Vsebina Uradnega lista

Uradni list RS, št. 86/2025 z dne 7. 11. 2025

3060. Odločba o ugotovitvi, da je drugi odstavek 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa v neskladju z Ustavo, v preostalem pa navedeni člen ni v neskladju z Ustavo, in o zavrnitvi ustavne pritožbe, stran 9980.


Številka:	Up-290/20-21
	U-I-138/24-6
Datum:	2. 10. 2025

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Lana Benedičiča, Ljubljana, ki ga zastopa Matej Potočnik, odvetnik v Ljubljani, in v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, na seji 2. oktobra 2025

o d l o č i l o:

1. Drugi odstavek 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 156/21 – uradno prečiščeno besedilo, 161/21 – popr. in 22/25) je v neskladju z Ustavo.

2. V preostalem 107. člen Zakona o pravilih cestnega prometa ni v neskladju z Ustavo.

3. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz 1. točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

4. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka se drugi odstavek 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa še naprej uporablja.

5. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. PRp 305/2019 z dne 16. 1. 2020 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 986/2019 z dne 15. 7. 2019 se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je pritožnika spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Izreklo mu je globo 1.200 EUR in 18 kazenskih točk. Sodišče je svojo odločitev med drugim oprlo na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku (v nadaljevanju tudi indikator ali alkotest), ki ga je pritožnik podpisal. V zapisniku je navedeno, da se pritožnik z rezultatom preizkusa strinja, kar je sodišče štelo kot odločilno. Višje sodišče v Ljubljani je pritožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočno sodbo pritožnik vlaga ustavno pritožbo, v kateri zatrjuje kršitev privilegija zoper samoobtožbo iz 29. člena Ustave. Pritožnik pojasnjuje, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti res podpisal, vendar pa ga policist pred tem (ob predstavitvi rezultata preizkusa) ni poučil o njegovi pravici iz 29. člena Ustave in 55. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 32/16 in 38/24 – v nadaljevanju ZP-1), da se ni dolžan izjaviti o okoliščinah prekrška niti odgovarjati na vprašanja, če pa to stori, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje. Pritožnik meni, da dolžnost prekrškovnega organa, da domnevnemu storilcu poda navedeni pouk, ne velja le v t. i. hitrem postopku o prekršku (v katerega je po ZP-1 umeščena), temveč tudi (oziroma še toliko bolj) v rednem sodnem postopku. Poudarja, da ima kot obdolženec v prekrškovnem postopku ustavno pravico zoper samoobtožbo, zato bi moral biti o tej pravici poučen. Ker se v skladu s prvim odstavkom 15. člena Ustave ustavne pravice uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, naj tudi ne bi bilo odločilno, ali je ta pravica (izrecno) zapisana v zakonu. Po stališču pritožnika mora biti domnevni storilec v prekrškovnem postopku s svojimi pravicami – vključno s pravico do molka oziroma privilegijem zoper samoobtožbo – seznanjen v trenutku, ko zadeva nadzora prometa preraste v prekrškovno zadevo, to pa naj bi bil trenutek, ko se sum storitve prekrška osredotoči na določeno osebo oziroma ko so zoper njo podani razlogi za sum. Ta dokazni standard naj bi bil nedvomno izpolnjen, ko preizkus z indikatorjem pokaže prisotnost alkohola. Ker naj pritožnik tedaj o privilegiju zoper samoobtožbo ne bi bil poučen, naj bi bila njegova izjava (podpis zapisnika) pridobljena s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato naj bi morala biti izločena iz sodnega spisa. Posledično naj bi bilo treba postopek o prekršku ustaviti, saj naj bi bila ta izjava edini dokaz, s katerim bi se lahko dokazala storitev prekrška. Pritožnik to stališče med drugim opira na sklep Ustavnega sodišča št. Up-602/05 z dne 9. 10. 2006, iz katerega naj bi izhajalo, da preizkus z indikatorjem sam po sebi nima dokazne vrednosti, zato ocena alkoholiziranosti temelji zgolj na posameznikovem strinjanju z rezultatom preizkusa. Po mnenju pritožnika je vprašanje, ali je treba posameznika, preden s podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti prizna prekršek vožnje pod vplivom alkohola, poučiti, da s tem priznava krivdo in da tega glede na privilegij zoper samoobtožbo ni dolžan storiti, pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.

3. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani in listin v spisu izhaja, da je pritožnik kršitev, ki jo uveljavlja v ustavni pritožbi, zatrjeval že v postopku na prvi stopnji, a mu sodišče ni pritrdilo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je pouk o pravicah iz drugega odstavka 55. člena ZP-1 predviden v hitrem postopku o prekršku, v obravnavani zadevi pa se vodi redni sodni postopek, saj gre za prekršek, za katerega prekrškovni organ ni pooblaščen izdati odločbe o prekršku, temveč mora vložiti obdolžilni predlog na sodišče.

4. Pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in k njim dodalo še naslednje: (i) da je Ustavno sodišče že večkrat presojalo pomen zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti kot dokaza, vendar nikoli ni izrazilo pomisleka, da bi šlo za nedovoljen dokaz le zaradi dejstva, da preizkušanec pred opravo preizkusa ali pred podpisom zapisnika ni bil opozorjen na svoje pravice (pritožbeno sodišče izpostavlja odločbi Ustavnega sodišča št. Up-33/01 z dne 18. 12. 2002, Uradni list RS, št. 5/03, in OdlUS XI, 291, in št. Up-621/03 z dne 2. 12. 2004, Uradni list RS, št. 136/04); (ii) da zakon ne zahteva, da bi policist preizkušanca pred opravo preizkusa alkoholiziranosti opozoril na njegove pravice; (iii) da se sme koncentracija alkohola v organizmu dokazovati le na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z indikatorjem takrat, ko se preizkušanec z rezultatom preizkusa strinja in to potrdi s podpisom zapisnika, kar je pritožnik tudi storil, čeprav je imel možnost, da rezultatu oporeka (v tem primeru bi mu policisti odredili preizkus z etilometrom ali strokovni pregled); (iv) da pritožnik niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni trdil, da je zapisnik podpisal pod vplivom sile ali grožnje; (v) da pritožnik, ki ima vozniško dovoljenje že 11 let, nedvomno pozna oziroma mora poznati svoje pravice in da zapisnika ne bi podpisal brez pripomb, če se s pravilnostjo postopka ugotavljanja alkoholiziranosti in z rezultatom preizkusa ne bi strinjal; (vi) da je zapisnik javna listina in da bi pritožnik v skladu z drugim odstavkom 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – ZUP) lahko dokazoval njegovo nepravilnost, vendar bi to moral storiti do zaključka njegove sestave, razen če mu ni bilo omogočeno dati pripomb oziroma če jih je dal, pa jih policist v zapisnik ni vnesel (tedaj bi lahko vložil pritožbo na Ministrstvo za notranje zadeve ali z drugimi dokazi v postopku o prekršku dokazoval nepravilnost zapisnika); (vii) da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo le na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, temveč tudi na izpovedbo policistov, da je pritožnik preizkus opravil pravilno in da rezultatu preizkusa ni oporekal.

5. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-290/20 z dne 20. 3. 2023 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, saj je ocenilo, da odpira pomembno ustavnopravno vprašanje. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20, 92/21 in 22/25 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.

6. Ustavno sodišče je nato s sklepom št. Up-290/20 z dne 14. 11. 2024 na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začelo postopek za oceno ustavnosti 107. člena ZPrCP. Sklep in ustavno pritožbo je vročilo Državnemu zboru, ki odgovora ni podal.

7. Ustavno sodišče je pridobilo spis Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 986/2019 in vpogledalo vanj.

B. – I.

Upoštevne okoliščine konkretnega primera

8. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in izpovedbo dveh policistov, ki sta s pritožnikom opravila preizkus alkoholiziranosti. Policista sta izpovedala, da sta bila napotena na kraj, kjer se je pripetila prometna nesreča s pobegom. Na tem kraju sta bila dva udeleženca nesreče, ki sta sporočila registrsko številko pobeglega vozila in podala opis voznika. Policista sta v evidenci preverila lastništvo vozila in se napotila do prebivališča lastnika. Tam sta na dvorišču pred hišo opazila iskano vozilo, v katerem je spal pritožnik. Ko je pritožnik iz vozila izstopil, sta policista pri njem zaznala očitne znake alkoholiziranosti (spotikanje, nerazločen govor, zaudarjanje po alkoholu). Policista sta pritožniku pojasnila, da obravnavata prometno nesrečo s pobegom in da ustreza opisu povzročitelja nesreče, ki sta ga podala očividca. Nato je bil izveden preizkus alkoholiziranosti in izpolnjen standardiziran zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. V zapisniku je navedeno, da je bil preizkus opravljen z indikatorjem znamke Drager alcotest 6810, št. ARBJ-0333, ki je pokazal 0,82 miligrama alkohola v izdihanem zraku. Zapisnik med drugim vsebuje rubriko: "Preizkušanec-ka se STRINJA – NE STRINJA z rezultatom preizkusa", pri čemer je podčrtana beseda "STRINJA". Zapisnik sta podpisala eden od policistov in pritožnik. Iz izpodbijanih sodb in podatkov spisa ne izhaja, da bi policista pritožnika poučila o pomenu in posledicah strinjanja z rezultatom preizkusa ter o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti ali da ni dolžan izpovedati zoper sebe. Je pa eden od policistov pred sodiščem povedal, da je pritožnik po podpisu zapisnika po telefonu poklical neko osebo, najbrž odvetnika, ki je pritožniku svetovala, naj ničesar ne podpisuje. Policist naj bi nato pritožniku dejal, da lahko njegov podpis zapisnika šteje kot brezpredmeten in mu odredi strokovni pregled. V spisu ni podatka, da bi pritožnik po tem pojasnilu svoj podpis preklical in/ali zahteval strokovni pregled.

B. – II.

Upoštevna zakonska ureditev in njena razlaga

Upoštevne določbe ZP-1

9. Po ZP-1 se o prekrških praviloma odloča po hitrem postopku (prvi odstavek 52. člena ZP-1), v katerem odločitev sprejme prekrškovni organ (z odločbo ali plačilnim nalogom), zoper to odločitev pa je dovoljeno vložiti zahtevo za sodno varstvo. Izjema od tega pravila velja za primere, ki so navedeni v drugem odstavku 52. člena ZP-1. V teh primerih se izvede redni sodni postopek, ki ga vodi sodišče na podlagi obdolžilnega predloga prekrškovnega organa. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ (policija) pritožniku očital prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk, kar je število točk, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (tretji odstavek 22. člena ZP-1). Za te primere je predviden redni sodni postopek (šesta alineja drugega odstavka 52. člena ZP-1).

10. Pouk kršitelju o njegovih pravicah v hitrem postopku o prekršku ureja 55. člen ZP-1, ki med drugim določa, (i) da prekrškovni organ ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška in še pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja obvesti o prekršku in ga pouči, da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, da pa tega ni dolžan storiti niti odgovarjati na vprašanja, če pa se bo izjavil ali odgovarjal, ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje; (ii) da mora prekrškovni organ navedeni pouk in izjavo kršitelja vnesti v zapisnik ali uradni zaznamek, pri čemer se vsebina zapisnika oziroma uradnega zaznamka kršitelju prebere in se mu vroči prepis, kar kršitelj potrdi s svojim podpisom; (iii) da je treba kršitelju, ki se ni mogel osebno izjaviti o prekršku ali mu ni bilo mogoče dati obvestila o prekršku in pouka o njegovih pravicah, pred izdajo odločbe o prekršku to obvestilo in pouk dati pisno ter mu omogočiti petdnevni rok za izjavo; in (iv) da se odločba o prekršku ne sme opirati na izjavo kršitelja, če mu navedeni pouk ni bil dan ali če pouk ni vpisan v zapisnik, uradni zaznamek ali pisno obvestilo.

11. Pouk obdolžencu o njegovih pravicah v rednem sodnem postopku ureja prvi odstavek 114. člena ZP-1, po katerem mora sodišče obdolženca pred zaslišanjem poučiti, da se ni dolžan zagovarjati in tudi ne odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek. Edina izrecna prepoved opiranja sodne odločbe na izjave obdolženca je urejena v tretjem odstavku 108. člena in četrtem odstavku 110. člena ZP-1, ki med drugim določata, da sodišče ne sme opreti sodbe na izpovedbo obdolženca, dano v času, ko mu je bila vzeta prostost, če pred tem ni bil poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti, ali če ta pouk ni zapisan. Točka 6 prvega odstavka 155. člena ZP-1 pa vsebuje splošno pravilo, po katerem je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, če se sodba o prekršku opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne sme opirati.

12. ZP-1 torej pouk kršitelja oziroma obdolženca o njegovi pravici, da se ni dolžan zagovarjati, izpovedati zoper sebe ali priznati odgovornosti za prekršek, predvideva tako v hitrem postopku o prekršku (tedaj je pouk dolžan dati prekrškovni organ) kot tudi v rednem sodnem postopku (ko obdolženca o njegovih pravicah pouči sodišče). Ne ureja pa postopanja prekrškovnega organa, ko ta od osumljenca zbira obvestila zaradi kasnejše uvedbe rednega sodnega postopka. Primerjava ureditve hitrega in rednega sodnega postopka poleg tega pokaže, da ZP-1 izrecno prepoveduje opiranje odločbe prekrškovnega organa na vse izjave obdolženca, ki so bile dane pred navedenim poukom, medtem ko je prepoved opiranja sodne odločbe na take izjave predvidena le, če je bila storilcu ob podaji izjave vzeta prostost in če je bila izjava pridobljena s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Upoštevne določbe ZPrCP

13. Prekrški zaradi udeležbe v cestnem prometu pod vplivom alkohola in postopek ugotavljanja prisotnosti alkohola v organizmu udeležencev cestnega prometa so urejeni v ZPrCP. Po navedenem zakonu se prisotnost alkohola ugotavlja na tri načine: z indikatorjem alkohola, z etilometrom in s strokovnim pregledom.

14. Indikator alkohola, imenovan tudi alkotest, je v 10. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP opredeljen kot sredstvo za hitro ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku. Podrobnejše lastnosti tega sredstva oziroma tehnične zahteve zanj niso predpisane.

15. Etilometer je po drugi strani opredeljen kot merilna naprava za ugotavljanje množine alkohola v izdihanem zraku (7. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP). Etilometri morajo izpolnjevati zahteve Zakona o meroslovju (Uradni list RS, št. 26/05 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZMer-1) in na njegovi podlagi sprejetega Pravilnika o meroslovnih zahtevah za etilometre (Uradni list RS, št. 81/13 in 5/16). Prvi odstavek 3. člena navedenega pravilnika določa, da mora etilometer zagotavljati visoko raven meroslovne zaščite, da bi lahko vsakdo, ki ga merjenje zadeva, zaupal rezultatom meritev, ter mora biti zasnovan in proizveden na visoki kakovostni ravni merilne tehnologije in varovanja merilnih podatkov. V nadaljevanju pravilnika je določenih več meroslovnih in tehničnih zahtev, ki jih morajo izpolnjevati etilometri.

16. Strokovni pregled je urejen v 108. členu ZPrCP, iz katerega med drugim izhaja, da ta način ugotavljanja prisotnosti alkohola obsega zdravniški pregled (s katerim se ugotavljajo znaki motenj v vedenju, ki lahko povzročijo nezanesljivo ravnanje v prometu) in odvzem vzorcev krvi, urina ali drugih telesnih tekočin oziroma tkiv. Zdravnik mora o strokovnem pregledu takoj izdelati pisno mnenje, odvzete vzorce pa takoj izročiti policistu, ki jih mora poslati v najbližjo pooblaščeno strokovno ustanovo oziroma laboratorij, kjer se opravi analiza. Na podlagi tretje alineje tretjega odstavka 11. člena ZPrCP je bil sprejet Pravilnik o opravljanju strokovnih pregledov in laboratorijskih analiz (Uradni list RS, št. 60/11), ki določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati laboratoriji za pridobitev pooblastila za opravljanje laboratorijskih analiz, ter način in postopek izvajanja strokovnih pregledov in laboratorijskih analiz.

17. Postopek ugotavljanja prisotnosti alkohola v organizmu udeležencev cestnega prometa je urejen v 107. členu ZPrCP, ki se v upoštevnem delu glasi:¹

"(preverjanje psihofizičnega stanja)

(1) Policist sme zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Neposrednemu udeležencu prometne nesreče, razen otroku, policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Če se s preizkusom ugotovi, da ima voznik v organizmu več alkohola, kot je dovoljeno, mu policist prepove nadaljnjo vožnjo, vozniku motornega vozila začasno odvzame vozniško dovoljenje, zoper druge udeležence cestnega prometa, ki so očitno pod vplivom alkohola in ovirajo ali ogrožajo cestni promet, pa sme odrediti ukrepe, s katerimi jim onemogoči oviranje ali ogrožanje cestnega prometa.

(2) Če se z indikatorjem alkohola ugotovi, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, izpolni policist zapisnik o preizkusu, ki ga podpiše tudi preizkušen udeleženec cestnega prometa. Če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, mu policist odredi preizkus z etilometrom ali strokovni pregled. Če udeleženec cestnega prometa odkloni preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, vpiše policist vzrok odklonitve v zapisnik, prav tako pa se šteje, da se udeleženec cestnega prometa strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola.

(3) Udeleženec cestnega prometa, ki mu policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, mora ravnati po odredbi policista. Če preizkus odkloni, policist vozniku prepove nadaljnjo vožnjo, vozniku motornega vozila pa tudi začasno odvzame vozniško dovoljenje. Če zaradi zdravstvenega stanja ali zaradi drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka, udeleženec cestnega prometa ne more opraviti preizkusa, mu policist odredi strokovni pregled. Če zdravnik, ki opravi strokovni pregled, ugotovi, da je pod vplivom alkohola, policist vozniku prepove nadaljnjo vožnjo, vozniku motornega vozila pa začasno odvzame vozniško dovoljenje. Policist odredi strokovni pregled tudi v primeru, če udeleženec cestnega prometa ne opravi odrejenega preizkusa po navodilih proizvajalca.

(4) Za odklonitev preizkusa ali strokovnega pregleda šteje poleg neposredne odklonitve tudi ravnanje udeleženca v cestnem prometu, s katerim ovira ali onemogoči izvedbo preizkusa oziroma strokovnega pregleda ali poškoduje oziroma uniči vzorec za analizo.

(5) Policist izpolni zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti tudi v primeru, če udeleženec cestnega prometa odkloni neposredno odrejen preizkus z indikatorjem alkohola ali etilometrom ali strokovni pregled.

(6) Udeležencu cestnega prometa, ki kaže znake motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu, rezultat preizkusa s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola pa kaže na prisotnost alkohola v dovoljenih mejah, odredi policist strokovni pregled.

[…] (9) Udeležencu prometne nesreče, neposrednemu udeležencu prometne nesreče ali osumljencu kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu sme policist zaradi ugotovitve, ali je udeleženec, neposredni udeleženec ali osumljenec kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za varno udeležbo v cestnem prometu odrediti strokovni pregled, ne da bi pred tem izvedel preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Neposrednemu udeležencu prometne nesreče, ki je zapustil mesto prometne nesreče in izjavil, da je po prometni nesreči užival alkoholne pijače, prepovedane droge, psihoaktivna zdravila ali druge psihoaktivne snovi, pa policist mora odrediti strokovni pregled. Izjavo neposrednega udeleženca prometne nesreče o uživanju alkoholnih pijač, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi policist zabeleži v zapisnik.

(10) Udeleženec cestnega prometa, kateremu je policist odredil strokovni pregled, mora ravnati po policistovi odredbi. Vozniku, kateremu je odredil strokovni pregled, policist prepove nadaljnjo vožnjo, vozniku motornega vozila pa tudi začasno vzame vozniško dovoljenje, razen v primeru iz tretjega odstavka tega člena, kadar voznik zaradi zdravstvenega stanja ali drugega s tem povezanega objektivnega vzroka ne more opraviti preizkusa, zdravnik pa ugotovi, da ni pod vplivom alkohola.

(11) Na preizkus z etilometrom oziroma strokovni pregled odpelje udeleženca cestnega prometa policist s službenim vozilom. Če se s preizkusom z etilometrom ali strokovnim pregledom ugotovi, da je udeleženec cestnega prometa v takšnem psihofizičnem stanju, da sme voziti vozilo v cestnem prometu, ga policist s službenim vozilom odpelje nazaj k vozilu, ki ga je pred tem vozil, razen če obstaja nevarnost napada na policista ali če je policist napoten na interventni dogodek.

(12) Z globo najmanj 1.200 eurov se kaznuje za prekršek voznik, učitelj vožnje ali spremljevalec, ki ravna v nasprotju s policistovo zahtevo ali odredbo iz tretjega ali desetega odstavka tega člena. Vozniku motornega vozila, učitelju vožnje in spremljevalcu se izreče tudi 18 kazenskih točk."

18. Iz citiranih določb izhaja, da policist pri udeležencu cestnega prometa preizkus prisotnosti alkohola praviloma najprej izvede s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, torej z indikatorjem ali etilometrom (prvi odstavek 107. člena ZPrCP). Takojšnja odreditev strokovnega pregleda je predvidena izjemoma (tretji in deveti odstavek 107. člena ZPrCP).

19. Kadar se policist odloči za preizkus z indikatorjem in preizkušanec ta preizkus opravi, je nadaljnji potek postopka odvisen od rezultata preizkusa. Če preizkus pokaže, da v preizkušančevem organizmu ni alkohola ali da je prisotnost alkohola v dovoljenih mejah (negativen rezultat), preizkušanec pa tudi ne kaže znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu, zakon ne predpisuje nadaljnjih procesnih dejanj. Za tak primer ni predvidena niti sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti.

20. Drugače pa velja, če rezultat preizkusa z indikatorjem pokaže, da ima preizkušanec v organizmu več alkohola, kot dovoljuje zakon (v nadaljevanju tudi pozitiven rezultat). Skladno z drugim odstavkom 107. člena ZPrCP mora policist v takem primeru vselej izpolniti zapisnik o preizkusu, ki ga podpiše tudi preizkušanec, dodatna procesna dejanja pa so odvisna od tega, ali preizkušanec rezultatu indikatorja oporeka:

(i) Če preizkušanec rezultatu oporeka, mu policist odredi preizkus z etilometrom ali strokovni pregled (drugi odstavek 107. člena ZPrCP), pri čemer se mora preizkušanec po tej odredbi ravnati (tretji in deseti odstavek 107. člena ZPrCP). Če preizkušanec odkloni preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, vpiše policist vzrok odklonitve v zapisnik in šteje se, da se preizkušanec strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem (drugi odstavek 107. člena ZPrCP). Zakon ne predvideva, da bi lahko preizkušanec oporekal tudi rezultatu preizkusa z etilometrom ali rezultatu strokovnega pregleda.

(ii) Če preizkušanec pozitivnemu rezultatu preizkusa z indikatorjem ne oporeka, nadaljnja procesna dejanja niso določena. Ker v tem primeru policist za odreditev dodatnega preizkusa nima zakonskega pooblastila, takega preizkusa ne sme odrediti. V tem primeru se torej s sestavo in podpisom zapisnika preizkus alkoholiziranosti zaključi.

21. Oporekanje rezultatu je treba razumeti kot nasprotovanje temu, da je indikator pravilno zaznal količino alkohola v preizkušančevem organizmu, in ne morda kot nasprotovanje temu, da je policist rezultat, ki ga je pokazal indikator, pravilno prepisal v zapisnik. Dodaten preizkus, ki ga zakon predvideva v primeru oporekanja rezultatu, namreč ni smiselno povezan z morebitnim napačnim ravnanjem policista. Smisel izvedbe še enega preizkusa z drugačno metodo je lahko le v tem, da se preveri pravilnost rezultata prvotnega preizkusa.² Zato se lahko tudi preizkušančevo oporekanje rezultatu nanaša le na pravilnost rezultata tega preizkusa.

22. Glede na to, da zakon dodaten preizkus pogojuje s preizkušančevim oporekanjem rezultatu (torej z verbalno izraženim nestrinjanjem z rezultatom), ob tem pa ne določa, da mora policist preizkušanca predhodno vprašati, ali se z rezultatom strinja, bi bilo mogoče zakonsko ureditev razumeti na način, da mora policist preizkus z etilometrom ali strokovni pregled odrediti samo, če preizkušanec ob predstavitvi rezultata na lastno pobudo izjavi, da se z rezultatom ne strinja, če pa ne izjavi ničesar, se postopek ugotavljanja alkoholiziranosti s sestavo in podpisom zapisnika zaključi. Vendar niti praksa policije niti praksa rednih sodišč takšne razlage ne potrjujeta.

23. Standardizirani zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z oznako JV/PROM-11 MNZ RS (PC 2), ki ga uporablja policija in ki je bil uporabljen tudi v obravnavanem primeru, vsebuje rubriko "Preizkušanec-ka se STRINJA – NE STRINJA z rezultatom preizkusa" (in ne "Preizkušanec-ka OPOREKA – NE OPOREKA rezultatu preizkusa"). Ta rubrika torej od policista zahteva, da od preizkušanca pridobi izjavo glede pravilnosti rezultata preizkusa (dejstvo, da preizkušanec rezultatu ne oporeka, še ne pomeni, da se z njim strinja; na vprašanje, ali se preizkušanec z rezultatom strinja, ni mogoče odgovoriti drugače, kakor da se preizkušanec o tem izjavi), obenem pa policistu sporoča, da sme postopek preizkusa alkoholiziranosti zaključiti, ne da bi odredil dodaten preizkus, samo, če preizkušanec izjavi, da se z rezultatom preizkusa strinja.

24. Na tak način drugi odstavek 107. člena ZPrCP razlagajo tudi sodišča. V sodni praksi velja ustaljeno in enotno stališče, da indikator ni merilna naprava, temveč sredstvo za hitro ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku, zato se rezultat preizkusa z indikatorjem šteje za pravilno in veljavno podlago za ugotovitev storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola oziroma za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP samo, če se preizkušanec s tem rezultatom strinja (in to potrdi s podpisom zapisnika). V nasprotnem primeru mora policist preizkušancu odrediti preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, torej zanesljiv način preverjanja prisotnosti alkohola.³

25. Ustavno sodišče navedeno razlago, ki izhaja tudi iz izpodbijane pravnomočne sodbe, ocenjuje kot razumno.⁴ Kot ugotavljajo redna sodišča, indikator v ZPrCP ni opredeljen kot merilna naprava, tj. naprava, za katero veljajo ZMer-1 in na njegovi podlagi sprejeti pravilniki, kar pomeni, da se indikatorji po zakonu ne smejo uporabljati za merjenje v postopkih pred upravnimi in pravosodnimi organi (četrta alineje 3. člena ZMer-1). Poleg tega za indikatorje tudi niso predpisane kakšne druge zahteve, ki bi zagotavljale zanesljivost meritev. V pravnem redu torej ni prav nobenega pravila, ki bi določalo, kakšne tehnične lastnosti mora imeti sredstvo, da ga lahko policist uporabi za preizkus po drugem odstavku 107. člena ZPrCP.

26. Stroka opozarja, da sredstva, ki se za ta preizkus uporabljajo v praksi, delujejo po drugačnem, manj zanesljivem principu kot etilometri in ne izpolnjujejo bistvenih tehničnih zahtev, ki so zaradi zanesljivosti rezultatov določene za etilometre (kot so zahteve glede števila senzorjev, števila zahtevanih vpihov, samopreverjanja, zaznavanja ustnega alkohola, detekcije vplivnih substanc in zaščite programske opreme).⁵ Preizkus s takšnim sredstvom lahko zato pokaže lažno negativen ali lažno pozitiven rezultat.⁶ Iz navedenih razlogov rezultat preizkusa z indikatorjem – drugače kot rezultat preizkusa z etilometrom in rezultat strokovnega pregleda – sam zase ne more zadostovati za ugotovitev, da je imel preizkušanec v organizmu več alkohola, kot dovoljuje zakon, in da je s tem izpolnil zakonski znak prekrška (oziroma da je stopnja alkohola dosegla tisto, zaradi katere se kršitelju izreče strožja sankcija). Ker pa zakon policistu ne omogoča odreditve dodatnega preizkusa, če preizkušanec rezultatu preizkusa z indikatorjem ne oporeka, v kasnejših fazah postopka pa je izvedba dodatnega preizkusa brezpredmetna, je mogoče drugi odstavek 107. člena ZPrCP smiselno razlagati le na način, da se odločba ali sodba o prekršku na ta rezultat lahko opreta, če se preizkušanec z njim izrecno strinja in mu s tem podeli potrebno verodostojnost.

27. ZPrCP ne vsebuje določb, ki bi urejale pouk o pravicah osebe, ki ji je odrejen preizkus prisotnosti alkohola. Iz ZPrCP torej ne izhaja, da je treba preizkušancu, preden se izjavi o tem, ali soglaša z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola, pojasniti pomen in posledice takega soglasja ter da soglasja ni dolžan podati in da mu bo v primeru odklonitve soglasja odrejen zanesljiv preizkus z etilometrom ali strokovni pregled.

28. Predstavljena zakonska ureditev je, z manjšimi vmesnimi spremembami, v veljavi že od leta 1998. Tedaj je bil postopek preizkusa alkoholiziranosti na bistveno podoben način urejen v 120.–121. členu Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, 39/2000 – popr., 61/2000, 21/02 in 67/02 – v nadaljevanju ZVCP), kasneje pa v 132.–133. členu Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 56/08 – uradno prečiščeno besedilo, 58/09 in 36/10 – ZVCP-1). Edina za obravnavano presojo pomembnejša novost, ki jo je uvedel ZPrCP, je zadnja poved drugega odstavka 107. člena, ki določa, da se, če preizkušanec oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem, nato pa odkloni preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, šteje, da se strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem.

29. Navedena določba je odziv na več odločb Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na razlago 120. člena ZVCP. V prvi od teh odločb (št. Up-33/01) je Ustavno sodišče presojalo položaj, ko je bil pritožniku zaradi oporekanja rezultatu preizkusa z indikatorjem odrejen strokovni pregled, pritožnik pa je nato od izvedbe strokovnega pregleda odstopil in soglašal z rezultatom prvega preizkusa. Posledično je bil pritožnik obsojen za poseben prekršek, ki ga stori tisti, ki ne opravi odrejenega strokovnega pregleda. Ker pa je bila za ta prekršek zagrožena strožja sankcija kot za primarno kršitev (vožnjo pod vplivom stopnje alkohola, ki jo je pokazal preizkus z indikatorjem), je bil pritožnik sankcioniran strožje, kakor bi bil, če bi že v izhodišču soglašal z rezultatom preizkusa z indikatorjem. Ustavno sodišče je menilo, da je takšno sankcioniranje v nasprotju z namenom zakonske ureditve. Pojasnilo je, da je strokovni pregled, ki ga preizkušanec doseže z oporekanjem rezultatu preizkusa z indikatorjem, določen zaradi kontrole tega rezultata in je v tem primeru preizkušančeva pravica. Če torej želi preizkušanec to pravico izkoristiti, kasneje pa si premisli, ne sme biti kaznovan strožje, kakor bi bil za prvotno ugotovljeno stopnjo alkohola v njegovem organizmu. V kasnejši zadevi št. Up-621/03 je Ustavno sodišče presojalo podoben položaj, le da pritožnik z rezultatom preizkusa z indikatorjem naknadno ni izrecno soglašal, temveč je zgolj odklonil strokovni pregled. Ustavno sodišče je navedlo, da je tudi v tem primeru edina ustavnoskladna razlaga določb ZVCP tista, po kateri je treba šteti, da se udeleženec, ki naknadno odkloni strokovni pregled, strinja s prvotno ugotovitvijo stopnje alkohola. Navedeno stališče je Ustavno sodišče ponovilo v odločbah št. Up-642/04 z dne 20. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 100/05) in št. Up-312/05 z dne 16. 11. 2006. V dveh zadevah, v katerih je bila pritožnikoma zaradi odklonitve strokovnega pregleda izrečena enaka sankcija, kot bi jima bila za primarno kršitev, pa Ustavno sodišče ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo.⁷

30. Pri zadnji povedi drugega odstavka 107. člena ZPrCP, s katero je bila navedena razlaga, ki jo je zapovedalo Ustavno sodišče, izrecno zapisana v zakon,⁸ torej ne gre za vprašanje dejanskega preizkušančevega strinjanja z rezultatom preizkusa z indikatorjem (določba se nanaša tudi na položaje, ko ni dvoma, da se preizkušanec s tem rezultatom ne strinja). Dikcija "se šteje, da se udeleženec cestnega prometa strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola" je zgolj nomotehnična figura – pravna fikcija, ki sporoča, da če preizkušanec ne soglaša z rezultatom preizkusa z indikatorjem, hkrati pa zavrne preizkus z etilometrom oziroma strokovni pregled, nastopi enaka pravna posledica, kot bi nastopila, če bi se preizkušanec z rezultatom preizkusa z indikatorjem strinjal. Upravičenost te pravne posledice temelji na naslednjih dejstvih: (i) da v tem položaju ni mogoče zanesljivo ugotovitvi stopnje alkohola v preizkušančevem organizmu (rezultat preizkusa z indikatorjem nima zadostne dokazne vrednosti, preizkusa z etilometrom ali strokovnega pregleda pa ni bilo mogoče opraviti) in (ii) da je do te spoznavne stiske prišlo po krivdi preizkušanca, ki je kršil zakonsko sodelovalno dolžnost podvreči se preizkusu z etilometrom oziroma strokovnemu pregledu (tretji in deseti odstavek 107. člena ZPrCP). Preizkušanec torej v tem položaju dejansko ni sankcioniran zaradi vožnje pod vplivom alkohola (ta kršitev mu ni dokazana), temveč zaradi kršitve sodelovalne dolžnosti. Ker pa bi lahko bila v teh primerih sankcija za kršitev sodelovalne dolžnosti, ki je določena v dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, prestroga,⁹ je z uporabo pravne fikcije znižana na tisto, ki bi bila preizkušancu izrečena v primeru strinjanja z rezultatom preizkusa z indikatorjem. To pomeni, da sankcija iz dvanajstega odstavka 107. člena ZPrCP pride v poštev le, če se preizkušanec ne podredi že prvotno odrejenemu preizkusu.

B. – III.

Ocena ustavnosti 107. člena ZPrCP

31. Iz doslej navedenega izhaja, da je mogoče drugi odstavek 107. člena ZPrCP smiselno razlagati le tako, da rezultat preizkusa z indikatorjem, ki ni merilna naprava, temveč sredstvo za hitro ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku, šteje za zadosten dokaz o stopnji preizkušančeve alkoholiziranosti pod pogojem, da se preizkušanec s tem rezultatom strinja. Če se preizkušanec z rezultatom ne strinja, pa se obsodba za prekršek zaradi udeležbe v cestnem prometu pod vplivom alkohola zgolj na ta rezultat ne sme opreti; izvesti je treba dodaten preizkus z zanesljivo metodo, ki lahko privede do drugačnega rezultata – tudi takega, ki je za preizkušanca ugodnejši. Iz zakona torej izhaja, da preizkušanec z izjavo, da se z rezultatom preizkusa z indikatorjem strinja, odločilno prispeva k svoji obsodbi za prekršek. Z njo prizna obstoj obremenilnega dejstva, tj. da koncentracija alkohola v njegovem organizmu presega zakonsko dovoljeno oziroma da je takšna, kakršno je pokazal indikator, hkrati pa se odpove ugotavljanju alkoholiziranosti z zanesljivo metodo.

32. Pritožnik v ustavni pritožbi trdi, da mu je bila kršena pravica iz 29. člena Ustave, ker pred podajo izjave, da se strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem, ki je pokazal 0,82 miligrama alkohola v izdihanem zraku (oziroma pred podpisom zapisnika, v katerem je bilo navedeno, da je pritožnik to strinjanje izrazil), ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo. Pritožnik torej v izhodišču ne nasprotuje temu, da se prekršek dokazuje s preizkušančevim strinjanjem z rezultatom preizkusa z indikatorjem, meni pa, da Ustava to dopušča samo, če je preizkušanec predhodno poučen, da strinjanja ni dolžan izraziti. Ker predstavljena zakonska ureditev, na katero se opira izpodbijana pravnomočna sodba, v obravnavanem položaju takšnega pouka ne predvideva, na pritožnikov očitek ni mogoče odgovoriti brez hkratne ocene ustavnosti zakonske ureditve. Ustavno sodišče je zato začelo postopek za oceno ustavnosti 107. člena ZPrCP, v katerega bi navedeni pouk – če bi se izkazalo, da ga Ustava zahteva – smiselno sodil.

33. Še preden Ustavno sodišče oceni skladnost 107. člena ZPrCP z ustavno zagotovljenim privilegijem zoper samoobtožbo, pa je treba presoditi, ali povprečen posameznik – ne glede na to, ali predhodno prejme pouk o privilegiju zoper samoobtožbo – sploh ima ustrezno védenje in znanje, da lahko oceni točno koncentracijo alkohola v svojem organizmu. Če namreč posameznik tega ne more storiti, je njegovo strinjanje s pozitivnim rezultatom preizkusa z indikatorjem brez dokazne vrednosti. To pa pomeni, da obsodba za prekršek temelji zgolj na rezultatu preizkusa z indikatorjem, kar vzbuja pomisleke o skladnosti zakonske ureditve z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Kot je Ustavno sodišče navedlo v sklepu, s katerim je začelo postopek za oceno ustavnosti 107. člena ZPrCP (11. točka obrazložitve), bi torej zakonska ureditev utegnila biti v neskladju z Ustavo že zato, ker preizkušančevemu strinjanju s pozitivnim rezultatom indikatorja sploh pripisuje dokazno težo. Ustavno sodišče je zato ob smiselni uporabi 30. člena ZUstS najprej ocenilo skladnost drugega odstavka 107. člen ZPrCP s 27. členom Ustave.

Ocena skladnosti drugega odstavka 107. člena ZPrCP s 27. členom Ustave

34. V skladu s 27. členom Ustave (domneva nedolžnosti) velja vsakdo, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Podobno besedilo vsebujeta drugi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in drugi odstavek 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju Pakt). Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz 27. člena Ustave izhaja, (i) da oseba velja za nedolžno, dokler ji krivda ni dokazana, (ii) da mora krivdo dokazati tožilec in (iii) da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti (in dubio pro reo).¹⁰

35. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da domneva nedolžnosti velja tudi v prekrškovnem postopku.¹¹ Posameznika je torej dovoljeno spoznati za odgovornega storitve prekrška samo, če je onkraj razumnega dvoma dokazano, da je očitani prekršek izvršil in da je zanj odgovoren.¹²

36. Kot je bilo pojasnjeno v 25.–26. točki obrazložitve te odločbe, rezultat preizkusa z indikatorjem sam zase ne zadostuje za izrek sankcij po 105. členu ZPrCP. Navedeno izhaja že iz ZPrCP, v katerem indikator ni opredeljen kot merilna naprava, zanj pa tudi niso predpisane prav nobene tehnične zahteve, ki bi zagotavljale zanesljivost meritev. Presoditi je treba še, kakšno dokazno vrednost ima preizkušančeva potrditev tega rezultata.

37. Preizkušančeva izjava, da se s pozitivnim rezultatom indikatorja strinja, bi lahko bila dokazno relevantna, če bi preizkušanec poznal koncentracijo alkohola v svojem organizmu, še preden mu je pokazan rezultat preizkusa z indikatorjem. Upoštevati pa je treba, da je ta koncentracija odvisna od številnih dejavnikov – spola, starosti, telesne teže, navajenosti na alkohol, količine in vrste alkoholne pijače, načina zaužitja te pijače, časa, ki je pretekel od zaužitja, predhodno zaužite hrane idr.¹³ Nemogoče je, da bi posameznik vse te okoliščine natančno poznal, pravilno uravnotežil in glede na vse te dejavnike lahko vedel, kakšen bi moral biti točen rezultat preizkusa njegove alkoholiziranosti. Res je sicer, da se posameznik praviloma (vsaj v grobem) zaveda vrste in količine alkohola, ki jo je spil, ter svojega spola in teže, torej okoliščin, s pomočjo katerih je mogoče okvirno izračunati koncentracije alkohola v organizmu, nihče pa ne more vračunati še vseh drugih dejavnikov, ki vplivajo na stopnjo alkoholiziranosti (npr. način zaužitja pijače, natančnega časa, ki je pretekel od zaužitja, vpliva predhodno zaužite hrane). Verjetno ne obstaja računska operacija, ki bi vse te dejavnike natančno upoštevala in uravnotežila in tako prišla do istega rezultata kot zanesljiv etilometer. Tako nihče ni zmožen potrditi, da je pozitiven rezultat pravilen. Tako natančne ocene koncentracije alkohola, kakršna se zahteva za izrek sankcije po 105. členu ZPrCP – tj. do druge decimalke miligrama alkohola v litru izdihanega zraka natančno, ni mogoče podati. Posameznik torej zgolj s svojim védenjem in znanjem (brez uporabe zanesljivih tehničnih pripomočkov) pozitivnemu rezultatu preizkusa z indikatorjem ne more podeliti potrebne verodostojnosti.

38. Zakon sicer ne izključuje možnosti, da sodišče v konkretnem primeru (ko odloča o obdolžilnem predlogu ali o zahtevi za sodno varstvo) podvomi, da je bil kršitelj sposoben potrditi rezultat preizkusa z indikatorjem, in posledično postopek o prekršku ustavi. Vendar ta možnost na ustavno skladnost zakonske ureditve ne vpliva, saj preizkušančevo strinjanje z rezultatom preizkusa že na abstraktni ravni, torej neodvisno od okoliščin konkretnega primera, ni primerno sredstvo za ugotavljanje tako natančne koncentracije alkohola, kot se zahteva za izrek sankcije po 105. členu ZPrCP.

39. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da pozitiven rezultat preizkusa z indikatorjem alkohola in preizkušančevo strinjanje s tem rezultatom ne zadostita ustavnemu dokaznemu standardu, ki se zahteva za obsodbo za prekršek. Drugi odstavek 107. člena ZPrCP – ki v primeru preizkušančevega strinjanja s pozitivnim rezultatom preizkusa ne predvideva izvedbe dodatnih zanesljivih preizkusov, s čimer sporoča, da je stopnja alkoholiziranosti v zadostni meri ugotovljena – zato posega v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

40. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je mogoče ustavne pravice omejiti le, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in ožje sorazmernosti (proporcionalnosti) posega.¹⁴

41. Iz zakona ali zakonodajnega gradiva ni razviden cilj, ki naj bi ga zakonodajalec zasledoval z navedenim posegom. Pojasnil o razlogih za presojano ureditev tudi ni dal Državni zbor, ki na poziv Ustavnega sodišča, naj se izreče o začetku postopka za oceno ustavnosti, ni odgovoril. Domnevati je mogoče, da bi bili stroški preizkusa v povprečju višji, če bi se preizkus alkoholiziranosti že v izhodišču izvedel z zanesljivo merilno napravo ali če bi moral policist preizkus s tako napravo ali strokovni pregled odrediti vselej, ko bi indikator pokazal pozitiven rezultat. Mogoče je torej, da si je zakonodajalec prizadeval za ekonomičnost postopka, kar je v izhodišču ustavno dopusten cilj. Vendar tudi ob predpostavki, da presojani poseg znižuje stroške postopka (primernost) in da ni na razpolago alternativnih možnosti, ki bi bile enako stroškovno učinkovite in bi manj intenzivno posegale v domnevo nedolžnosti (nujnost), ni izkazano, da koristi, ki jih presojana ureditev prinaša na področju stroškov postopka, pretehtajo nad ugotovljenim posegom v domnevo nedolžnosti (sorazmernost v ožjem smislu).

42. Po presoji Ustavnega sodišča bi se tehtanje med navedenima vrednotama lahko nagnilo v korist stroškovne učinkovitosti le v izjemnih primerih, in sicer če bi bila ureditev, ki ne bi posegla v domnevo nedolžnosti ali bi vanjo posegla v manjši meri kot presojana, stroškovno nevzdržna, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano. Ob tem ni nepomembno, da je v številnih evropskih državah ugotavljanje alkoholiziranosti voznikov urejeno na način, ki ne posega v domnevo nedolžnosti. Tako se, denimo, v Zvezni republiki Nemčiji, Republiki Avstriji, Francoski republiki in več drugih evropskih državah prisotnost alkohola za potrebe prekrškovnega postopka dokazuje zgolj z odvzemom in analizo vzorca krvi ali z napravo za natančno merjenje alkohola v izdihanem zraku, ki izpolnjuje predpisane tehnične lastnosti. Preizkus z indikatorjem se izvede izključno kot predhodni (preliminarni, presejalni) test (nem. Vortest, angl. screening, preliminary breath test, fr. dépistage), kar pomeni, da je rezultat tega testa namenjen odločitvi policista o odreditvi nadaljnjih preizkusov, ni pa ga mogoče uporabiti kot dokaz v prekrškovnem postopku (kar velja ne glede na voljo preizkušanca).¹⁵ Ureditev preizkusa alkoholiziranosti v navedenih državah torej omogoča sklepanje, da stroški zanesljivih metod ne morejo biti tako visoki, da bi njihovo uporabo onemogočali.

43. Po presoji Ustavnega sodišča torej ni izkazano, da bi potencialni učinek presojane ureditve na stroške postopka pretehtal nad ugotovljenim posegom v domnevo nedolžnosti, drugih ciljev, ki bi jih lahko zasledoval presojani poseg, pa ni videti. Glede na navedeno je drugi odstavek 107. člena ZPrCP v neskladju s 27. členom Ustave.

Ocena skladnosti 107. člena ZPrCP s četrto alinejo 29. člena Ustave

44. V skladu s četrto alinejo 29. člena Ustave mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo. S to določbo Ustava zagotavlja t. i. privilegij zoper samoobtožbo.¹⁶ Podobno določbo vsebuje Pakt, ki v točki g) tretjega odstavka 14. člena določa, da mora biti vsakomur, ki je obtožen kaznivega dejanja, zajamčena pravica, da ni prisiljen pričati zoper sebe ali priznati krivdo. EKČP privilegija zoper samoobtožbo izrecno ne omenja, vendar iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da sta pravica obdolženca, da molči, in pravica, da se ne obremeni za kaznivo dejanje, splošno priznana mednarodna standarda, ki spadata v jedro poštenega postopka, zagotovljenega s 6. členom EKČP.¹⁷ Po presoji Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) pravica obdolžene fizične osebe do molka izhaja tudi iz drugega odstavka 47. člena in 48. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016).¹⁸

45. Ustavno sodišče je že v številnih odločbah poudarilo, da morajo biti obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka iz 29. člena Ustave, pri čemer je lahko raven zagotovljenih pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku.¹⁹ V odločbah št. U-I-213/98 (32. točka obrazložitve) in št. U-I-295/05 (16. točka obrazložitve) je Ustavno sodišče izrecno navedlo, da je pravica obdolženca, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo, eno izmed temeljnih jamstev poštenega kaznovalnega – torej tudi prekrškovnega – postopka.

46. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo v povezavi s prepovedjo izsiljevanja izpovedb je v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je popolnoma pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne.²⁰ To med drugim pomeni, da obdolžencu ni treba izjaviti ničesar v zvezi s kaznivim dejanjem in nasploh ničesar, s čimer bi se (lahko) inkriminiral.²¹ Obdolženec ima pravico povedati o svoji vpletenosti v kazenskopravno relevanten dogodek samo toliko, kolikor sam prostovoljno in zavestno hoče povedati.²²

47. Iz ustavnosodne presoje in prakse ESČP izhaja, da se privilegij zoper samoobtožbo nanaša na vse obdolženčeve izjave testimonialne ali komunikativne narave, tudi na tiste, ki niso očitno obremenilne. Tudi izjave, ki so na prvi pogled razbremenilne ali nevtralne, se namreč lahko uporabijo za utemeljevanje obtožbe (denimo kot dokaz, da si obdolženčeve izjave nasprotujejo ali da nasprotujejo drugim dokazom, ki jih je obdolženec predložil).²³ Pomembno pa je, da gre za izjave, ki bi vsaj potencialno lahko služile potrditvi obtožnega očitka; izjave, ki v kazenskem ali prekrškovnem postopku niti hipotetično ne bi mogle biti uporabljene zoper obdolženca, s privilegijem zoper samoobtožbo niso varovane. V tem kontekstu je lahko odločilno, ali je dejstvo, o katerem se obdolženec izjavlja, sploh dosegljivo njegovemu spoznanju. Če namreč posameznik nekega dejstva ne more poznati, njegove potrditve tega dejstva v nobenem primeru ni mogoče šteti kot dokaz, da to dejstvo obstaja.

48. Kot je bilo pojasnjeno v okviru ocene skladnosti presojane zakonske ureditve s 27. členom Ustave, posameznik nima zadostnih informacij in znanja, da bi lahko potrdil pravilnost pozitivnega rezultata preizkusa z indikatorjem. Posameznik lahko ve, ali je pred preizkusom užival alkohol, katero vrsto in kakšno količino alkohola je zaužil, kdaj je do tega prišlo, ali je pred zaužitjem alkohola, med njim ali po njem užival hrano, ali so njegove kognitivne sposobnosti zmanjšanje in podobno, ne more pa prevesti vseh dejavnikov, ki jih pozna, v točno koncentracijo alkohola, ki jo ima v organizmu. Posledično posameznikova izjava, da se s pozitivnim rezultatom preizkusa z indikatorjem strinja, ni izjava, ki bi lahko kakor koli prispevala k dokazanosti prekrška po 105. členu ZPrCP, zato s privilegijem zoper samoobtožbo ni varovana.

49. Člen 107 ZPrCP torej ni v neskladju z Ustavo zato, ker pred podajo preizkušančevega soglasja s pozitivnim rezultatom preizkusa z indikatorjem ne predvideva pouka o privilegiju zoper samoobtožbo. Neskladje z Ustavo je podano zato, ker drugi odstavek 107. člena ZPrCP tej izjavi sploh pripisuje dokazno težo. Razlogi, zaradi katerih je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje presojane zakonske ureditve s 27. členom Ustave, izključujejo možnost, da bi bila ta ista ureditev v neskladju s četrto alinejo 29. člena Ustave.

Sklepno glede ocene ustavnosti 107. člena ZPrCP

50. Ugotovljeno neskladje s 27. členom Ustave bi narekovalo razveljavitev drugega odstavka 107. člena ZPrCP. Vendar pa je moralo Ustavno sodišče upoštevati, da bi z razveljavitvijo navedenega odstavka odpadla zakonska ureditev posledic pozitivnega rezultata preizkusa z indikatorjem. Posledično bi bilo mogoče zakon razumeti tudi na način, da je tak rezultat ne glede na preizkušančevo strinjanje oziroma oporekanje zadosten dokaz o stopnji njegove alkoholiziranosti. Da bi Ustavno sodišče odpravilo ugotovljeno protiustavnost, bi torej moralo bodisi (i) razveljaviti vse določbe ZPrCP, ki urejajo indikator alkohola, s čimer bi vzpostavilo zakonsko ureditev, po kateri bi se smel preizkus alkoholiziranosti že v izhodišču izvesti zgolj z etilometrom ali strokovnim pregledom, bodisi (ii) ugotoviti, da je drugi odstavek 107. člena ZPrCP v neskladju z Ustavo, in z načinom izvršitve (drugi odstavek 40. člena ZUstS) vzpostaviti začasno ureditev, po kateri bi policija indikator alkohola smela uporabljati le za izvedbo preliminarnega preizkusa, kar pomeni, da bi morala vselej, ko bi preizkus z indikatorjem pokazal pozitiven rezultat, odrediti preizkus z etilometrom ali strokovni pregled. Ustavno sodišče se ni odločilo za nobeno od navedenih rešitev, saj obstaja resna bojazen, da v tem trenutku niso zagotovljeni pogoji, da bi lahko policija katero koli od navedenih ureditev učinkovito izvrševala. Zelo verjetno je, da bodo za učinkovito izvrševanje katere koli ustavnoskladne ureditve potrebne predhodne prilagoditve – nabava dodatnih (prenosnih) etilometrov in/ali ustrezna organiziranost policije in zdravstvenih ustanov –, ki jih ne bo mogoče izvesti v zelo kratkem času. To pa pomeni, da bi v vmesnem času lahko prišlo do upada policijskega nadzora nad spoštovanjem prepovedi vožnje pod vplivom alkohola in s tem do povečanega ogrožanja zdravja in življenja udeležencev cestnega prometa. Ker sta pravici do zdravja in življenja temeljni ustavni vrednoti, bi, če bi Ustavno sodišče sprejelo katero od navedenih odločitev, lahko prišlo do hujšega protiustavnega stanja, kot če se protiustavna ureditev za določen čas ohrani v veljavi.²⁴

51. Ustavno sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 48. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS ugotovilo, da je drugi odstavek 107. člena ZPrCP v neskladju z Ustavo (1. točka izreka), in odločilo, da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (3. točka izreka), do odprave ugotovljenega neskladja pa se drugi odstavek 107. člen ZPrCP še naprej uporablja (4. točka izreka). Ustavno sodišče je torej, da bi zavarovalo zdravje in življenje udeležencev cestnega prometa ter s tem preprečilo še hujšo protiustavnost, protiustavno ureditev za določen čas, ki ne sme preseči enega leta, ohranilo v veljavi. V tem času bo moral zakonodajalec sprejeti ustavnoskladno zakonsko ureditev, zagotoviti pa bo treba tudi, da se bo ta ureditev lahko učinkovito izvrševala.

52. Ker Ustavno sodišče ni ugotovilo neskladja 107. člena ZPrCP s četrto alinejo 29. člena Ustave, je odločilo, da v preostalem navedeni člen ni v neskladju z Ustavo (2. točka izreka).

B. – IV.

Odločitev o ustavni pritožbi

53. Kot izhaja iz 44.–49. točke obrazložitve te odločbe, je pritožnikov očitek, da bi moral biti, preden je izrazil strinjanje z rezultatom preizkusa z indikatorjem, poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, neutemeljen, pritožnik pa v ustavni pritožbi ne uveljavlja razlogov, zaradi katerih je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje drugega ostavka 107. člena ZPrCP s 27. členom Ustave. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo (5. točka izreka).

54. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 48. člena, drugega odstavka 40. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rok Čeferin ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Točki 1 in 3 je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Mežnar. Ustavno sodišče je 2., 4. in 5. točko sprejelo soglasno. Sodnica Mežnar je dala odklonilno ločeno mnenje. Sodnica Šugman Stubbs ter sodniki Accetto, Svetlič in Šorli so dali pritrdilna ločena mnenja.

Dr. Rok Čeferin

predsednik

¹ Izpuščena sta sedmi in osmi odstavek, ki se nanašata izključno na ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi.

² Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-33/01 navedlo, da je strokovni pregled, ki ga doseže udeleženec z oporekanjem rezultatu preizkusa, določen zaradi kontrole rezultata preizkusa z alkotestom.

³ Glej sodbe Višjega sodišča v Celju št. PRp 165/2023 z dne 9. 1. 2024 (7. točka obrazložitve), št. PRp 176/2022 z dne 21. 12. 2022 (7. točka obrazložitve), št. PRp 75/2022 z dne 14. 6. 2022 (7. točka obrazložitve), št. PRp 179/2021 z dne 22. 12. 2021 (8. točka obrazložitve), št. PRp 34/2015 z dne 8. 5. 2015 (6. točka obrazložitve) in št. PRp 505/2010 z dne 22. 10. 2010, sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. PRp 107/2014 z dne 21. 2. 2014 (5. točka obrazložitve), št. PRp 1659/2009 z dne 5. 11. 2009, št. PRp 384/2006 z dne 17. 3. 2006 in št. PRp 40/2011 z dne 16. 2. 2011 ter sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. PRp 543/2006 z dne 18. 8. 2006. Določeno neenotnost sodne prakse je mogoče zaznati le glede vprašanja, ali za veljavnost rezultata preizkusa z indikatorjem zadostuje, da preizkušanec strinjanje z rezultatom izrazi ustno, ali pa mora to potrditi tudi s podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti; medtem ko iz večine navedenih sodb izhaja, da mora preizkušanec za to, da bi se rezultat preizkusa z indikatorjem lahko uporabil kot dokaz, svoje strinjanje izraziti (tudi) s podpisom zapisnika, je v novejših odločitvah Višjega sodišča v Celju (glej denimo sodbo št. PRp 165/2023, 7. točka obrazložitve) sprejeto stališče, da zadostuje ustno izraženo strinjanje. V zvezi z razliko med zanesljivostjo indikatorja in etilometra je pomembna tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. PRp 2198/2008 z dne 23. 2. 2009, iz katere izhaja, da je v primeru, ko je po preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, ki je zgolj indikator, odrejen še preizkus z etilometrom, ki pa je merilo, pravilno upoštevati rezultat, dobljen z etilometrom.

⁴ Senat Ustavnega sodišča je že v sklepu št. Up-602/05 navedel, da stališču Višjega sodišča v Ljubljani, da "elektronski alkotest, s katerim je bil obdolženec preizkušen, ni merilna naprava, temveč zgolj indikator alkoholiziranosti", in da "ocena prvostopenjskega organa za postopek o prekršku, da je pritožnik obravnavani prekršek storil in je zanj odgovoren, temelji na obdolženčevem strinjanju z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom", ni mogoče očitati arbitrarnosti.

⁵ T. Korenčan, Etilometri ali alkotesti – meroslovni in pravni vidiki merjenja alkohola v izdihanem zraku, 19. dnevi prekrškovnega prava: zbornik 2024, Portorož 2024, str. 33–36.

⁶ Prav tam, str. 34.

⁷ Sklepa Ustavnega sodišča št. Up-327/05 z dne 9. 10. 2006 in št. Up-635/05 z dne 25. 10. 2006.

⁸ Iz Predloga zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) z dne 26. 8. 2010 (EVA: 2010-2411-0017, str. 120) izhaja, da je predlagatelj zakona s to določbo sledil odločbi Ustavnega sodišča.

⁹ Po navedenem odstavku se udeleženec cestnega prometa, ki ne opravi odrejenega preizkusa alkoholiziranosti, kaznuje z globo najmanj 1.200 EUR in 18 kazenskimi točkami, kar ustreza najvišji zagroženi sankciji za udeležbo v cestnem prometu pod vplivom alkohola (glej tretji in četrti odstavek 105. člena ZPrCP).

¹⁰ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94, in OdlUS III, 33), 15. točka obrazložitve.

¹¹ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 33/2000 in 39/2000 – popr., ter OdlUS IX, 58), 35. točka obrazložitve, in št. U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 73/08, in OdlUS XVII, 44), 18. točka obrazložitve.

¹² Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-762/05 z dne 20. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 93/07, in OdlUS XVI, 106), 14. točka obrazložitve.

¹³ Glej B. Madea, F. Mußhoff in B. Tag, Kurzlerbuch Rechtzmedizin, Verlag Hanz Huber, Bern 2012, str. 258–261; V. J. M. Di Maio in S. E. Dana, Handbook of Forensic Pathology, 2. izdaja, Taylor & Francis, Boca Raton 2007, str. 270–271.

¹⁴ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), 25. točka obrazložitve.

¹⁵ Glede nemške ureditve glej M. Böse, Die "freiwillige" Teilnahme an einem Atemalkoholtest – zur Reichweite strafprozessualer Belehrungspflichten, Juristenzeitung, let. 70, št. 13 (2015), str. 657, pa tudi sodbo nemškega Zveznega sodišča BGHSt 46, 358, ki se nanaša na dopustnost uporabe etilometra Dräger Alcotest 7110 Evidential v prekrškovnem postopku. Glede avstrijske ureditve glej 5. člen avstrijske Straßenverkehrsordnung. Glede francoske ureditve glej člena L234-3 in L234-4 francoskega Code de la route. Glej tudi Traffic Law Enforcement across the EU – An Overview, The European Transport Safety Council, 2006, predvsem str. 18, dostopno na: https://etsc.eu/wp-content/uploads/Traffic-law-enforcement.pdf.

¹⁶ Kot izrecno izhaja iz Ustave, gre pri tej določbi za pravico in ne za privilegij v pomenu posebne ugodnosti, ki je dana določeni skupini ljudi. Ustreznejše bi bilo torej govoriti o pravici zoper samoobtožbo. Ker pa je sintagma privilegij zoper samoobtožbo v našem prostoru ustaljena, jo Ustavno sodišče ohranja.

¹⁷ Glej na primer sodbo velikega senata ESČP v zadevi Saunders proti Združenemu kraljestvu z dne 17. 12. 1996, 68. točka obrazložitve.

¹⁸ Glej sodbo velikega senata SEU v zadevi DB proti Commissione Nazionale per le Società e la Borsa (Consob), C-481/19, z dne 2. 2. 2021, 45. točka obrazložitve.

¹⁹ Tako že odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99, in OdlUS VIII, 126), 10. točka obrazložitve.

²⁰ Odločbe Ustavnega sodišča št. Up-134/97 z dne 14. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02, in OdlUS XI, 114), 10. točka obrazložitve, št. Up-1678/08 z dne 14. 10. 2010 (Uradni list RS, št. 88/10, in OdlUS XIX, 14), 7. točka obrazložitve, in št. Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011 (Uradni list RS, št. 60/11), 31. točka obrazložitve. Izraz obdolženec v tem kontekstu zajema vsako osebo, na katero se je osredotočil sum, da je izvršila kaznivo dejanje. V zvezi s tem glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1293/08, 32.–35. točka obrazložitve.

²¹ Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1678/08, 7. točka obrazložitve, in št. Up-1293/08, 31. točka obrazložitve.

²² K. Šugman, Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, Bonex založba, Ljubljana 2000, str. 166.

²³ Glej denimo odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1678/08, 8. točka obrazložitve, in sodbo velikega senata ESČP v zadevi Ibrahim in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 13. 9. 2016, 268. točka obrazložitve.

²⁴ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-79/20 z dne 13. 5. 2021 (Uradni list RS, št. 88/21, in OdlUS XXVI, 18), 101. točka obrazložitve.

Glasilo Uradni list RS

Uradni list RS, št. 86/2025 z dne 7. 11. 2025