanji preganjata po uradni dolžnosti zaradi pristojnosti, ki jih uradne osebe in funkcionarji opravljajo, ter zaradi generalno in specialno preventivnega vidika.

7. Predlagatelj navaja, da spremembe 17.a člena Zakona o orožju (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 85/09 in 125/21 – v nadaljevanju ZOro-1/21), na podlagi katerih do nabave strelnega orožja ni več upravičen posameznik, ki predloži dokazilo, da je član strelske organizacije, ki ima status nevladne organizacije v javnem interesu na področju obrambe, člani športne strelske organizacije pa so upravičeni le še do nabave orožja iz 6.a in 7. točke kategorije A iz prvega odstavka 3. člena ZOro-1/21, kršijo načelo varstva zaupanja v pravo, ker posegajo v upravičena pričakovanja in tekoča pravna razmerja. V podporo svoji trditvi navaja, da naj bi na navedeno opozorila Zakonodajnopravna služba Državnega zbora (v nadaljevanju ZPS), ter dodaja, da naj bi omejitev nabave orožja iz 8.a točke kategorije A iz prvega odstavka 3. člena ZOro-1/21 onemogočila vadbo športnim strelcem in omejila možnost njihove udeležbe na mednarodnih tekmovanjih. Na navedeno naj bi opozorila tudi Slovenska zveza za praktično strelstvo (v nadaljevanju SZPS), k razmisleku pa naj bi pozval tudi Olimpijski komite Slovenije (v nadaljevanju OKS). Predlagatelj navaja, da zoženje upravičenosti ne izhaja iz ciljev, namena in rešitev, ki so navedeni v obrazložitvi zakona, in da zainteresirana javnost, ki se je takšna vsebina dotika, ni imela možnosti sodelovati v postopku in podati svojega mnenja.

8. Državni zbor v odgovoru navaja, da nomotehnične smernice niso pravni predpis, kar pomeni, da njihovo neupoštevanje nima pravnih posledic samo po sebi, zato bi moral predlagatelj konkretizirati vzročno zvezo med neupoštevanjem nomotehničnih smernic in kršitvami naštetih določil Ustave. Tovrstnega pojasnila po mnenju Državnega zbora zahteva ne vsebuje. Državni zbor zavrača tudi očitek, da spremembe zakonov niso ustrezno pojasnjene, in navaja, da so vse spremembe obširneje predstavljene v 1. točki prvega poglavja Predloga zakona za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države z dne 25. 4. 2022 (EPA: 2707-VIII – v nadaljevanju Predlog ZZNŠPP) ter v obrazložitvi k posameznim členom. V zvezi z očitkom o neskladju s 44. in 90. členom Ustave Državni zbor navaja, da bi do posega v navedeni človekovi pravici lahko prišlo le v primeru, če bi Državni zbor sprejel sklep o nedopustnosti razpisa referenduma o ZZNŠPP, kar pa se ni zgodilo. Zato po mnenju Državnega zbora do kršitev navedenih določb Ustave ni moglo priti.

9. V zvezi z 2. členom ZZNŠPP, ki je posegel v 46. člen ZOFVI/21, Državni zbor pojasnjuje, da bi bila predlagana ureditev lahko ustavno sporna le, če bi imel položaj predstavnikov delavcev znake prepovedane neenakosti iz 14. člena Ustave. Navaja, da zahteva ne vsebuje obrazložitve, zakaj naj bi bila ureditev nerazumna oziroma zakaj naj bi prekomerno posegala v pravice drugih ali v javni interes. Državni zbor še dodaja, da je k prej veljavni ureditvi ZPS podala pripombo, da pregled pravne ureditve kaže, da je vpliv ustanovitelja na področjih poslovanja in financiranja že po obstoječi ureditvi v znatni meri zagotovljen, zato bi sprememba sestave svetov vzgojno-izobraževalnih zavodov (s petih predstavnikov delavcev na tri) zahtevala izčrpnejšo obrazložitev z vidika pristojnosti sveta. Po mnenju Državnega zbora 2. člen ZZNŠPP prav tako ni v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo, saj prehodna ureditev ne posega v mandate že izvoljenih članov svetov javnih vrtcev in šol, kar pomeni, da ni prišlo do poslabšanja njihovega pravnega položaja, kar je nujen pogoj za ugotovitev kršitve načela varstva zaupanja v pravo.

10. Glede očitkov v zvezi z ZODPol/21 Državni zbor zatrjuje, da so navedbe predlagatelja pavšalne in da zakonodajalcu očitajo neznanje, namesto da bi pojasnjevale, zakaj naj bi bila veljavna ureditev v neskladju z 2. členom Ustave.

11. V zvezi s spremembo ZTuj-2/21 Državni zbor najprej opozarja, da iz navedb predlagatelja ni jasno, ali naj bi bila izpodbijana ureditev v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo že zato, ker je nova, ali zato, ker spreminja pravni položaj posameznika. V prvem primeru kršitev tega načela po mnenju Državnega zbora ni podana, ker se ne navezuje na pravni položaj posameznika, v drugem primeru pa ne zato, ker izpodbijana določba položaj posameznika izboljšuje, saj mu omogoča, da dokazuje zadostna sredstva za preživljanje že na podlagi izjave staršev oziroma zakonitega zastopnika, medtem ko je prejšnja ureditev od posameznika zahtevala, da pred začetkom študija izkaže, da ima 4.826,16 EUR. Glede trditve predlagatelja, da naj bi spremenjena ureditev omogočala zlorabo, Državni zbor navaja, da je pavšalna. Izpostavlja še, da je veljavna ureditev prav tako skladna z Direktivo (EU) 2016/801 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene raziskovanja, študija, opravljanja pripravništva, prostovoljskega dela, programov izmenjave učencev ali izobraževalnih projektov in dela varušk au pair (UL L 132, 21. 5. 2016), ki prepušča državam članicam odločitev o potrebnih dokazilih, s katerimi državljani tretjih držav izkazujejo, ali imajo zagotovljena sredstva za kritje stroškov preživljanja v času izobraževanja.

12. Glede GZ-1/21 in ZPCP-2/21 Državni zbor navaja, da so bili v obrazložitvi Predloga ZZNŠPP navedeni stvarni in razumni razlogi za spremembo ureditve. Glede navedbe predlagatelja, da naj bi bila podana kršitev načela varstva zaupanja v pravo, ker zakonodajalec ni uredil ustreznega prehodnega obdobja v povezavi s spremembami ZPCP-2/21, Državni zbor izpostavlja, da iz pojasnil Vlade izhaja, da ministrstvo, pristojno za prometno politiko, nima podatkov, da bi kakšno podjetje izvajalo novo obliko prevoza in plačevanja taksi prevozov preko digitalne platforme. Navedeno pomeni, da se spremenjene določbe ZPCP-2/21 v praksi niso uporabljale oziroma niso urejale pravnega položaja kateregakoli posameznika ali podjetja, ki bi se s spremembo določb ZPCP-2/21, ki jih določa ZZNŠPP, poslabšal. Zato po mnenju Državnega zbora kršitev načela varstva zaupanja v pravo ni podana.

13. V zvezi s spremembo KZ-1/21 Državni zbor navaja, da je pregon na predlog podvrsta pregona po uradni dolžnosti, saj je za pregon še vedno pristojen državni tožilec, ta pa ga lahko začne in izvrši le na predlog oškodovanca. Državni zbor poudarja, da kazenski pregon storilcev kaznivih dejanj po uradni dolžnosti ni pravica posameznika, temveč kaznovalna pravica države. Zato sprememba pregona kaznivih dejanj grožnje in prisiljenja na način, da se ti več ne preganjata po uradni dolžnosti brez predloga oškodovanca, ne krši načela zaupanja v pravo, saj ni poseženo v pravico posameznika, temveč se spreminja pravica države.

14. Glede sprememb 17.a člena ZOro-1/21 Državni zbor navaja, da se je z ZZNŠPP (9. in 31. člen) sledilo določbam Direktive (EU) 2021/555 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. marca 2021 o nadzoru nabave in posedovanja orožja (UL L 115, 6. 4. 2021 – v nadaljevanju Direktiva (EU) 2021/555), v skladu s katero so do orožja iz 6. in 7. točke razreda A kot tipski upravičenci določeni le člani športnih društev, sicer pa je izdaja dovoljenja posamezniku za strelno orožje pogojena na posamezne, izjemoma utemeljene primere. Temu naj bi sledile tudi spremembe ZOro-1/21, skladno s katerimi do nabave strelnega orožja ni več upravičen posameznik, ki predloži dokazilo, da je član strelske organizacije, ki ima status nevladne organizacije v javnem interesu na področju obrambe, člani športne strelske organizacije pa so upravičeni le še do nabave orožja iz 6.a in 7. točke kategorije A iz prvega odstavka 3. člena ZOro-1/21. Državni zbor navaja, da je predviden tudi ustrezen prehodni režim, ki je sicer krajši od režima, ki je bil predviden s 84. členom Zakona o orožju (Uradni list RS, št. 61/2000 – v nadaljevanju ZOro-1) v povezavi s pridobitvijo nove orožne listine, vendar pa je po mnenju Državnega zbora krajši rok upravičen, saj je orožje iz 8.a točke kategorije A iz prvega odstavka 3. člena ZOro-1/21 polavtomatsko zložljivo orožje, ki sodi med nevarno strelno orožje, saj lahko v kratkem času smrtno rani veliko ljudi, posameznikom, ki imajo tako orožje, pa je bila dana možnost, da v roku enega leta od uveljavitve ZZNŠPP zaprosijo za izdajo dovoljenja za zbiranje orožja, orožje odsvojijo ali pa pridobijo potrdilo o onesposobitvi orožja. V zvezi z navedbami, da bo spremenjena ureditev onemogočila vadbo športnim strelcem in omejila možnost njihove udeležbe na mednarodnih tekmovanjih, ker ne morejo uporabljati orožja iz 8.a točke kategorije A iz prvega odstavka 3. člena ZOro-1/21, Državni zbor meni, da rešitev tega dejanskega vprašanja ni potrebna. Iz Direktive (EU) 2021/555 naj bi namreč jasno izhajalo, da člani športnih organizacij lahko nabavijo in posedujejo le polavtomatsko strelno orožje iz 6. in 7. točke razreda A. Zoženje dostopa do orožja iz 8.a točke kategorije A iz prvega odstavka 3. člena ZOro-1/21 naj bi bilo skladno tudi s cilji, namenom in rešitvami iz obrazložitve Predloga ZZNŠPP, saj se z njim odpravlja škodljiva posledica prej veljavne zakonodaje, ki je omogočala preširok dostop do nevarnega orožja v nasprotju s pravom Evropske unije. Da je v zakonodajnem postopku sodelovala tudi zainteresirana javnost, naj bi izhajalo že iz navedb predlagatelja, da sta v zakonodajnem postopku svoje pripombe podali SZPS in OKS.

15. Vlada v mnenju uvodoma pojasnjuje, da ni bila predlagatelj ZZNŠPP in zato ne more utemeljevati razlogov, zakaj so bili posamezni zakoni vključeni v ZZNŠPP, je pa med zakonodajnim postopkom Predlog ZZNŠPP preučila v okviru svojih resornih pristojnosti, na katere posega vsebina ZZNŠPP. Glede okoliščine, da se z ZZNŠPP hkrati spreminja večje število zakonov (t. i. pristop omnibus), Vlada ocenjuje, da uporaba takšnega nomotehničnega pristopa v konkretnem primeru ustavnopravno ni sporna, čeprav je v skladu z Nomotehničnimi smernicami Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo pogosto odsvetovana. ZZNŠPP po mnenju Vlade namreč ne krši (izrecnih) pravil, ki jih Ustava določa v zvezi z urejanjem pravic in obveznosti posameznikov oziroma v zvezi s postopki sprejemanja predpisov, niti standardov jasnosti predpisov, izhajajočih iz načela pravne države (2. člen Ustave). V zvezi s sestavo javnih svetov zavodov (javnih šol in javnih vrtcev) Vlada navaja, da zakonodajalec z 2. členom ZZNŠPP ni storil nič drugega, kot da je vzpostavil stanje, kot je bilo uveljavljeno dobrih enajst let pred letom 2021, saj je bilo ugotovljeno, da odločitev iz leta 2021 o spremembi sestave svetov javnih zavodov na področju vzgoje in izobraževanja ni izhajala iz dejanske analize stanja niti niso takratni predlagatelji predstavili pravnih ali dejanskih okoliščin, ki bi takšen poseg v sestavo sveta zavodov zahtevale. Predlagatelj naj bi povezoval domnevno protiustavnost 2. člena ZZNŠPP s kršitvijo 2. člena Ustave, pri čemer naj ne bi konkretiziral, katero od bistvenih načel pravne države naj bi zakonodajalec kršil. Po mnenju Vlade zgolj pavšalno zatrjevanje predlagatelja, da je 2. člen ZZNŠPP v neskladju z 2. členom Ustave zato, ker naj bi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 207/21 – v nadaljevanju ZOFVI-N) sledil predlogom lokalnih skupnosti po uravnoteženem zastopanju vseh predstavnikov v svetu zavoda, ne vzdrži kritične presoje niti z vidika okoliščine, da je Vlada večinski financer osnovnih šol ter ustanovitelj in financer srednjih in višjih šol. Vlada opozarja tudi, da ZOFVI-N, ki je spremenil sestavo svetov zavodov, dejansko sploh še ni zaživel.

16. V zvezi s spremembo prvega odstavka 31. člena ZDDPO-2/21 Vlada navaja, da v postopku sprejemanja ZZNŠPP ni bila vložena pobuda za razpis referenduma in posledično Državni zbor ni odločal o tem, ali je zoper zakon dopustno razpisati referendum. Tako ni bil sprejet sklep o nedopustnosti referenduma in ni bila vložena zahteva za preizkus ustavnosti takšnega sklepa. Glede na to, da pravica do zakonodajnega referenduma v konkretnem postopku sprejemanja zakona ni bila niti uveljavljena, Vlada meni, da je neutemeljen očitek predlagatelja, da ZZNŠPP posega v pravice, ki izhajajo iz instituta zakonodajnega referenduma, in da zato zakon ni v neskladju s 44. in 90. členom Ustave.

17. Glede spremembe ZODPol/21 Vlada zavrača očitke o posegu v načelo varstva zaupanja v pravo kot pavšalne, saj predlagatelj posega vsebinsko ni obrazložil, temveč se v delu, ki se nanaša na usmerjanje policije s strani ministra ter na imenovanje in razrešitev z vodstvenih položajev v policiji zgolj sklicuje na v prejšnjem mandatu podana stališča Vlade v postopkih za oceno ustavnosti in zakonitosti, ki jih Ustavno sodišče vodi oziroma jih je vodilo pod opravilnimi številkami U-I-77/22, U-I-87/22 in U-I-823/21. Pojasnjuje, da usmeritev in obveznih navodil ministra ne gre enačiti z usmerjanjem predkazenskega postopka skladno z določbami Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo in 53/24 – ZKP), ki je v izključni pristojnosti državnega tožilca. Vlada meni, da pristojnosti ministrskega usmerjanja policije, ki jih opredeljuje Zakon o organiziranosti in delu v policiji (Uradni list RS, št. 15/13, 11/14, 86/15, 77/16, 77/17, 36/19, 200/20, 172/21 in 141/22 – ZODPol), v ničemer ne sovpadajo z izvirnimi pristojnostmi usmerjanja policije v konkretnih (pred)kazenskih postopkih, ki jih ima na podlagi kazensko procesne zakonodaje izključno državni tožilec, ali vanje posegajo.

18. V zvezi s 16. členom ZZNŠPP, s katerim se dopolnjuje prvi odstavek 44. člena ZTuj-2/21, Vlada meni, da dopolnjena določba ni v neskladju z Ustavo, saj je bil takšen način izkazovanja zadostnih sredstev za preživljanje v veljavi že pred uveljavitvijo ZTuj-2/21, pri čemer tudi ne vzdrži argument, da se s tem posega v načelo varstva zaupanja v pravo. Navaja, da namreč lahko tujec (študent) sredstva za preživljanje dokazuje z vsemi dokazili, enako kot tudi vsi drugi tujci, ki zaprošajo za izdajo dovoljenja za prebivanje iz določenega namena, pri čemer se pri študentih dodatno omogoča tudi predložitev pisne izjave in še to zgolj v primerih, če so študenta starši ali njegovi zakoniti zastopniki po pravu države, katere državljan je študent, dolžni preživljati, kar se v upravnem postopku izdaje dovoljenja za prebivanje tudi preveri.

19. Očitki v zvezi s spremembo GZ-1/21 naj bi bili pavšalni. Glede spremembe ZPCP-2/21 Vlada navaja, da razveljavitev ureditve, ki je predvidevala obliko prevoza najema vozila z voznikom in plačevanje taksi storitev prek digitalne platforme, v praksi ni imela nobene negativne posledice, saj ni podatkov, da bi kakšno podjetje izvajalo novo obliko prevoza in plačevanja taksi prevozov preko digitalne platforme. Tudi glede spremembe 132. in 135. člena KZ-1/21 Vlada navaja, da je očitek o posegu v načelo varstva zaupanja v pravo pavšalen, saj predlagatelj ni pojasnil, na kakšen način ureditev, po kateri se kaznivi dejanji prisiljenja in grožnje preganjata na predlog, posega v položaj oškodovancev oziroma drugih posameznikov. Ne glede na navedeno Vlada podaja nekatera pojasnila glede ustavne skladnosti zakonske ureditve, ki jo je vzpostavil ZZNŠPP, in pri tem poudarja, da vprašanja, ki jih odpira predlagatelj, zadevajo zlasti vprašanje primernosti zakonske ureditve, kar spada v polje proste presoje zakonodajalca.

20. Glede spremembe 17. člena ZOro-1/21 Vlada navaja, da je ZZNŠPP s črtanjem možnosti nabave orožja iz 8.a točke kategorije A za športne strelce sledil določbam Direktive (EU) 2021/555, ki določa strožje pogoje za pridobitev orožne listine le za orožje iz 6.a in 7. točke kategorije A in upravičen razlog za izdajo orožne listine športnim strelcem za tovrstno orožje, ne pa tudi za orožje iz 8.a točke kategorije A, ki ga opredeljuje za bolj nevarno orožje in ki zato ne spada med športno orožje. Zaradi pravilnega prenosa navedene direktive je bilo treba iz 17.a člena ZOro-1/21 črtati možnost pridobitve orožja iz 8.a točke kategorije A za športne strelce, hkrati pa je bila dana možnost tako posameznikom kot tudi pravnim osebam, da za že pridobljeno orožje iz 8.a točke kategorije A, če so ga pridobili na podlagi dokazila o članstvu v strelski organizaciji, ki ima status nevladne organizacije v javnem interesu na področju obrambe, v enem letu po uveljavitvi ZZNŠPP zaprosijo za izdajo dovoljenja za zbiranje orožja ali orožje odsvojijo ali pridobijo potrdilo o onesposobitvi orožja, v nasprotnem primeru se jim orožje in orožna listina odvzameta. Glede navedb, da bo črtanje možnosti nabave orožja iz 8.a točke kategorije A za športne strelce onemogočilo vadbo in možnost njihove udeležbe na športnih tekmovanjih ter da se s tem nedopustno in protiustavno posega na področje športa, Vlada pojasnjuje, da je SZPS že v postopku sprejemanja ZZNŠPP navedla, da je razlika med orožjem iz 8.a točke kategorije A in 7.b točke kategorije A le v tem, da ima orožje iz 8.a točke kategorije A izvlečno ali preklopno kopito in je, ko je to zloženo, primernejše za prenašanje, ter da med samim tekmovanjem med enim in drugim s športnega vidika ni popolnoma nobene razlike, pridobitev orožja iz 7.b točke kategorije A pa je po ZOro-1/21 in navedeni direktivi športnim strelcem dovoljena.

21. ZZNŠPP vsebinsko posega v 11 zakonov z različnih pravnih področij.¹ Predlagatelj izpodbija posamezne člene ZZNŠPP in ZZNŠPP v celoti zaradi uporabe t. i. omnibus tehnike noveliranja veljavne zakonodaje. V zvezi s slednjim zatrjuje njegovo neskladje z 2., 14., 15., 22. in 153. členom Ustave.

22. Običajno se zakon, ki ureja določeno področje, spremeni z istovrstnim predpisom, ki ureja to področje (novelo zakona). Z zakonom, ki ureja določeno področje, je mogoče novelirati tudi zakon, ki ureja drugo področje. Poseben način zakonodajnega urejanja je tudi spreminjanje več zakonov z enim zakonom (t. i. omnibus tehnika). Gre za različne načine spreminjanja veljavne zakonske ureditve, ki so različno pregledni, jasni oziroma razumljivi. S tega vidika je najustreznejši običajen način noveliranja, druga dva pa bi morala biti uporabljena bolj kot izjemi. Izbira načina noveliranja zakonske ureditve sama po sebi ni predmet ustavnega urejanja in načeloma spada v polje proste presoje zakonodajalca.² Ustavnopravno upoštevna bi lahko postala le v primeru, če bi bila zaradi nje kršena kakšna ustavna določba, zlasti načelo jasnosti in pomenske določljivosti ter načelo pravne varnosti, ki izhajata iz načela pravne države (2. člen Ustave). To pomeni, da bi moral predlagatelj v utemeljitev svoje trditve, da je ZZNŠPP v neskladju z navedenimi ustavnimi določbami zaradi uporabe t. i. omnibus tehnike, navesti konkretne razloge za to neskladje. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da takšen način noveliranja ni dopusten, ker ZZNŠPP posega v vsebino 11 zakonov, ki niso istovrstni in med seboj neločljivo povezani, na kar naj bi opozorila tudi ZPS, za utemeljitev zatrjevanega neskladja ne zadošča.

23. Predlagatelj zatrjuje protiustavnost ZZNŠPP tudi zaradi pomanjkanja objektivne in stvarno utemeljene ocene oziroma razlogov za spremembo zakonske ureditve v relativno kratkem časovnem obdobju, ko nekatere spremembe zakonov niti še niso začele veljati. Zatrjuje, da je bil ZZNŠPP sprejet iz političnih razlogov, kar ne zagotavlja pravne varnosti in enakosti pred zakonom in zato krši 2., 14., 15., 22. in 153. člen Ustave oziroma je z njimi v neskladju. Ustavno sodišče, ne da bi se ukvarjalo z vprašanjem, ali oziroma v katerih primerih morebiti pomanjkljiva obrazložitev predloga zakona sploh lahko pomeni neskladje z Ustavo, tudi za te navedbe ugotavlja, da so pavšalne. Poleg tega je iz Predloga ZZNŠPP razvidno, da te navedbe ne držijo, saj so vse spremembe zakonov obrazložene. V zvezi s trditvijo predlagatelja, da ni mogoče govoriti o škodljivih posledicah pri spremenjenih zakonih, ki se še niso začeli uporabljati oziroma veljajo relativno kratko obdobje, pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da je ocena škodljivih posledic možna tudi v primeru, ko ureditev še ne velja oziroma velja kratek čas.

24. Po mnenju predlagatelja je ZZNŠPP prav tako v neskladju s 44. in 90. členom Ustave, ker vključuje spremembo ZDDPO-2/21, o kateri skladno z drugo alinejo drugega odstavka 90. člena Ustave referenduma ni dopustno razpisati. Zato bi lahko prišlo do ustavnopravno nedopustnega položaja, da bi bile določbe ZZNŠPP, za katere bi predlagatelji referenduma menili, da morajo o njih odločati volivci na referendumu in ki se ne nanašajo na področja, ki so izvzeta po drugem odstavku 90. člena Ustave, izključene iz referendumskega odločanja. Ustavno sodišče pojasnjuje, da bi do takšnega ustavnopravno spornega položaja lahko prišlo le, če bi Državni zbor po prejemu pobude volivcev za vložitev zahteve za referendum o ZZNŠPP sprejel sklep o njegovi nedopustnosti. Šele s sprejetjem sklepa o nedopustnosti razpisa referenduma namreč lahko pride do posega v pravici iz 44. in 90. člena Ustave. Državni zbor takega sklepa v zvezi z ZZNŠPP ni sprejel, zato do kršitev pravic iz 44. in 90. člena Ustave ni moglo priti.

25. Predlagatelj izpodbija tudi posamezne določbe ZZNŠPP. V zvezi z 2. členom ZZNŠPP, ki je ponovno vzpostavil ureditev, v skladu s katero se v svetu javne šole oziroma javnega vrtca število predstavnikov zaposlenih s treh dvigne na pet, predlagatelj navaja, da gre za kršitev 2. člena Ustave, ker postavlja predstavnike delavcev v privilegiran položaj.³ Sprememba števila članov svetov javnih zavodov spada v prosto presojo zakonodajalca, zato sama po sebi ne more biti v neskladju z Ustavo. Predlagatelj zatrjevano protiustavnost ureditve povezuje z načelom pravne in socialne države iz 2. člena Ustave. Načelo pravne države ne pomeni, da se predpisi ne smejo spreminjati. Zakonodajalec lahko spreminja predhodno zakonsko določene pravice ali pogoje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti načelu varstva zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države.⁴ Zgolj pavšalno zatrjevanje, da je 2. člen ZZNŠPP v neskladju z 2. členom Ustave zato, ker ne sledi predlogom lokalnih skupnosti (ki so ustanovitelji in financerji teh zavodov) po uravnoteženem zastopanju vseh predstavnikov v svetu zavoda, neskladja z 2. členom Ustave ne more utemeljiti. Poleg tega navedbe predlagatelja glede financiranja javnih zavodov ne držijo. V skladu z 81. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr., 20/11, 47/15, 46/16, 49/16 – popr., 123/21, 172/21, 207/21, 141/22 in 71/23 – v nadaljevanju ZOFVI) sredstva za plače in druge osebne prejemke ter povračila stroškov zaposlenih v osnovnih šolah (katerih ustanovitelji so res lokalne skupnosti) zagotavlja državni proračun. Ustanovitelj in financer srednjih in višjih šol ter zavodov za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami pa je država (41. in 81. člen ZOFVI). Predlagatelj v zvezi s spremembo ZOFVI/21 izpodbija tudi prehodno ureditev, ki določa, da se v dveh mesecih po uveljavitvi zakona v svet zavoda izvolita dva predstavnika delavcev (26. člen ZZNŠPP).⁵ Zatrjuje, da je v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo, ker posega v trajajoča pravna razmerja oziroma upravičena pričakovanja. Izpodbijana ureditev ne posega v mandate že izvoljenih članov svetov javnih vrtcev in šol (zgolj dodatno se imenujeta dva predstavnika delavcev), kar pomeni, da se njihov pravni položaj ni poslabšal, temveč ostaja enak. Poslabšanje pravnega položaja pa je temeljni pogoj, da je sploh mogoče govoriti o kršitvi načela varstva zaupanja v pravo.⁶ Poleg tega določba ZOFVI-N, ki je spremenila sestavo svetov zavodov in je začela veljati 6. 1. 2022, dejansko še ni zaživela, saj prehodno obdobje do konca julija 2022, ko je začel veljati ZZNŠPP, še ni poteklo. Tudi zato ni moglo priti do poslabšanja pravnega položaja kogarkoli. Glede na navedeno prehodna določba 26. člena ZZNŠPP ni v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.

26. V neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo naj bi bili tudi 10., 11., 12., 13., 14., 15. in 33. člen ZZNŠPP, s katerimi je zakonodajalec posegel v ZODPol/21. Predlagatelj izrecno izpodbija zgolj 10. člen ZZNŠPP, ki ureja usmerjanje policije. Navaja, da predlagatelj ZZNŠPP in zakonodajalec očitno ne razumeta instituta usmerjanja policije s strani ministra in instituta usmerjanja s strani državnega tožilca v predkazenskem postopku ter da bi kazalo več napora vložiti v normativno ureditev nedvoumnega razlikovanja dveh različnih oblik usmerjanja. Glede razlogov protiustavnosti se sklicuje na mnenja Vlade o pobudah št. U-I-77/22, št. U-I-823/21 in št. U-I-87/22. Skupina poslank in poslancev je predlagatelj, ki mu Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) podeljuje privilegiran dostop do Ustavnega sodišča. Gre za kvalificiranega udeleženca postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, od katerega se utemeljeno pričakuje, da bodo njegove zahteve strokovno in kvalitetno obrazložene.⁷ Glede na navedeno lahko Ustavno sodišče obravnava le tiste predlagateljeve očitke, ki so razumljivi, dovolj opredeljeni in niso očitno neutemeljeni.⁸ Golo sklicevanje predlagatelja na razloge v mnenjih Vlade o zgoraj navedenih pobudah te zahteve ne izpolnjujejo. Navedbe v zahtevi o nerazumevanju in ne dovolj kakovostni ureditvi pa so pavšalne. Tudi sicer pa ne drži očitek, da bi sprememba ureditve lahko vodila do zaključka, da lahko minister policijo usmerja v konkretnih kazenskih zadevah, vse dokler o tem ni obveščen državni tožilec. S spremembo ureditve je zgolj določneje opredeljen trenutek, kdaj se šteje, da je državni tožilec prevzel pregon v predkazenskem postopku, in sicer od trenutka, ko je bil obveščen o kaznivem dejanju.⁹

27. Predlagatelj zatrjuje, da tudi 16. člen ZZNŠPP,¹⁰ s katerim lahko študent (tujec) zadostna sredstva za preživljanje izkazuje s pisno izjavo svojih staršev oziroma zakonitega zastopnika, posega v načelo varstva zaupanja v pravo, saj omogoča morebitne zlorabe pisnih izjav in posega v zbiranje zadostnih sredstev za preživljanje. Tudi te navedbe so pavšalne. Prav tako so pavšalne navedbe predlagatelja o kršitvi načela varstva zaupanja v pravo v zvezi s spremembama GZ-1/21¹¹ in ZPCP-2/21.¹² Predlagatelj namreč navaja le, da predlagatelj ZZNŠPP in zakonodajalec nista izkazala razumnega in stvarnega razloga za sprejetje sprememb, ki se navezujeta na navedeni področji, slednji pa tudi nista vsebinsko tako neločljivo povezani, da bi ju veljalo urejati v istem zakonu. Načelo varstva zaupanja v pravo v zvezi s spremembami ZPCP-2/21 naj bi bilo kršeno tudi zato, ker zakonodajalec ni uredil ustreznega prehodnega obdobja. Iz odgovora Državnega zbora in mnenja Vlade izhaja, da ministrstvo, pristojno za prometno politiko, nima podatkov, da bi kakšno podjetje izvajalo novo obliko prevoza in plačevanje taksi prevozov preko digitalne platforme, predlagatelj pa temu ne nasprotuje. Navedeno pomeni, da se določbe ZPCP-2/21, ki so veljale pred uveljavitvijo ZZNŠPP, v praksi niso uporabljale in da se zato ni poslabšal pravni položaj nobenega pravnega subjekta. Glede na navedeno prehodno obdobje v zvezi s spremembo ZPCP-2/21 ni potrebno. Zato kršitev načela varstva zaupanja v pravo ni podana.

28. V zvezi s spremembami KZ-1/21¹³ predlagatelj zatrjuje, da naj bi prišlo do kršitve načela varstva zaupanja v pravo s tem, ko se je v zvezi s kaznivima dejanjema prisiljenja in grožnje črtalo besedilo, da se omenjeni kaznivi dejanji preganjata po uradni dolžnosti, če sta storjeni zoper uradne osebe (glede kaznivega dejanja prisiljenja) oziroma funkcionarje in njihove bližnje (glede kaznivega dejanja grožnje). Predlagatelj po vsebini ne izpodbija črtanja posebne kvalificirane oblike kaznivega dejanja prisiljenja, kadar je dejanje storjeno zoper uradno osebo (prvi odstavek 3. člena ZZNŠPP). Nasprotuje zgolj načinu pregona kaznivega dejanja prisiljenja in kaznivega dejanja grožnje, če je to usmerjeno zoper najvišje predstavnike države (funkcionarje). Nova ureditev naj bi bila stvarno neutemeljena. Predlagatelj ni navedel, komu in iz katerih razlogov naj bi se zaradi navedene spremembe ureditve poslabšal položaj, glede na to, da se obe kaznivi dejanji še vedno preganjata po uradni dolžnosti, le oškodovanec mora podati predlog.

29. Predlagatelj izpodbija tudi 9. člen ZZNŠPP,¹⁴ s katerim se spreminja 17.a člen ZOro-1/21, ki ureja možnost nabave določenih kategorij orožja oziroma pridobitev orožne listine zanje, in prehodno določbo 31. člena ZZNŠPP,¹⁵ s katero se ureja prehodno obdobje za posameznike in pravne osebe, ki so že pridobili orožno listino oziroma orožje ali dovoljenje za nabavo orožja za orožje iz 8.a točke kategorije A, pa po spremembi ureditve do njih niso več upravičeni. Predlagatelj zatrjuje, da so te spremembe vsebinsko posegle v ZOro-1/21, in sicer v kategorije orožja, kar bo onemogočilo vadbo športnim strelcem in možnost njihove udeležbe na mednarodnih tekmovanjih. S tem naj bi zakonodajalec prekomerno posegel v načelo varstva zaupanja v pravo, saj naj cilj, ki ga je zasledoval, ne bi bil ustavno dopusten, ker naj bi posegal v upravičena pričakovanja in tekoča pravna razmerja.

30. Načelo varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu. Če zakon poslabšuje posameznikov pravni položaj, Ustavno sodišče presoja, ali navedeni javni interes odtehta težo posledic poslabšanja pravnega položaja.¹⁶ Zakonska ureditev, ki zožuje kategorije orožja, ki jih posameznik lahko nabavi (športni strelci ne morejo več nabaviti in pridobiti orožne listine za orožje iz 8.a točke kategorije A), poslabšuje pravni položaj posameznikov, ki so na podlagi prej veljavne zakonodaje to kategorijo orožja lahko nabavili.

31. Državni zbor in Vlada navajata, da je zakonodajalec s črtanjem možnosti (dopustnosti) nabave orožja iz 8.a točke kategorije A iz prvega odstavka 3. člena ZOro-1/21 za športne strelce sledil določbam Direktive (EU) 2021/555, ki določa strožje pogoje za pridobitev orožne listine le za orožje iz 6. in 7. točke razreda A in upravičen razlog za izdajo orožne listine športnim strelcem za tovrstno orožje, ne pa tudi za orožje iz 8. točke razreda A, ki ga opredeljuje za bolj nevarno orožje in ki zato ne spada med športno orožje.¹⁷

32. V skladu s šestim odstavkom 9. člena Direktive (EU) 2021/555 države članice lahko dovolijo strelcem v tarčo, da nabavijo in posedujejo polavtomatsko strelno orožje, razvrščeno v 6. ali 7. točko razreda A, in sicer pod naslednjimi pogoji: (a) zadovoljiva ocena ustreznih informacij, ki izhajajo iz uporabe drugega odstavka 6. člena; (b) predložitev dokazila, da zadevni strelec v tarčo aktivno vadi za tekmovanja ali sodeluje na strelskih tekmovanjih, ki jih priznava uradno priznana strelska športna organizacija zadevne države članice ali mednarodno in uradno priznana strelska športna zveza, in (c) predložitev potrdila uradno priznane strelske športne organizacije, da: (i) je strelec v tarčo član strelskega društva in v njem redno strelja v tarčo že vsaj 12 mesecev in (ii) zadevno strelno orožje izpolnjuje specifikacije, potrebne za strelsko disciplino, ki jo priznava mednarodno in uradno priznana strelska športna zveza. Iz Direktive (EU) 2021/555 torej izhaja, da člani športnih organizacij lahko nabavijo in posedujejo le polavtomatsko strelno orožje, razvrščeno v 6. in 7. točko razreda A, ne pa tudi strelnega orožja iz 8. točke razreda A.¹⁸ Glede na navedeno je bilo črtanje orožja iz 8.a točke kategorije A iz prvega odstavka 3. člena ZOro-1/21 potrebno zaradi pravilnega prenosa zgoraj navedene direktive, kar pomeni stvaren razlog, utemeljen v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu, za sprejetje izpodbijanje ureditve.

33. V nadaljevanju je Ustavno sodišče opravilo še tehtanje med težo posega za posameznike oziroma pravne osebe, ki so že nabavili orožje te kategorije, na eni strani, in javno koristjo, ki jo poseg zasleduje, na drugi strani. Orožje iz 8.a točke kategorije A je polavtomatsko zložljivo orožje, ki spada med nevarno strelno orožje, saj lahko v kratkem času smrtno rani veliko ljudi. Gre za polavtomatsko dolgocevno orožje, ki se lahko zmanjša na velikost, manjšo od 60 cm, ne da bi izgubilo funkcionalnost, tj. z njim se lahko še vedno učinkovito strelja. Prepoved njegove nabave torej zmanjšuje dostop do nevarnega orožja (javna korist). V zvezi z navedbami, da bodo spremenjene določbe ZOro-1 onemogočile vadbo športnim strelcem in omejile možnost njihove udeležbe na mednarodnih tekmovanjih, ker ne morejo uporabljati orožja iz 8.a točke kategorije A, Vlada pojasnjuje, da je SZPS že v postopku sprejemanja ZZNŠPP navedla, da je razlika med orožjem iz 8.a točke kategorije A in 7.b točke kategorije A le v tem, da ima orožje iz 8.a točke kategorije A izvlečno ali preklopno kopito in je, ko je to zloženo, primernejše za prenašanje, ter da med tekmovanjem z eno in drugo kategorijo s športnega vidika ni popolnoma nobene razlike. Po pojasnilih Vlade tudi iz javno dostopnih pravil Konfederacije strelskih zvez za praktično streljanje (angl. International Practical Shooting Confederation – IPSC) ni razvidno, da bi morali tekmovalci v disciplinah puška, mini puška in PCC (angl. Pistol Caliber Carbine) uporabljati orožje s preklopnim ali izvlečnim kopitom, ki je uvrščeno v 8.a točko kategorije A. Predlagatelj tem navedbam ne nasprotuje (glede odgovora Državnega zbora in mnenja Vlade se ni izrekel). Poleg tega je zakonodajalec v 31. členu ZZNŠPP določil prehodno obdobje enega leta po uveljavitvi zakona, v katerem sta lahko posameznik, ki je pridobil orožno listino za orožje iz 8.a točke kategorije A v skladu s 17.a členom ZOro-1/21, in pravna oseba, ki je pridobila orožje ali dovoljenje za nabavo orožja iz 8.a točke kategorije A po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o orožju (Uradni list RS, št. 125/21 – ZOro-1C) na podlagi dokazila o članstvu v strelski organizaciji, ki ima status nevladne organizacije v javnem interesu na področju obrambe, oziroma na podlagi dokazila o statusu nevladne organizacije v javnem interesu na področju obrambe, zaprosila za izdajo dovoljenja za zbiranje orožja ali orožje odsvojila ali pridobila potrdilo o onesposobitvi, sicer se jima orožje in orožna listina odvzameta. Na podlagi vseh navedenih okoliščin (nevarnost orožja iz 8.a točke kategorije A, njegova zamenljivost z orožjem iz 7.b točke kategorije A na športnih tekmovanjih in določitev prehodnega obdobja) Ustavno sodišče ugotavlja, da je teža sprememb za posameznike v razumnem sorazmerju s ciljem, ki ga zasleduje spremenjena zakonodaja (omejitev dostopa do nevarnega orožja, upoštevaje zahteve prava Evropske unije). Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.

34. Predlagatelj zatrjuje tudi, da v postopku sprejemanja sprememb ZOro-1/21 zainteresirana javnost ni sodelovala. Ta očitek ustavnopravno ni upošteven, saj Ustavno sodišče presoja zgolj ustavnost postopka sprejemanja zakona, Ustava pa sodelovanja zainteresirane javnosti v zakonodajnem postopku ne zahteva.¹⁹ Pa tudi sicer ta očitek ne drži, saj iz navedb predlagatelja v zahtevi, odgovora Državnega zbora in mnenja Vlade izhaja, da sta v zakonodajnem postopku svoje pripombe podala SZPS in OKS.

35. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da ZZNŠPP ni v neskladju z Ustavo.

36. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rok Čeferin ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Jaklič in Svetlič, ki sta dala odklonilni ločeni mnenji. Sodnika Knez in Šorli sta dala pritrdilni ločeni mnenji.

¹ Predlagatelj ne izpodbija le sprememb, ki se nanašajo na Zakon o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 58/11, 47/12, 19/15, 36/19, 139/20 in 54/21 – ZDT-1), Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Uradni list RS, št. 77/07 – uradno prečiščeno besedilo, 56/08, 4/10, 20/11, 111/13, 68/16 in 61/17 – ZUJIK) in Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 46/14, 31/18 in 82/20 – ZON).

² Nomotehnika je veda o pravnih tehnikah priprave predpisov. Upoštevanje pravil nomotehnike je pomembno, saj zagotavlja visoko raven kakovosti in jasnosti predpisov. Pravila nomotehnike so določena v nomotehničnih smernicah, ki so splošna strokovna podlaga, pripomoček in instrument za pripravo besedil osnutkov oziroma predlogov predpisov. Nomotehnične smernice niso predpis. Odmik od njihovih priporočil torej sam po sebi ne pomeni kršitve kakšnega predpisa, temveč kršitev enotnih pravil pri sestavi predpisov in posledično lahko nomotehnično slab oziroma neustrezen predpis.

³ Člen 2 ZZNŠPP določa:
»V Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr., 20/11, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 47/15, 46/16, 49/16 – popr., 25/17 – ZVaj, 123/21, 172/21 in 207/21) se v 46. členu prvi in drugi odstavek spremenita tako, da se glasita:
'Svet javnega vrtca oziroma šole sestavljajo: trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka, svet javne poklicne oziroma strokovne šole, gimnazije in javnega dijaškega doma sestavljajo: trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev, trije predstavniki staršev in dva predstavnika dijakov.'.«

⁴ Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-66/08 z dne 11. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 121/08, in OdlUS XVII, 73), 58. točka obrazložitve.

⁵ Člen 26 ZZNŠPP določa:
»V svete javnih vrtcev in šol, oblikovane na podlagi 2. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 207/21), se v dveh mesecih po uveljavitvi tega zakona izvolita dva dodatna člana predstavnika delavcev, ki jima poteče mandat hkrati s potekom mandata drugim članom predstavnikom delavcev.
V svete javnih poklicnih oziroma strokovnih šol, gimnazij in javnih dijaških domov, oblikovane na podlagi 2. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 207/21), se v dveh mesecih po uveljavitvi tega zakona izvolita dva dodatna člana predstavnika delavcev, en dodaten predstavnik staršev in en dodaten predstavnik dijakov. Dodatnima članoma predstavnikoma delavcev poteče mandat hkrati s potekom mandata drugim članom predstavnikom delavcev.«

⁶ Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-206/15 z dne 12. 1. 2017 (Uradni list RS, št. 4/17, in OdlUS XXII, 2), 14. točka obrazložitve.

⁷ Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 46/10, in OdlUS XIX, 4), 72. točka obrazložitve, št. U-I-223/16 z dne 23. 4. 2020 (Uradni list RS, št. 65/20, in OdlUS XXV, 7), 15. točka obrazložitve, in št. U-I-191/19 z dne 18. 5. 2023 (Uradni list RS, št. 63/23), 20. točka obrazložitve.

⁸ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-191/19, 20. točka obrazložitve.

⁹ Člen 10 ZZNŠPP določa:
»V Zakonu o organiziranosti in delu v policiji (Uradni list RS, št. 15/13, 11/14, 86/15, 77/16, 77/17, 36/19, 66/19 – ZDZ, 200/20 in 172/21) se v 4. členu na koncu osmega odstavka doda besedilo: 'Ne glede na zakon, ki ureja kazenski postopek, se šteje, da je državni tožilec prevzel usmerjanje dela policije v predkazenskem postopku od trenutka, ko je bil obveščen o kaznivem dejanju.'.«

¹⁰ Člen 16 ZZNŠPP določa:
»V Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 91/21 – uradno prečiščeno besedilo in 95/21 – popr.) se v 44. členu na koncu prvega odstavka doda besedilo: 'Izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji, se lahko dokazuje tudi s pisno izjavo študentovih staršev oziroma zakonitega zastopnika o tem, da ga bodo v času študija oziroma izobraževanja preživljali, če so ga starši po pravu države, katere državljan je, dolžni preživljati. Na enak način izpolnjevanje tega pogoja dokazujejo tudi tujci iz 44.a člena tega zakona.'.«

¹¹ Gre za 23. in 24. člen ZZNŠPP.

¹² Gre za 19., 20., 21. in 22. člen ZZNŠPP, s katerimi se ukinjata oblika prevoza najema vozila z voznikom in plačevanje taksi prevozov preko digitalne platforme.

¹³ Gre za 27. in 28. člen ZZNŠPP, s katerim se spreminja način pregona kaznivih dejanj prisiljenja in grožnje.

¹⁴ Člen 9 ZZNŠPP določa:
»V Zakonu o orožju (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 85/09 in 125/21; v nadaljnjem besedilu: Zakon o orožju) se v 17.a členu v naslovu besedilo '6.a, 7. in 8.a' nadomesti z besedilom '6.a in 7.'.
V prvem odstavku se v napovednem stavku besedilo 'iz 6.a točke kategorije A, 7. točke kategorije A in 8.a točke kategorije A' nadomesti z besedilom 'iz 6.a točke kategorije A in 7. točke kategorije A'.
V prvi alineji se črta besedilo 'ali strelske organizacije, ki ima status nevladne organizacije v javnem interesu na področju obrambe'.
V tretji alineji se besedilo 'iz 6.a točke kategorije A ali 7. točke kategorije A ali 8.a točke kategorije A' nadomesti z besedilom 'iz 6.a točke kategorije A ali 7. točke kategorije A'.
V drugem odstavku se besedilo 'iz 6.a točke kategorije A, 7. točke kategorije A in 8.a točke kategorije A' nadomesti z besedilom 'iz 6.a točke kategorije A in 7. točke kategorije A'.«

¹⁵ Člen 31 ZZNŠPP določa:
»Posameznik, ki je pridobil orožno listino za orožje iz 6.a ali 7. točke kategorije A v skladu s 17.a členom Zakona o orožju na podlagi dokazila o članstvu v strelski organizaciji, ki ima status nevladne organizacije v javnem interesu na področju obrambe, mora v enem letu po uveljavitvi tega zakona:
– pri pristojnem organu vložiti vlogo za pridobitev orožne listine za orožje iz 6.a ali 7. točke kategorije A na podlagi dokazila, da je član strelske športne organizacije, ki je članica Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez ali mednarodno in uradno priznane strelske športne zveze ob izpolnjevanju pogojev iz druge, tretje, četrte in pete alineje 17.a člena Zakona o orožju, ali
– zaprositi za izdajo dovoljenja za zbiranje orožja ali orožje odsvojiti ali pridobiti potrdilo o onesposobitvi.
Pravna oseba, ki je pridobila orožje ali dovoljenje za nabavo orožja iz 6.a ali 7. točke kategorije A po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o orožju (Uradni list RS, št. 125/21) na podlagi statusa nevladne organizacije v javnem interesu na področju obrambe, mora v enem letu po uveljavitvi tega zakona:
– pri pristojnem organu vložiti vlogo za pridobitev orožne listine za orožje iz 6.a ali 7. točke kategorije A na podlagi dokazila, da je članica strelske športne organizacije, ki je članica Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez ali mednarodno in uradno priznane strelske športne zveze, da se v okviru pravne osebe aktivno vadi za tekmovanja ali tekmuje na strelskih tekmovanjih, na katerih se uporablja orožje iz 6.a ali 7. točke kategorije A, da strelska tekmovanja priznava strelska organizacija iz prve alineje prvega odstavka 17.a člena Zakona o orožju ali mednarodno in uradno priznana strelska športna zveza in da nabavljeno orožje iz 6.a ali 7. točke kategorije A izpolnjuje pogoje, določene za strelsko disciplino, ki jo priznava mednarodno in uradno priznana strelska športna zveza, ali
– zaprositi za izdajo dovoljenja za zbiranje orožja ali orožje odsvojiti ali pridobiti potrdilo o onesposobitvi.
Posameznik, ki je pridobil orožno listino za orožje iz 8.a točke kategorije A v skladu s 17.a členom Zakona o orožju, ter pravna oseba, ki je pridobila orožje ali dovoljenje za nabavo orožja iz 8.a točke kategorije A po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o orožju (Uradni list RS, št. 125/21) na podlagi dokazila o članstvu v strelski organizaciji, ki ima status nevladne organizacije v javnem interesu na področju obrambe oziroma na podlagi dokazila o statusu nevladne organizacije v javnem interesu na področju obrambe, mora v enem letu po uveljavitvi tega zakona zaprositi za izdajo dovoljenja za zbiranje orožja ali orožje odsvojiti ali pridobiti potrdilo o onesposobitvi.
Orožje in orožna listina se odvzameta:
– posamezniku iz prvega odstavka tega člena, če ne pridobi orožne listine na podlagi prve alineje prvega odstavka tega člena, oziroma posamezniku iz prvega in tretjega odstavka tega člena, če ne zaprosi za izdajo dovoljenja za zbiranje orožja ali orožja odsvoji ali pridobi potrdila o onesposobitvi,
– pravni osebi iz drugega odstavka tega člena, če ne pridobi orožne listine iz prve alineje drugega odstavka tega člena, oziroma pravni osebi iz drugega in tretjega odstavka tega člena, če ne zaprosi za izdajo dovoljenja za zbiranje orožja ali orožja odsvoji ali pridobi potrdila o onesposobitvi.«

¹⁶ Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 86), 13. in 14. točka obrazložitve, št. U-I-110/15, Up-568/15 z dne 1. 3. 2018 (Uradni list RS, št. 29/18), 26. do 29. točka obrazložitve, in št. U-I-193/19 z dne 6. 5. 2021 (Uradni list RS, št. 81/21, in OdlUS XXVI, 15), 10. točka obrazložitve.

¹⁷ Orožje iz 8.a točke kategorije A je polavtomatsko dolgocevno strelno orožje s centralnim vžigom naboja (tj. strelno orožje, prvotno namenjeno za streljanje z rame), ki se z zložljivim ali teleskopskim kopitom ali kopitom, ki se lahko sname brez uporabe orodja, lahko skrajša na manj kot 60 centimetrov skupne dolžine, ne da bi izgubilo funkcionalnost (prvi odstavek 3. člena ZOro-1/21).

¹⁸ Gre za polavtomatsko dolgocevno strelno orožje, to pomeni strelno orožje, prvotno namenjeno streljanju z ramena, ki se lahko z zložljivim ali teleskopskim kopitom ali kopitom, ki se lahko sname brez uporabe orodja, skrajša na manj kot 60 cm skupne dolžine, ne da bi izgubilo funkcionalnost (glej Prilogo I Direktive (EU) 2021/555).

¹⁹ Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-197/97 z dne 21. 5. 1998 (OdlUS VII, 93) navedlo, da zakonske določbe niso protiustavne samo, kadar je njihova vsebina v neskladju z Ustavo, ampak so lahko protiustavne tudi zaradi kršitev ustavnih pravil zakonodajnega postopka.