A
A
A

Glasilo Uradni list RS

V zavihku Glasilo Uradni list RS najdete vse uradne predpise slovenske zakonodaje.
Od 1. aprila 2010, je edina uradna izdaja Uradnega lista RS elektronska izdaja. Dodatne informacije najdete tukaj.

Številka 56

Uradni list RS, št. 56 z dne 25. 7. 2025

UL Infotok

Uradni list RS, št. 56/2025 z dne 25. 7. 2025

2297. Pravilnik o tehnični izvedbi in uporabi javnih objektov in naprav za odvajanje in čiščenje odpadnih komunalnih ter padavinskih voda, stran 6604.

  
Na podlagi drugega odstavka 1. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec (Uradni list RS, št. 35/24) je Svet ustanoviteljev Javnega komunalnega podjetja Žalec, d. o. o. na 7. seji 24. junija 2025 sprejel
P R A V I L N I K 
o tehnični izvedbi in uporabi javnih objektov in naprav za odvajanje in čiščenje odpadnih komunalnih ter padavinskih voda 
I. SPLOŠNE DOLOČBE 
1. člen 
(vsebina in uporaba pravilnika) 
(1) S tem pravilnikom se podrobneje urejata tehnična izvedba in uporaba objektov in naprav javne kanalizacije v občinah Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec, ki jih upravlja Javno komunalno podjetje Žalec, d. o. o., in se mora upoštevati pri projektiranju, gradnji in uporabi teh objektov in naprav.
(2) Pri tehnični izvedbi in uporabi objektov in naprav javne kanalizacije je treba upoštevati tudi vse ostale veljavne predpise in standarde.
(3) Če ni mogoče izpolniti zahtev iz tega pravilnika, poda izvajalec javne službe (v nadaljevanju: upravljavec) na predlog, podan v obliki elaborata s strani projektanta ali izvajalca del, soglasje na predloženo tehnično rešitev ali sam predpiše drugo ustrezno tehnično rešitev.
Ključna vsebina pravilnika:
I. Splošne določbe
II. Projektiranje, gradnja in obnova javne kanalizacije
III. Kanalizacijske cevi
IV. Revizijski jaški
V. Črpališča
VI. Objekti za izpiranje kanalske mreže (prekucniki)
VII. Peskolovi, lovilniki olj in ločevalniki maščob
VIII. Kanalizacijski priključki
IX. Cestni požiralniki
X. Meritve količin in parametrov onesnaženja
XI. Čistilne naprave
XII. Križanje kanalov z drugimi podzemnimi napeljavami, napravami in objekti
XIII. Projektiranje in gradnja kanalizacije v zasebni lasti
XIV. Preizkušanje kanalizacije
XV. Obnova kanalizacijskih vodov
XVI. Priključevanje na javno kanalizacijo
XVII. Normativi o sestavi odpadnih voda, ki se odvajajo v javno kanalizacijo
XVIII. Ugotavljanje stopnje onesnaženosti odpadne vode
XIX. Kataster javne kanalizacije
XX. Prehodne in končne določbe
2. člen 
(pomen izrazov) 
(1) Izrazi v tem pravilniku imajo naslednji pomen:
– Izvajalec obvezne GJS oziroma upravljavec javne infrastrukture za odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda je JKP Žalec, d.o.o.
– Uporabnik storitev javne službe je vsaka fizična ali pravna oseba, ki odvaja odpadne vode v javni sistem odvajanja in čiščenja odpadnih voda skladno z odlokom.
– Javno omrežje oziroma sistem za odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda je omrežje oziroma sistem v lasti občine in v upravljanju upravljavca.
– Mešan kanalizacijski sistem je kanalizacijski sistem, ki istočasno zbira in odvaja komunalno in padavinsko odpadno vodo.
– Ločen kanalizacijski sistem je kanalizacijski sistem, ki ločeno zbira in odvaja komunalno ali mešano in padavinsko odpadno vodo.
– Kanal je cevovod za odvajanje odpadnih voda.
– Interna kanalizacija so cevovodi s pripadajočo opremo, ki so namenjeni odvajanju komunalne in padavinske odpadne vode iz stavbe v javno kanalizacijo, nepretočno greznico, obstoječo greznico, MKČN z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ali MKČN na območju zunaj meja aglomeracij in je v lasti in upravljanju lastnika objekta.
– Kanalizacijski priključek v javni lasti je kanal od revizijskega jaška priključnega voda, v katerega se priključuje interna kanalizacija, do točke navezave na javno kanalizacijo, in je v lasti občine in upravljanju upravljavca.
– Kanalizacijski priključek je kanal od revizijskega jaška priključnega voda, v katerega se priključuje interna kanalizacija do točke navezave na javno kanalizacijo, in je v lasti in upravljanju uporabnika. Izjemoma, ob pisnem soglasju upravljavca, se lahko izvedejo tudi brez revizijskega jaška priključnega voda. Praviloma so individualni, lahko pa so tudi skupinski, za kar morajo solastniki upravljavcu predložiti pisni sporazum.
– Revizijski jašek je jašek na interni ali javni kanalizaciji za opravljanje nadzora in izvajanje vzdrževalnih del.
– Priključni jašek je jašek na kanalizacijskem priključku, v katerega se izvede priključitev interne kanalizacije uporabnika.
– Kaskada je prelivna stopnica v kanalu.
– Zadrževalni bazen je objekt ali več objektov za izravnavanje sunkovitih in povečanih odtokov mešanice odpadne vode ali padavinske odpadne vode posredno ali neposredno v vode, čistilno napravo ali v javno kanalizacijo.
– Razbremenilnik visokih voda je objekt za regulacijo vtoka padavinskih voda v javno kanalizacijo.
– Peskolov je jašek za izločanje peska iz odpadnih voda.
– Črpališče je objekt za prečrpavanje odpadnih voda.
– Čistilna naprava je objekt za primarno, sekundarno in terciarno čiščenje odpadnih voda.
– Čistilna naprava za predčiščenje je naprava v lasti in upravljanju uporabnika, ki je zgrajena z namenom, da se iz odpadnih voda popolnoma ali delno izločijo tiste škodljive snovi, ki bi poslabšale lastnosti odpadne vode v javni kanalizaciji, in je nameščena praviloma pred priključkom na javno kanalizacijo.
– Merilno mesto je mesto, kjer se izvajajo meritve oddane komunalne vode.
– Vzorčevalnik je naprava v merilnem mestu, ki jemlje vzorce odpadne vode, ki služijo ugotavljanju relevantnih parametrov odpadnih voda.
– Merilnik pretoka odpadne vode je naprava v merilnem mestu, ki meri pretok odpadne vode.
– Populacijski ekvivalent, PE, je enota za obremenjevanje vode, ki je odvisna od biokemijske potrebe po kisiku BPK5 [mgO2/l] in količine odpadne vode Q [m3]. Izračuna se po formuli PE = (BPK5 x Q)/60.
– Faktor onesnaženosti, F, je eno od meril za določitev stroškov čiščenja odpadne vode, kot je določen v 59. členu tega pravilnika.
– Faktor prekoračitve, FTP, je faktor, ki se uporabi za izračun pogodbene kazni ob prekoračitvi PE, o čemer se izvajalec dogovori z uporabnikom.
– Faktor odstopanja, Fojd, je faktor, ki se uporabi za izračun pogodbene kazni ob ugotovljeni prekoračitvi onesnaženosti odpadnih voda.
– Količina odpadne vode, Q, je količina, za katero se obračunava čiščenje.
– Pretočno sorazmerno vzorčenje je odvzemanje po količini enakih trenutnih vzorcev, ko preteče določena količina odpadne vode ali pa odvzemanje trenutnih vzorcev različnih količin v enakih časovnih presledkih, tako da je količina posameznega trenutnega vzorca sorazmerna pretoku odpadne vode.
– Industrijska predčistilna naprava je čistilna naprava za predčiščenje industrijske odpadne vode ene ali več naprav uporabnika, v katerih poteka isti ali več različnih tehnoloških postopkov.
– Čezmerna obremenitev odpadne vode je obremenitev, ko so izmerjene ali izračunane vrednosti parametrov onesnaženosti večje od dopustnih vrednosti.
– Okoljevarstveno dovoljenje, OVD, je odločba, ki jo je potrebno pridobiti za objekte, za katere to predpisuje zakonodaja.
(2) Vsi ostali izrazi, ki niso določeni v prejšnjem odstavku in so uporabljeni v tem pravilniku, imajo enak pomen, kot je določeno v vsakokrat veljavnem občinskem odloku in državnih predpisih, pri čemer je v veljavi na dan sprejema tega pravilnika Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (Uradni list RS, št. 98/15, 76/17, 81/19, 194/21, 44/22 – ZVO-2 in 21/25 – ZOPVOOV; v nadaljevanju: uredba).
II. PROJEKTIRANJE, GRADNJA IN OBNAVLJANJE KANALIZACIJE 
3. člen 
(splošne zahteve) 
(1) Pri načrtovanju gradnje in obnove javne kanalizacije se morajo upoštevati določila tega pravilnika in smernice, ki jih opredeljujejo upravljavec, državni standardi SIST in Evropski standardi EN.
(2) Vsa nova kanalizacijska omrežja in investicijska vzdrževanja obstoječega omrežja se morajo graditi v ločenem sistemu odvajanja. Izjeme veljajo le za obnove obstoječe kanalizacije, kjer ni možno zagotoviti ločenega odvajanja padavinske odpadne vode in se zato obdrži obstoječi mešan sistem odvajanja. Pri tem je treba poseben poudarek nameniti trajnostnemu odvodnjavanju padavinske vode. Padavinsko odpadno vodo je treba v največji meri umikati iz odvodnjavanja po kanalizaciji, in sicer z zmanjševanjem odtoka oziroma zadrževanjem in s ponikanjem vode na mestu samem. Zavestno je treba izkoriščati vse depresije, parke in cestišča za zadrževanje in ponikanje padavinske vode in v javno kanalizacijo odvajati zgolj presežne količine.
(3) Cilji projektiranja, gradnje in rekonstrukcije so:
– zaščita zdravja ljudi,
– zaščita odvodnika in čistilne naprave pred hidravlično preobremenitvijo in negativnimi okoljevarstvenimi vplivi,
– zaščita podtalnice,
– skrb za lokalno napajanje vodonosnikov,
– zagotovitev primerne zmogljivosti kanala,
– skrb za varne delovne razmere,
– skrb za trajnost sistema,
– zadovoljivo delovanje in vzdrževanje,
– dostopno in varno kontroliranje, čiščenje in vzdrževanje kanalov, objektov in naprav s strojno opremo brez povzročitve škode,
– statična in dinamična nosilnost kanala,
– sprememba hidravličnih lastnosti (prevodnosti),
– obratovanje brez zamašitev,
– omejitev pogostosti preplavitve,
– varovanje vodotokov pred onesnaževanjem v okviru predpisanih omejitev,
– kanalizacija ne sme ogrožati obstoječih objektov, ki mejijo na oskrbovalne naprave,
– doseganje zahtevane življenjske dobe in ohranitev stanja,
– zagotavljanje vodotesnosti,
– preprečitev nastajanja smradu in strupenih snovi z zaščito pred neprijetnimi vonjavami.
(4) Izbira vrste sistema za odvajanje komunalne in padavinske odpadne vode je v pretežni meri odvisna od:
– vrste sistema, ki že obstaja,
– zmogljivosti in kakovosti odvodnika,
– vrste dotokov v sistem,
– potrebe po čiščenju,
– topografije,
– obstoječih čistilnih naprav,
– drugih lokalnih pogojev.
(5) Pozornost je treba posvetiti topografskim značilnostim terena in geološki sestavi tal.
(6) Kjer so geološke karte pomanjkljive, je treba izvesti raziskave. Z geotehnološkimi raziskavami je treba pridobiti kolikor mogoče natančne podatke o:
– obtežbah kanalov in objektov na njih,
– nevarnosti drsin,
– posedanju,
– gibanju finih delcev (izpiranju),
– nabrekanju v glinenih slojih,
– toku in gladini podtalnice,
– možnostih napajanja vodonosnika,
– obremenitvah bližnjih objektov in cest,
– poprejšnji uporabi zemljišča (vključujoč rudarstvo),
– možnostih gradnje z alternativnimi vrstami gradnje,
– možnostih izbire vrste cevi.
(7) Pri presoji, ali so zahteve sistema za odvajanje odpadne vode izpolnjene, je treba upoštevati vse razpoložljive pomembne podatke, na primer o:
– poplavah,
– zamašitvah,
– porušitvah kanalov,
– poškodbah kanalov,
– upoštevanju pogojev na vtokih in izpustih v sistem za odvajanje in iz njega,
– pregledih kanalov s TV-kamero,
– pritožbah o širjenju smradu,
– hidravličnih preverbah,
– delovanju tehnoloških naprav,
– rezultatih tlačnih preizkusov,
– delovanju in stanju regulacijskih naprav,
– preobremenitvah,
– spremenjenih okoliščinah, ki nastajajo pod vplivom podnebnih sprememb,
– uporabi najboljših možnih tehnologij na področju odvajanja in čiščenja.
(8) Če postavljene zahteve niso izpolnjene, so potrebni ukrepi za izboljšanje, ob upoštevanju zahtevane prioritete.
(9) Načrti in karte katastra kanalizacijskega sistema so osnova za projektiranje, tehnično izvedbo in uporabo javne kanalizacije.
4. člen 
(materiali) 
(1) Vgrajeni materiali morajo zagotavljati vodotesnost in odpornost proti mehanskim, kemijskim in drugim vplivom (npr. pri čiščenju kanalov). Glede fizikalnih, kemijskih ali mikrobioloških lastnosti ne smejo spreminjati kakovosti vode.
(2) Material, iz katerega so izdelane cevi in jaški, naj se izbere glede na namen, obtežbo, hidravlične zahteve, kemično odpornost, abrazijo in pričakovano življenjsko dobo kanala, ki naj znaša minimalno 50 let.
(3) Za gradnjo kanalov javne kanalizacije se lahko uporabljajo naslednji materiali: polivinilklorid, polipropilen, polietilen, armirani poliester, armirani beton, nodularna litina, keramika in jeklo.
III. KANALIZACIJSKE CEVI 
5. člen 
(splošno) 
(1) Vse vgrajene kanalizacijske cevi morajo imeti dokazila, ki jih izda ustrezna akreditirana inštitucija, in izkazujejo skladnost z zahtevanimi standardi in tehničnimi zahtevami.
Za gradnjo gravitacijskih cevovodov javne fekalne kanalizacije je dovoljeno uporabljati naslednje cevi:
– Cevi iz polivinil klorida (PVC), enoslojne, brez polnil, polnostenska, brez upenjenega jedra, rdeče-rjave barve, izdelane po EN1401-1 in po GRIS GV 09, brez dodanega mehčala, brez dodanega regenerata, z maksimalno vsebnostjo kalcijevega karbonata do 4 %, trdnosti min. SN 8 kN/m2 po ISO 9969. Spajanje cevi s spojkami z EPDM tesnilom. Cevi morajo biti kemijsko in abrazijsko odporne ter odporne na visoko tlačno čiščenje. Zahtevane lastnosti morajo biti razvidne iz ustrezne veljavne listine, ki jo izda pristojni akreditirani laboratorij.
– Cevi iz polipropilena (PP), enoslojne, brez polnil, polno stenska, brez upenjenega jedra, rdeče-rjave barve, po EN 1852-1, min. trdnosti SN 8 kN/m2 po ISO 9969. Spajanje cevi s spojkami z EPDM tesnilom. Cevi morajo biti kemijsko in abrazijsko odporne ter odporne na visoko tlačno čiščenje. Zahtevane lastnosti morajo biti razvidne iz ustrezne veljavne listine, ki jo izda pristojni akreditirani laboratorij.
– Cevi iz armiranega poliestra (GRP), nazivne togosti min. SN 8 kN/m2, izdelane po EN 14.364. Cevi, ki imajo na eni strani montirano armirano poliestrsko spojko z EPDM tesnilom. Notranji zaščitni sloj cevi mora biti iz čistega poliestra, brez polnila in ojačitve, min. debeline 1,0 mm s ciljem doseganja tesnosti, kemijske in abrazijske obstojnosti in odpornosti na obrus pri visokotlačnem čiščenju. Zahtevane lastnosti morajo biti razvidne iz ustrezne veljavne listine, ki jo izda pristojni akreditirani laboratorij.
Za gradnjo tlačnih cevovodov javne fekalne kanalizacije je dovoljeno uporabljati cevi iz modificiranega polietilena visoke gostote (PE100-RC), v celotni debelini stene, izdelane po (EN 12201), za tlak min. 10 bar, s ciljem doseganja tesnosti, kemijske in abrazijske obstojnosti in odpornosti na obrus pri visokotlačnem čiščenju. Za vgradno z uvlačenjem se uporabi oplaščene cevi.
Vrsto materiala cevi določi upravljavec. Izjemoma lahko, na predlog upravljavca, lastnik odobri uporabo drugih vrst cevi.
(2) Globina vkopa temena kanalizacijskih cevi je minimalno 0,80 m.
(3) Najmanjši dovoljeni notranji premer gravitacijskega kanala javne kanalizacije je 200 mm, najmanjši dovoljeni notranji premer gravitacijskega kanalizacijskega priključka je 150 mm.
(4) Najmanjši dovoljeni padec kanala javne kanalizacije se določi tako, da hitrost v kanalu pri srednjem dnevnem pretoku ni manjša od 0,5 m/s. Najvišja dovoljena hitrost odpadne vode je 3 m/s. Občasno je ta hitrost lahko tudi višja (do 5 m/s), če izbrani material to omogoča brez poškodb ostenja.
6. člen 
(zasipanje kanalizacijskih cevi) 
Kanalizacijske cevi je potrebno, ob upoštevanju navodil proizvajalca, zasipati z nevezanim materialom v taki debelini, da je kanal zaščiten pred mehanskimi poškodbami in zmrzovanjem. Če cevi ne bi prenesle temenske obremenitve, jih je treba zaščititi z betonsko oblogo v debelini, ki se določi na osnovi statičnega izračuna.
7. člen 
(podlaga za polaganje kanalizacijskih cevi) 
Cevi za kanale javne kanalizacije se morajo polagati na peščeno posteljico, debeline minimalno 10 cm, v območju talne vode pa na betonsko podlago.
IV. REVIZIJSKI JAŠKI 
8. člen 
(splošno) 
(1) Revizijski jaški se gradijo na mestih, kjer se menjajo smer, naklon ali prečni profil kanala, in na mestih združitve dveh ali več kanalov. Primarno naj bodo locirani na pločnikih ali bankinah, če lociranje na teh površinah ni mogoče, pa na sredini cestišča oziroma voznega pasu ali med kolesnicami.
(2) Maksimalne razdalje med revizijskimi jaški so:
za kanale
≤ DN 400 mm
50 m
za kanale
> DN 400 mm ≤ DN 800 mm
100 m
za kanale
> DN 800 mm
150 m
(3) Kadar je višinska razlika med koto dotočnega in iztočnega kanala večja od 0,50 m, je treba predvideti kaskadni revizijski jašek.
(4) Kadar je hitrost odpadne vode v kanalu velika, je na vertikalnih lomih treba izvesti umirjevalne jaške. Z umirjevalnimi jaški se zmanjša energija curka na stene revizijskega jaška.
(5) Kanalizacijske jaške je potrebno zasipati z nevezanim materialom v taki debelini, da je jašek zaščiten pred mehanskimi poškodbami in zmrzovanjem. Če jaški ne bi prenesli temenske obremenitve, jih je treba zaščititi z betonsko oblogo v debelini, ki se določi na osnovi statičnega izračuna. Pri vgrajevanju in zasipu je treba upoštevati navodila proizvajalca.
(6) Revizijski jaški morajo biti izdelani skladno s standardom EN 13598, premera DN 625, 800 in 1000 mm. Revizijski jaški javne kanalizacije morajo biti premera min. DN 800 mm. Revizijski jaški priključnega voda morajo biti premera min. DN 625. Revizijski jaški morajo biti polietilenski (PE), izdelani po tehnologiji rotoliv. Izjemoma lahko, na predlog upravljavca, lastnik odobri uporabo drugih vrst revizijskih jaškov.
(7) Jašek sestavljajo naslednji elementi, ki se lahko medsebojno sestavljajo s tesnili, se varijo ali so izdelani v enem kosu (kompaktna izvedba):
– dno jaška z muldo z enim iztokom in enim vtokom, pod kotom 180° glede na iztok; višina mulde v jašku je enaka premeru največje možne dimenzije priključne cevi na jašku; dno jaška se določi po potrebi glede na potrebno število vtokov; izjemoma se dovoli vgradnja revizijskega jaška z več vtoki, in sicer če so vsi v funkciji;
– obroči (segmenti) za telo jaška potrebne višine;
– konus jaška z vstopno odprtino DN 625 mm. Izdelan mora biti tako, da je možno zmanjševanje ali povišanje konusa za 250 mm na samem gradbišču.
(8) Vstopni priključki v dno jaška in dodatni priključki v telo jaška se izdelajo po enakem sistemu. Jaški morajo imeti možnost izdelave dodatnega priključka v muldo ali v telo jaška na samem gradbišču, ne glede na izbrano vrsto cevi. Vsi elementi jaška morajo imeti enako debelino stene in biti izdelani iz enakega materiala. Jašek mora biti izdelan tako, da je vodotesen, vključno z vtoki in iztokom iz jaška.
9. člen 
(pokrovi revizijskih jaškov) 
(1) Pokrovi na revizijskih jaških naj bodo praviloma litoželezni, izjemoma, ob pisnem soglasju upravljavca, kompozitni, dimenzije 60 cm×60 cm ali Φ 600 mm in dimenzionirani ob upoštevanju veljavnega standarda EN124-2. Na pokrovu mora biti napis KANALIZACIJA.
(2) Dodatne zahteve za pokrove revizijskih jaškov:
– Pri uporabi prefabriciranih jaškov je treba na mestih, kjer se zahteva nosilnost pokrovov do 125 kN (razred B), predvideti jaške, ki omogočajo vgradnjo pokrovov razreda B neposredno na jašek, brez dodatnih del.
– Za pokrove razreda D (do 400 kN) se zahteva vgradnja višinsko nastavljivih pokrovov na betonski sidrni obroč s prenosom obtežbe v podlago okrog jaška; obvezno je treba predvideti uporabo izravnalnih obročev med betonskimi sidrnimi obroči ter pokrovi jaškov.
– Na poplavnem območju mora biti vstopna odprtina jaška izvedena vodotesno ali pa mora biti dvignjena min. 0,50 m nad višinsko koto stoletne vode.
– Pokrovi v prometnih površinah ne smejo predstavljati ovire (zgornji rob cestišča in pokrova morata biti poravnana).
– Prezračevalni pokrovi, nameščeni na gramoznih oziroma makadamskih površinah, morajo imeti vgrajeno tipsko lovilno mrežo, ki preprečuje vdor materiala v jašek.
– Pokrovi na cestnih površinah morajo imeti vgrajeno protihrupno tesnilo (EPDM ‒ guma iz etilena, propilena in diena ali boljše), ki ga je mogoče menjati.
– Na asfaltiranih prometnih površinah (razred D) je dovoljena le vgradnja pokrovov, ki omogočajo nivelacijo (samonivelacijski, teleskopski) s cestiščem brez betonskega venca in se prilagajajo spremembam nivelete skupaj z asfaltno površino.
– Jaški na kmetijskih površinah morajo biti na višini nad zemljiščem minimalno 10 cm in označeni z opozorilno tablo.
10. člen 
(razbremenilniki, zadrževalni bazeni) 
Razbremenilniki in zadrževalni bazeni so objekti na kanalski mreži in se uporabljajo za odvod deževne vode. Gradimo jih z namenom, da med močnejšimi padavinami del padavinske vode odvajamo neposredno v odvodnik in s tem znižamo maksimalne pretoke v odvodnih kanalih.
11. člen 
(dimenzioniranje razbremenilnikov in zadrževalnih bazenov) 
Pri dimenzioniranju razbremenilnikov in zadrževalnih bazenov je treba upoštevati:
– pretežni del onesnažene padavinske odpadne vode, predvsem prvi močno onesnaženi val je treba zadržati v sistemu in ga odvajati na čistilno napravo;
– parametre (količina zadržane vode, višina zajezitve, maksimalni iztok iz bazena, način čiščenja), ki jih določi upravljavec javnega kanalizacijskega sistema;
– navedena določila na lokalnih kanalskih sistemih;
– mehansko stopnjo čiščenja na prelivu.
12. člen 
(deli razbremenilnika) 
(1) Razbremenilnike praviloma sestavljajo naslednje enote:
– dotočni kanal,
– razbremenilna komora s prelivno steno,
– dušilna komora z vgrajeno dušilko (dušilna zapornica, težnostna dušilka ipd.),
– iztočni kanal iz dušilne komore,
– iztočni kanal za odvod prelite vode iz razbremenilne komore v odvodnik.
(2) V razbremenilne objekte se po potrebi vgrajuje naslednja oprema:
– dušilke, zapornice, regulacijske prelivne stene ipd.,
– inštalacije,
– pri vgradnji opreme, ki potrebuje za delovanje elektriko, je treba objekt razbremenilnika oskrbeti z nizkonapetostnim elektro priključkom, z možnostjo rezervnega napajanja iz mobilnega agregata.
13. člen 
(deli zadrževalnega bazena) 
(1) Zadrževalni bazeni so praviloma sestavljeni iz naslednjih enot:
– enote na dotoku v bazen (dotočni kanal, dotočna komora),
– akumulacije (pokrita/nepokrita, peskolov, korito za sušni pretok, akumulacijski prostor, prelivna stena, potopljene stene idr.),
– enote na iztoku iz bazena (iztočni kanal, kanal za prelito vodo z iztokom v odvodnik idr.).
(2) V bazene je po potrebi treba vgraditi naslednjo opremo:
– čistilne elemente (avtomatske grablje, naprava za kompaktiranje odpadkov s kontejnerjem, prekucnike za izpiranje dna akumulacije, črpalke in mešala za usedline ter drugo),
– regulacijske elemente (senzorji za merjenje pretoka in ravni, dušilke, zapornice in drugo).
(3) Vgraditi je treba tudi nekatere inštalacije:
– tlačni sistem za izpiranje sten bazena,
– vodovodni priključek iz javnega vodovoda,
– nizkonapetostni elektro priključek iz omrežja z možnostjo rezervnega napajanja iz mobilnega agregata,
– pri pokritih akumulacijah sistem za prisilno prezračevanje akumulacijskega prostora.
V. ČRPALIŠČA 
14. člen 
(namen) 
Črpališča se gradijo povsod tam, kjer odpadne in padavinske vode ni mogoče odvajati gravitacijsko (težnostno) in je treba izvesti prečrpavanje za dvig vode na višjo raven.
15. člen
(dimenzioniranje) 
Pri dimenzioniranju črpališč je treba upoštevati naslednje pogoje:
– akumulacijski bazen mora biti primeren za sprejemanje odpadne vode tudi pri minimalnem in maksimalnem dotoku; pri izračunu minimalne črpalne prostornine akumulacijskega bazena se mora upoštevati največje dovoljeno število vklopov črpalk na uro glede na karakteristike črpalk;
– premer tlačnega voda mora biti minimalno DN 80 mm;
– minimalne potrebne hitrosti v tlačnih kanalih pri nominalni zmogljivosti črpalke:
– vertikalni vodi: v = 1 m/s, 
– horizontalni vodi: v = 0,8 m/s; 
– maksimalne hitrosti v tlačnem vodu pri delovanju obeh črpalk paralelno:
– premer kanala DN 100 mm ‒ vmax = 2,0 m/s, 
– premer kanala DN 150 mm ‒ vmax = 2,2 m/s, 
– premer kanala DN 200 mm ‒ vmax = 2,4 m/s; 
– izbor opreme črpališča (grablje, kompaktor ipd.) je odvisen od načina črpanja in izbire tipa črpališča (zaprt, odprt sistem);
– zmogljivost črpalk se določa na osnovi maksimalnega dotoka v akumulacijski bazen;
– črpališče, ki je opremljeno vsaj z dvema ali več enakovrednimi črpalkami, mora biti krmiljenje izvedeno tako, da se zagotovi enakomerno obremenitev vseh črpalk;
– izbrani hidravlični deli črpalk morajo obdržati visoko raven zmogljivosti črpanja in zmanjšati možnost zamašitve na minimum.
16. člen 
(opis črpališča) 
(1) Črpališče naj bo praviloma klasične vodnjaške oblike (okroglo), ustreznega premera. Gradnja nadzemnega objekta je obvezna pri črpališčih z grabljami, sicer pa naj bo le pokrito s pokrovom. Predvideno naj bo, da se pokrov zaklepa. Pokrov črpališča mora biti opremljen z ustreznimi tehničnimi rešitvami, ki omogočajo odpiranje eni sami osebi. Pokrovi, vgrajeni v utrjene površine, morajo biti dodatno varovani (vijaki) pred nepredvidenim samodejnim odpiranjem pokrova pri okvari na osnovnem zapiralu pokrova. Črpališče mora biti opremljeno z varovalno mrežo, narejeno po standardu EN1263-1, ki omogoča varno izvajanje del pri odprtem pokrovu. Črpališča, ki so locirana zunaj prometnih površin, morajo biti zavarovana z zaščitno ograjo.
(2) Elektro omarica z inštrumenti in opremo za kontrolo delovanja in napajanja objekta je locirana v neposredni bližini črpalnega bazena, postavljena je na betonski podstavek ter izvedena po predpisih oziroma zahtevah distributerja električne energije in upravljavca javne kanalizacije.
17. člen 
(tlačni vod) 
Izvedbo tlačnega voda in izbiro materiala narekujejo terenske razmere in dejanske možnosti izvedbe. Zaradi ustavljanja in zaganjanja črpalk morajo biti s hidravličnim izračunom ugotovljena tlačna nihanja za vsak vod in predviden način varovanja tlačnega voda pred vodnim udarom.
VI. OBJEKTI ZA IZPIRANJE KANALSKE MREŽE (prekucniki) 
18. člen 
(namen) 
(1) Pri ločenih sistemih in nekaterih mešanih sistemih se na začetnih odsekih gradijo jaški za izpiranje kanalske mreže.
(2) Če se kanalska mreža sama po sebi ne izpira dovolj (hitrosti pri srednjem dnevnem pretoku so manjše od 0,4 m/s), je na neprehodnih kanalih treba izvesti dodatne ukrepe za samoizpiranje ‒ jašek s prekucnikom. Delovanje prekucnika mora omogočiti, da v kanalu pride večkrat na dan do kratkotrajnih čistilnih pretokov s hitrostjo, višjo od 0,7 m/s.
19. člen 
(tehnične zahteve) 
(1) Objekt, v katerega je postavljen prekucnik, je praviloma zgrajen iz armiranega betona oziroma iz drugega ustreznega materiala. Prenesti mora vse predvidene obtežbe (zemeljski pritisk, prometna obtežba, hidrostatični pritisk idr.) in mora biti vodotesen. Imeti mora vstopno odprtino, pokrito s primernim pokrovom. Tla v objektu morajo biti nagnjena proti vtoku v kanal, ki se izpira.
(2) V objekt se namesti posoda ‒ prekucnik. Velikost in geometrijske karakteristike prekucnika, ki mora akumulirati ustrezno količino vode, pogojujejo dimenzije objekta.
(3) Prekucnik je posoda, ki se permanentno polni in prazni. Predvidoma se polni z vodo iz vodovoda, kjer to ni mogoče, pa z odpadno vodo. Princip delovanja je zasnovan na spremembi težišča polne posode glede na težišče prazne. Pri polni posodi se skupno težišče posode in akumulirane vode postavi v točko, v kateri je omogočena prevrnitev posode. Močan vodni tok izplakne usedline v kanalu. Tečaji prekucnika morajo biti iz primernega materiala, ki v odpadni vodi ne oksidira.
VII. PESKOLOVI, LOVILNIKI OLJ IN LOČEVALNIKI MAŠČOB 
20. člen 
(peskolovi) 
Peskolovi se vgrajujejo v kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer je treba preprečiti vnašanje peska in drugih hitro usedljivih snovi v sistem. Vgrajeni morajo biti tudi na vtoku v objekte (črpališča, razbremenilniki, deževni bazeni, čistilne naprave) na mešanem ali padavinskem sistemu javne kanalizacije kot samostojne enote ali v kombinaciji z lovilci lahkih tekočin ali maščob. Dimenzionirajo se tako, da izločajo hitro usedljive snovi pri največjem možnem pretoku. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja usedlin. Peskolovi na mešanih kanalizacijskih sistemih naj bodo v takšni izvedbi, da se prepreči smrad iz kanalizacije.
21. člen 
(lovilniki olj) 
(1) Lovilniki olj se vgrajujejo v mešano in ločeno kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer je treba iz odpadne vode izločiti lahke tekočine s specifično težo, manjšo od 0,95 kg/l, ki jih po predpisih ni dovoljeno spuščati v kanalizacijo in v padavinsko kanalizacijsko omrežje pred izpustom v vodotok, če se odvaja padavinska voda s površin, kjer obstaja možnost razlitja lahkih tekočin. Izdelani in dimenzionirani morajo biti skladno z veljavnimi standardi. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja izločenih lahkih tekočin. Če so vgrajeni v kanalizacijski priključek in jih vzdržuje ter skrbi za odstranjevanje izločenih snovi uporabnik, mora biti omogočen nadzor, ki ga izvaja upravljavec sistema. Lovilniki lahkih tekočin morajo imeti izjavo o skladnosti s standardi in opravljen tipski preizkus o ustreznosti.
(2) Gradnja lovilnikov olj je obvezna:
– na varstvenih pasovih vodnih virov in na območjih, ki ležijo na vplivnih območjih vodarn, kadar se padavinska voda odvaja v ponikovalnico,
– v avtomehaničnih delavnicah in na pralnih ploščadih ter avtopralnicah,
– na parkiriščih za tovorna vozila in avtobuse,
– v skladiščih nevarnih snovi.
22. člen 
(ločevalniki maščob) 
Ločevalniki maščob se vgrajujejo v mešano in ločeno omrežje povsod tam, kjer je treba iz odpadne vode izločiti maščobe, ki jih po predpisih ni dovoljeno izpustiti v javno kanalizacijo. Izdelani in dimenzionirani morajo biti po veljavnih standardih. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja izločenih maščob. Če so vgrajeni v kanalizacijski priključek in jih vzdržuje ter skrbi za odstranjevanje izločenih maščob uporabnik, mora biti omogočen nadzor, ki ga izvaja upravljavec. Lovilci maščob morajo imeti izjavo o skladnosti s standardi in opravljen tipski preizkus o ustreznosti. Vgradnja lovilcev maščob v objektih za pripravo hrane je obvezna (šole, vrtci, domovi za ostarele, gostinski objekti).
VIII. KANALIZACIJSKI PRIKLJUČKI 
23. člen 
(splošno) 
(1) Kanalizacijski priključek je kanalizacijski vod s pripadajočimi objekti in napravami, ki poteka po parcelah v zasebni lasti in po javni površini, ter predstavlja kanalizacijski vod od prvega revizijskega (priključnega) jaška na parcelni meji uporabnika do priključnega mesta na javni kanalizaciji.
(2) Priključek (spoj na javno kanalizacijo) se izvede praviloma pod kotom 45° v smeri toka vode v javnem kanalu in 45° v vertikalni smeri, in sicer praviloma nad niveleto gladine stalnega pretoka v javnem kanalu.
(3) Vse spremembe smeri kanalizacijskih priključkov v neposrednem območju priključitve na javno kanalizacijo se lahko izvajajo le z uporabo lokov do največ 45°.
(4) Revizijski jaški na kanalizacijskih priključkih, do globine 1,30 m pod koto terena, morajo biti notranjega premera min. 600 mm, globlji jaški pa notranjega premera min. 800 mm.
(5) Kanalizacijski priključki na vakuumsko kanalizacijo morajo biti izvedeni skladno s tehničnimi navodili proizvajalca vakuumskih jaškov.
IX. CESTNI POŽIRALNIKI 
24. člen 
(namen) 
Cestni požiralniki so del opreme cestišča in se uporabljajo za odvod vode s cestišča.
25. člen 
(vrste) 
(1) Glede na funkcijo ločimo:
– požiralnik notranjega premera DN 400 mm z rešetko,
– požiralnik notranjega premera DN 400 mm pod pločnikom.
(2) Izstopni priključek na požiralnik se izvede na gradbišču z vodotesnim vstopnim tesnilom. Cestni požiralniki na kanalizacijskih sistemih morajo biti v takšni izvedbi, da se prepreči smrad iz kanalizacije.
(3) Cestne požiralnike vzdržuje in čisti upravljavec ceste.
X. MERITVE KOLIČIN IN PARAMETROV ONESNAŽENJA 
26. člen 
(namen) 
Namen meritev je določitev količin in parametrov onesnaženosti odpadnih voda iz virov onesnaževanja. Izvajajo se na stalnih merskih mestih, ki so locirana na vseh iztokih tehnoloških odpadnih voda pred vtokom v javno kanalizacijo, na komunalnih čistilnih napravah, na vseh pomembnejših iztokih komunalnih voda v odvodnik ter na točkah, ki so pomembne za določitev parametrov na samem kanalskem omrežju. Glede na količino tehnoloških odpadnih voda in zmogljivosti čiščenja komunalne čistilne naprave so meritve lahko trajne ali občasne.
27. člen 
(pravila za izvedbo merskega mesta) 
Izvedba merskega mesta, parametri onesnaženosti ter obseg in metode izvajanja meritev morajo biti skladni z veljavnimi zakoni, uredbami in s pravilniki.
28. člen 
(osnovni načini merjenja) 
(1) V kanalizacijskih sistemih in na čistilnih napravah se uporabljajo naslednji osnovni načini merjenja pretoka odpadne vode:
– odprt sistem, kjer je pretok funkcija globine vode, nagiba ter omočenega preseka v merilnem kanalu: Q = f (h, s, A); odprt sistem merjenja uporabljamo v odprtem kanalu, kjer voda odteka gravitacijsko;
– zaprt sistem, kjer je pretok funkcija hitrosti vodnega toka in preseka cevi Q = f (v, A). Cev, v kateri teče vodni tok, je popolnoma zaprta in napolnjena z vodo. Zaprt sistem merjenja uporabljamo tam, kjer odpadno vodo črpamo po ceveh.
(2) Merjenje s sledili: pretok izračunamo iz znane množine dodanega sledila. Za meritev s sledili mora uporabnik pripraviti poseben načrt izvajanja meritve. Merjenje pretoka s sledili se izvaja le v posebnih primerih (kalibracija merilnih korit, meritev dotoka na čistilne naprave).
(3) Merjenja pretoka odpadne vode se morajo izvajati skladno s standardi in tehničnimi predpisi.
29. člen 
(splošne tehnične zahteve za postavitev merilnega mesta) 
(1) Merilno mesto mora biti izvedeno skladno z veljavnimi predpisi.
(2) Merilno mesto mora biti dovolj veliko, dostopno in opremljeno tako, da je meritve mogoče izvajati tehnično ustrezno in brez nevarnosti za izvajalca meritev. Merilno mesto mora biti prilagojeno vrsti dejavnosti onesnaževalca. Ob spremembi dejavnosti je treba ustrezno prilagoditi tudi merilno mesto.
(3) Izvajalcu meritev in upravljavcu mora biti omogočen dostop do merilnega mesta.
(4) V merskem koritu mora biti preprečen rinjeni in plavajoči transport snovi (pesek, krpe ipd.).
(5) V primerni bližini merilnega mesta mora biti posebno varno mesto, prirejeno za postavitev avtomatskega vzorčevalnika za odpadno vodo, ki ga postavi upravljavec, kadar izvaja kontrolne in raziskovalne meritve na javni kanalizaciji in za to potrebuje podatke z določenega merilnega mesta. Merilno mesto mora biti varno osvetljeno, tako da je delo možno tudi ponoči.
(6) Zaradi možnosti nastajanja strupenih in zdravju škodljivih plinov v javni kanalizaciji je treba omogočiti neovirano (naravno ali prisilno) prezračevanje merilnega mesta in pri tem upoštevati ustrezne tehnične predpise in standarde.
30. člen 
(elektronske naprave, zajemanje in prenos podatkov) 
(1) Meritev je lahko:
– ultrazvočna,
– z vpihovanjem zraka in s posrednim merjenjem tlaka,
– z merjenjem globine vode z neposrednim merjenjem tlaka,
– s kombinacijo merjenja globine vode in hitrosti vodnega toka.
(2) Upravljavec lahko na stroške uporabnika javne kanalizacije preveri ustreznost naprave.
31. člen 
(prikazovanje, obdelava in prenos podatkov) 
(1) Merilna naprava mora biti izdelana tako, da je mogoče na enem ali na več prikazovalnikih neposredno odčitati:
– višino vodne gladine v merilni točki,
– vrednost pretoka v predpisanih enotah,
– kumulativni pretok.
(2) Možen mora biti kontinuiran zapis s predpisanimi enotami v pisni ali digitalni obliki.
(3) Zapisovanje količin mora biti tako pogosto, da je s primerno natančnostjo mogoče izdelati dnevne in letne krivulje meritev.
32. člen 
(tehnične zahteve za postavitev merilnega mesta) 
(1) Gladine vode in oblike profila morajo ustrezati tipu merilnega mesta.
(2) Merjenje ravni naj se izvaja na 3‒4 vrednosti Hmax gorvodno od preliva.
(3) Dotočno korito kanala mora biti daljše od 2 m oziroma 10Hmax. Pri izdelavi korita je potrebna čim večja dimenzijska natančnost. Dimenzije dotočnega in odtočnega kanala morajo biti izvedene tako, da je omogočen laminarni tok vode (npr. neovirano prelivanje pri merskih prelivih).
(4) Padec korita mora omogočati minimalno hitrost pri srednjem dnevnem dotoku 0,4 m/s (samoizpiranje). Širina dotočnega korita mora znašati vsaj 3 širine preliva, merjeno pri maksimalni višini.
(5) Zaradi varnosti morajo biti vsi kovinski deli, ki so vgrajeni v merskem mestu in se uporabljajo za dostop, in varovalne ograje iz nerjavnega jekla ali iz drugega obstojnega materiala. Merilni inštrumenti morajo biti montažni, da jih ob poškodbi lahko zamenjamo in po uporabi očistimo.
32.a člen 
(meritve pri industrijskih uporabnikih) 
(1) Obveznost izvedbe merilnega mesta za industrijskega odjemalca določi upravljalec v projektnih pogojih oziroma soglasju ali spremembi soglasja za priključitev objekta na javni kanalizacijski sistem.
(2) Industrijski uporabnik mora vzdrževati merilno mesto in vso tehnološko opremo, ki omogoča odvzem vzorcev ter izvajalcu omogočiti dostop do merilnega mesta.
(3) Industrijski uporabnik mora vsako leto in po odpravi vsake okvare kalibrirati merilnik pretoka odpadne vode in izvajalcu posredovati potrdilo o kalibraciji. Prav tako mora najkasneje do 31. 3. vsako leto za preteklo leto posredovati obratovalni monitoring, ki mora biti enak, kot je bil poslan na ARSO.
(4) Odpadna voda, ki jo odvaja industrijski uporabnik v javni kanalizacijski sistem, ne sme presegati dopustnih vrednosti dogovorjenih s pogodbo med uporabnikom in upravljavcem ter mejnih vrednosti, določenih z vsakokrat veljavnim OVD.
(5) Pri odvajanju odpadne vode v javni kanalizacijski sistem mora industrijski uporabnik s svojimi napravami zagotavljati izravnavanje sunkovitega odvajanja industrijske odpadne vode v javni kanalizacijski sistem.
(6) Odpadna voda industrijskega uporabnika mora biti ustrezno predčiščena, tako da izpolnjuje parametre kakovosti v skladu z veljavnimi predpisi in standardi o varovanju okolja.
(7) Ob izpadu industrijske predčistilne naprave ali ob kakršnikoli okvari v proizvodnji, ki bi lahko povzročila čezmerno obremenitev industrijske odpadne vode na iztoku v javno kanalizacijo, mora industrijski uporabnik takoj začeti izvajati ukrepe za odpravo okvare, zmanjšanje in preprečitev nadaljnjega čezmernega obremenjevanja ter mora prav tako vsako okvaro nemudoma prijaviti pristojnim službam, skladno z vsakokrat veljavnimi predpisi.
XI. ČISTILNE NAPRAVE 
33. člen 
(osnovne zahteve za MKČN večje od 50 PE) 
(1) Čistilna naprava za čiščenje odpadne vode mora zadostiti naslednjim zahtevam:
– upoštevani morajo biti veljavni predpisi in standardi za to področje;
– čistilna naprava ne sme biti preobremenjena;
– ne sme predstavljati nevarnosti za zdravje in življenje ljudi;
– naprava ne sme povzročati prekomernega smradu, hrupa in emisij;
– nevarnost za osebje na objektih in napravah mora biti zmanjšana na najmanjšo možno mero;
– projektirana uporabna doba objektov in naprav: 30 let za gradbene objekte, 10 let za elektro strojno opremo;
– dosežena mora biti predpisana vodotesnost bazenov in drugih podobnih objektov;
– načrtovani morajo biti pogoji za učinkovito vzdrževanje;
– možno mora biti povečanje oziroma spremembe procesov na objektih in napravah;
– dosežena mora biti s projektom predvidena zanesljivost procesa, možnost slabega delovanja mora biti zmanjšana na minimum;
– poraba energije mora biti zmanjšana na najmanjšo možno mero.
(2) V projektu mora biti predvideno varno in ekonomično odstranjevanje zgoščin, trdnih odpadkov in odvečnega blata.
(3) Pri zasnovi čistilne naprave se morajo upoštevati naslednji podatki:
– podatki o sestavi odpadne vode, iz katerih je razvidna tudi prisotnost agresivnih in korozivnih snovi;
– podatki o klimatskih razmerah in značilnostih lokacije, kot so temperatura, vlažnost, vetrovi ipd.;
– zahteve, ki se nanašajo na hrup, smrad, prah, pene, vibracije, elektromagnetna sevanja ipd.;
– posebne zahteve, ki se nanašajo na zasnovo čistilne naprave in so praviloma določene v razpisni dokumentaciji oziroma v projektni nalogi za objekte in naprave na čistilni napravi;
– posebne zahteve, ki se nanašajo na vzdrževanje.
34. člen 
(zahteve za projektiranje) 
(1) Pri projektiranju je treba upoštevati več osnovnih zahtev:
– Vse čistilne naprave na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec se načrtujejo in gradijo tako, da omogočajo predpisane učinke glede odstranjevanja ogljikovih, dušikovih in fosforjevih spojin, varno in ekonomično odstranjevanje odvečnega blata in drugih odpadkov, skladno s predpisi.
– Za dimenzioniranje hidravličnega dela čistilne naprave, biološkega dela čistilne naprave ter sekundarnih usedalnikov je treba upoštevati 85 % vrednost pretoka in biološke obremenitve na dotoku na čistilno napravo.
– Za izračunavanje obratovalnih stroškov, porabe kemikalij in določitev snovnih bilanc je treba upoštevati 65 % vrednost pretoka in biološke obremenitve na dotoku na čistilno napravo.
– Vse naprave, ki se lahko pokvarijo, morajo biti inštalirane tako, da je dosežena zadostna varnost obratovanja in čiščenja, tudi če ne delujejo vedno z največjim izkoristkom, oziroma če je del vgrajenih naprav v okvari.
– Po potrebi je treba predvideti obtoke (tako imenovani bypass) pri rekonstrukciji in vzdrževanju.
– Kadar je oskrba z energijo lahko pogosto motena, je treba predvideti ustrezno rezervno napajanje elementov in naprav; proces na čistilni napravi mora biti zasnovan tako, da se po končani motnji v najkrajšem možnem času vzpostavi normalno operativno stanje.
– Čistilna naprava mora biti zasnovana tako, da je možno vzorčenje odpadne vode na dotoku in na iztoku iz naprave oziroma iz katerega koli elementa čistilne naprave na mestih, ki so pomembna za kontrolo procesa in emisij.
– Vse informacije o kakovosti in količini snovi in elementov na čistilni napravi, ki so pomembne za učinkovito delovanje čistilne naprave, morajo biti dostopne (pretoki, ravni, tlaki, temperature, koncentracija snovi, vrednost pH).
– Omogočeno mora biti varno in preprosto čiščenje, vzdrževanje in popravilo objektov in naprav na čistilni napravi.
(2) Konstrukcijske zahteve za objekte so:
– konstrukcija objektov na čistilni napravi mora delovati skupaj z vgrajenimi napravami kot funkcionalna celota;
– natančnost pri dimenzioniranju mora biti takšna, da omogoči pravilno inštalacijo in operativnost vgrajenih naprav;
– dosežena mora biti zanesljivost za prenašanje obremenitev (npr. tlak, statične in dinamične obtežbe) med delovanjem in servisiranjem naprave;
– dosežena mora biti odpornost proti kemičnim in biološkim obremenitvam snovi iz vode, blata, atmosfere, plinov ter proti temperaturi oziroma temperaturnim spremembam;
– dosežena mora biti varnost proti vzgonu, ko so objekti prazni;
– dosežena mora biti vodotesnost.
(3) Posebej je treba upoštevati naslednje elemente:
– prehode med objekti in napravami,
– zveze med strojnimi in elektro elementi in napravami,
– dostope k objektom in napravam,
– ventilacijo in temperaturo v objektih,
– oskrbo z vodo,
– možnost za hitro praznjenje objektov,
– naprave za dvigovanje,
– skladišča za delovna sredstva in za nevarne snovi,
– betonske in zemeljske bazene,
– korozijsko odpornost betonskih objektov.
35. člen 
(zahteve za strojne in elektro naprave, opremo in inštalacije) 
(1) Pri zasnovi, delovanju, vzdrževanju in rekonstrukciji je treba posebno pozornost nameniti naslednjim elementom:
– podatkom, ki so pomembni za statično in strojno dimenzioniranje elementov in naprav, kot so obtežba, nosilnost, torzija, uporabnost, staranje,
– potem, stopnicam in podestom,
– grabljam s kompaktorjem,
– pokrovom, montažnim odprtinam, odprtinam za čiščenje,
– premikajočim delom (kolesa ipd.),
– črpalkam in kanalom,
– vpihovalom in kompresorjem,
– merilni in kontrolni opremi,
– elektro opremi,
– zaščiti materialov proti koroziji,
– kakovosti varjenja.
(2) Pri zasnovi, gradnji in delovanju čistilne naprave je treba določiti in zasledovati:
– vplive na okolje,
– varnost objektov in naprav oziroma posameznih elementov,
– delovanje in vzdrževanje,
– rezervne dele in posebna orodja.
36. člen 
(nadzorni sistem) 
(1) Nadzorni sistem mora omogočati operaterju nadzor in upravljanje dislociranih enot preko nadzornega računalnika, nameščenega v centru vodenja.
(2) Nadzorni računalnik v centru vodenja mora omogočati povezavo v kabelsko in brezžično omrežje za komunikacijo z dislociranimi objekti in napravami ter povezavo s centrom vodenja na sedežu podjetja.
(3) Objekti, ki se na novo povezujejo v nadzorni sistem, morajo omogočati združljivost z že obstoječo tehnologijo.
(4) Nadzor in vodenje dislociranih enot se opravljata na samostojnem nadzornem sistemu.
(5) Način komunikacije ter kontrola delovanja naprav in objektov se določita smiselno glede na vrsto, velikost in opremljenost posameznega objekta ali naprave.
(6) Glede na način komunikacije, ki je lahko avtomatsko alarmiranje (SMS-komunikacija) oziroma neprekinjena komunikacija (UKV-komunikacija), mora biti omogočen prenos naslednjih podatkov in signalov:
a) avtomatsko alarmiranje (SMS-komunikacija):
– nadzor vstopa v objekte (zaprto/odprto),
– dnevno sporočanje stanja (obratovalne ure, trenutna raven, status črpalk in ostalih pogonov),
– sporočanje stanja na zahtevo,
– signali napak na elektro- in strojni opremi (vdor vode v črpalke, pretokovne, prenapetostne in termične zaščite, signali delovanja momentnih zaščit),
– signali delovanja nivojskih zaščitnih stikal,
– kontrola napajanja;
b) neprekinjena komunikacija (UKV):
– nadzor vstopa v objekte (zaprto/odprto),
– sporočanje stanja (obratovalne ure, trenutna raven, status črpalk in ostalih pogonov),
– signali napak na elektro in strojni opremi (vdor vode v črpalke, pretokovne, prenapetostne in termične zaščite, signali delovanja momentnih zaščit),
– signali delovanja nivojskih zaščitnih stikal,
– kontrola napajanja,
– položajna signalizacija močnostnih in krmilnih elementov ter položaj loput in zapornic,
– meritev trenutne ravni, pretoka in kumulativne vrednosti pretoka,
– kontrola napajanja,
– meritev tehnoloških parametrov (temperatura, pH, kisik),
– nastavitve parametrov delovanja,
– daljinsko upravljanje.
(7) Elektro napajanje, upravljanje in kontrola delovanja naprav morajo biti izvedeni v prostostoječem ali stenskem elektro razdelilniku z ustrezno antikorozijsko zaščito in mehansko zaščito najmanj IP 54, lociranem v nadzemnem delu ali na betonskem podstavku ob objektu oziroma v objektu.
(8) Rezervno napajanje ob izpadih električne energije mora biti zagotovljeno iz stacionarnega ali mobilnega agregata.
(9) Elektro razdelilniki objektov, pri katerih se ob izpadih električne energije zagotavlja napajanje iz mobilnega agregata, morajo biti opremljeni z opremo in napravami, ki omogočajo varno in enostavno priključitev mobilnega agregata.
XII. KRIŽANJA KANALOV Z DRUGIMI PODZEMNIMI NAPELJAVAMI, NAPRAVAMI IN OBJEKTI 
37. člen 
(splošno) 
(1) Pri križanju kanalizacije z drugimi podzemnimi inštalacijami kanalizacija načeloma poteka horizontalno in brez vertikalnih lomov. Križanja morajo načeloma potekati pravokotno, izjemoma je kot prečkanja osi kanalizacije in druge podzemne inštalacije lahko maksimalno 45°.
(2) Ker se mora pri gradnji kanalizacije zagotavljati padec, ima njena lega glede na druge komunalne inštalacije prednost, zato se morajo drugi vodi prilagajati kanalizaciji.
(3) Praviloma naj kanalizacija poteka pod drugimi komunalnimi vodi.
(4) Na trasi kanala ni dovoljena gradnja podzemnih in nadzemnih objektov, sajenje dreves ter postavitev barak, garaž, ograj, opornih zidov, objektov za zadrževanje plazov, drogov javne razsvetljave ter drugih podzemnih inštalacij.
(5) Vplivni pas javnega kanalizacijskega omrežja je širine 3 m, praviloma 1,5 m levo in desno od osi javne kanalizacije.
38. člen 
(vertikalni svetli odmiki) 
(1) Vertikalni odmiki med javno kanalizacijo s spremljajočimi objekti in z drugimi podzemnimi inštalacijami (merjeno od medsebojno najbližjih sten kanalizacije in drugih kanalov) ne morejo biti manjši od odmikov, pogojevanih v naslednjih odstavkih.
(2) Pri križanjih, ko je:
a) vodovod pod kanalizacijo, morajo biti izpolnjene še naslednje zahteve:
– vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi,
– ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene cevi kanalizacije najmanj 1 m na vsako stran,
– vertikalni odmik je najmanj 0,6 m;
b) vodovod nad javno kanalizacijo, na območju vodoprepustnega zemljišča, morajo biti izpolnjene še naslednje zahteve:
– vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi,
– ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene kanalizacije najmanj 1,5 m na vsako stran,
– vertikalni odmik je najmanj 0,3 m;
c) vodovod nad kanalizacijo, na območju vodo neprepustnega zemljišča:
– vertikalni odmik je najmanj 0,3 m.
39. člen 
(horizontalni svetli odmiki) 
(1) Minimalni svetli odmik od skrajnega roba temelja objekta je 1,5 m.
(2) Minimalni svetli odmik od dreves in okrasnega grmičevja:
od dreves
2,0 m,
od okrasnega grmičevja
1,0 m.
(3) Minimalni svetli odmiki od ostalih komunalnih vodov morajo biti skladni, kot sledi:
Komunalni vod
Globina komunalnega voda v odvisnosti od kanala
Odmik
Vodovod
Večja ali enaka (sanitarni in mešani kanal)
1,5 m
Vodovod
Večja ali enaka (padavinska kanalizacija)
1,5 m
Plinovodi, elektro kabli, kabli javne razsvetljave ali PTT-napeljave
Večja ali enaka
1,0 m
Toplovod
Večja ali enaka
0,8 m
Vodovod
Manjša (sanitarni in mešani kanal)
1,5 m
Vodovod
Manjša (padavinska kanalizacija)
1,0 m
Plinovodi, elektro kabli, kabli javne razsvetljave ali PTT-napeljave
Manjša
1,0 m
Toplovod
Manjša
0,5 m
(4) Horizontalni svetli odmiki so v posebnih primerih in v soglasju z upravljavci posameznih komunalnih vodov lahko tudi drugačni, vendar ne manjši, kot jih določa standard EN 805 v točki 9.3.1, in sicer:
– horizontalni svetli odmiki od podzemnih temeljev in podobnih naprav: ≥ 40 cm;
– horizontalni svetli odmiki od obstoječih (drugih) podzemnih napeljav: ≥ 40 cm;
– v izjemnih primerih, ob pisnem soglasju upravljavca, ko je gostota podzemnih napeljav velika, je horizontalni svetli odmiki: ≥ 20 cm.
(5) Posebno je treba paziti, da se med izkopom zagotovi stabilnost prisotnih naprav in podzemnih napeljav.
40. člen 
(horizontalni odmiki oboda cevovoda) 
Horizontalni svetli odmiki oboda cevovoda od ostalih komunalnih vodov morajo znašati najmanj:
a) kanalizacija (meteorna, fekalna ali mešana), ki poteka na manjši, enaki ali večji globini kot vodovod ‒ 1,5 m (pogoji upravljavca na konkretnem projektu);
b) energetski kabli, PTT-kabli, kabelska TV in kabli javne razsvetljave, ki potekajo na enaki ali manjši globini kot vodovod ‒ 1 m;
c) toplovod ‒ 1 m;
d) magistralni plinovod skladno določilom upravljavca plinovoda;
e) mestni plinovod:
– do globine plinovoda 1 m ‒ 0,80 m,
– globine plinovoda od 1 m do 2 m ‒ 1,30 m,
– globine plinovoda nad 2 m ‒ 2,00 m.
41. člen 
(izjema pri določitvi odmikov) 
Če zaradi terenskih razmer ni možno zagotoviti predpisanih odmikov, mora projektant v dogovoru s pristojno strokovno službo upravljavca določiti način izvedbe. Javna kanalizacija mora biti projektirana in izvedena tako, da je zaradi vzdrževanja in popravil na vsakem mestu možen dostop z ustrezno mehanizacijo.
42. člen 
(križanja) 
(1) Pri križanju javne kanalizacije z drugimi podzemnimi napeljavami javna kanalizacija načeloma poteka horizontalno (brez vertikalnih lomov). Križanja javne kanalizacije s komunalnimi vodi morajo potekati pravokotno, izjemoma je lahko kot prečkanja osi javne kanalizacije in osi druge podzemne inštalacije med 45° in 90°. Kot križanja ne sme biti manjši od 45°.
(2) Vertikalni odmiki cevovoda morajo pri križanju z drugimi komunalnimi vodi znašati najmanj:
kanalizacija
0,6 m,
toplovodna kineta
0,5 m,
plin
0,5 m.
(3) Minimalni odmik je najkrajša razdalja med obodoma cevi kanalizacije in cevovoda oziroma stene kinete in cevovoda, oziroma točke na obodu (zaščiti) kabla do oboda cevovoda.
Vsi ostali komunalni vodi morajo biti na mestih križanj v zaščitni cevi in ustrezno označeni.
43. člen 
(nadzemno prečkanje) 
(1) Nadzemno prečkanje se lahko izvede s pomočjo:
– samostojne mostne konstrukcije, ki poleg urbanističnih pogojev in statike upošteva tudi pogoje, določene v drugih točkah tega pravilnika;
– cestne mostne konstrukcije ob upoštevanju pogojev, določenih v drugih točkah tega pravilnika.
(2) Kanal je lahko vidno obešen na mostno konstrukcijo, lahko pa je vgrajen v kineti. Kadar je kanal vgrajen v kineti, mora imeti montažne pokrove po celotni dolžini.
(3) V obeh primerih je treba upoštevati dilatacije mostne konstrukcije in kanala ter temu primerno izbrati način pritrditve kanala in kompenzacijo dilatacij.
44. člen 
(podzemno prečkanje) 
Podzemna prečkanja cest, vodovodov, železnic in ostale infrastrukture se praviloma izvedejo v zaščitni cevi s tehnologijo vrtanja oziroma skladno s pogoji upravljavcev prečkane infrastrukture. Na obeh straneh prečkanja se na kanalu izvedeta revizijska jaška.
XIII. PROJEKTIRANJE IN GRADNJA KANALIZACIJE V ZASEBNI LASTI 
45. člen 
(splošno) 
(1) Kanalizacijski priključek (spojni kanal s pripadajočimi objekti) je del objekta, ki je v lasti uporabnika in je namenjen odvajanju vode do javne kanalizacije. Uporabnik se praviloma priključi na javno kanalizacijo z enim priključkom v priključni jašek.
(2) Za izvedbo in projektiranje kanalizacijskih priključkov smiselno veljajo vsa druga določila tega pravilnika, ki v tem poglavju niso posebej navedena.
(3) Za vsak kanalizacijski priključek se izdela projektna dokumentacija, ki upošteva potrebe uporabnika in obvezno temelji na tehničnih karakteristikah javne kanalizacije.
(4) Kanalski priključki so po namenu:
– stalni, ki so namenjeni stalnemu odvodnjavanju vode,
– začasni, ki so namenjeni začasnim potrebam uporabnikov (gradbiščni priključki, priključki za različne prireditve, obnove).
(5) Za izvedbo in projektiranje kanalizacijskih priključkov smiselno veljajo vsa druga določila tega pravilnika, ki v tem poglavju niso posebej navedena.
46. člen 
(tehnični pogoji izvedbe priključkov) 
(1) Najmanjši notranji premer kanalizacijskega priključka je DN 150 mm.
(2) Za skupinske kanalizacijske priključke veljajo enaki tehnični pogoji projektiranja in izvedbe kot za javno kanalizacijo.
(3) Priporočljiv minimalni padec kanalskega priključka je 2 %.
(4) Če razmere ne omogočajo izvedbe priporočljivega minimalnega padca, se lahko padci nivelet kanalizacijskih priključkov določajo po naslednji metodologiji (npr. DIN 1986):
DN
Odpadne vode
Padavinske vode  ali mešani sistem
150
1:DN (15 ‰)
1:DN
Nad 200
1:DN/2
1:DN
Polnitev h/d
0,5
0,7
(5) Padci nivelet kanalizacijskih priključkov ne smejo biti večji od 5 %. Pri večjih padcih se izvedejo višinske stope (kaskade) skladno z navodili projektanta.
(6) Odvod odpadnih voda se lahko izvede neposredno, če je kota dna kleti objekta uporabnika, v kateri so ali bodo nameščeni sanitarni elementi, najmanj 10 cm nad koto pokrova bližjih revizijskih jaškov na javnem kanalu.
(7) Če je kota dna kleti objekta uporabnika, v kateri so ali bodo nameščeni sanitarni elementi, nižja od kote pokrova najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu, povišane za 10 cm, se odpadne vode iz višje lociranih prostorov ali objektov prek interne kanalizacije vodijo ločeno do zunanjega revizijskega jaška na kanalizacijskem priključku. Iz kletnih prostorov se ločeno odvajajo odpadne vode preko ustrezno dimenzioniranega internega črpališča do istega zunanjega revizijskega jaška.
(8) Odsek tlačnega voda iz internega črpališča mora potekati višje od kote pokrova najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu. Če to ni možno, mora biti v tlačni vod vgrajena nepovratna zaklopka z vsaj dvema med seboj neodvisnima zaporama, pri čemer mora zapirati ena zapora samodejno pri zajezitvah (povratna loputa), drugo zaporo pa je možno odpreti oziroma zapreti.
47. člen
(drugi pogoji) 
(1) Če obstoječa ali predvidena obremenitev odpadnih voda uporabnika presega predpisane mejne vrednosti, mora biti na interni kanalizaciji vgrajeno predčiščenje oziroma ustrezna čistilna naprava in na kanalizacijskem priključku izveden revizijski jašek, skladno z veljavnimi predpisi in določili tega pravilnika.
(2) Pri ločenem sistemu odvajanja se objekt, priključen na koncu kanala z namenom spiranja kanala, priključi preko sifona tudi z meteornimi vodami.
(3) Kanalizacijski priključek se lahko izvede le na osnovi projektne dokumentacije in pisnega soglasja upravljavca javne kanalizacije, ob obvezni kontroli predstavnika upravljavca.
(4) Pred zasipom kanalizacijskega priključka mora uporabnik upravljavcu predložiti:
– geodetski načrt za objekte, kjer se v objektu vrši poslovna dejavnost, in za večstanovanjske objekte;
– izvedbeni načrt za vse individualne stanovanjske objekte, ki ga lahko izdela upravljavec.
48. člen 
(pregledi objektov) 
(1) Predvideni posegi ali gradnje, ki bistveno vplivajo na obstoječe ali predvideno obratovanje kanalizacijskega sistema, morajo biti projektno obdelani. Vsi projekti morajo biti predloženi v pregled in odobritev.
(2) Pregled projektne dokumentacije, izdelane v fazi PZI, izvrši upravljavec kanalizacijskega sistema na stroške investitorja, pred izdajo ustreznega mnenja.
XIV. PREIZKUŠANJE KANALIZACIJE 
49. člen 
(splošno) 
(1) Sisteme za odvod vode je treba preizkušati in presojati med gradnjo, pri rekonstrukciji in obnovi, po zaključku posamezne gradbene faze in med celotnim obdobjem uporabe.
(2) Preizkusi in presoje obsegajo:
– preizkus tesnosti z vodo po standardu EN 1610 in O norm B 25-03;
– preizkus tesnosti z zrakom po standardu EN 1610, priporočamo metodo LC;
– preizkus infiltracije;
– preizkus s pregledom pohodnih kanalov;
– pregled s TV-kamero;
– določitev sušnega odtoka;
– nadzor dotokov v sistem;
– nadzor nad kakovostjo, količino in pogostostjo emisij na izpustnih mestih v odvodnik;
– nadzor nad strupenostjo in eksplozivnostjo plinov (mešanic plinov z zrakom) v sistemu;
– nadzor nad dotokom na čistilno napravo.
(3) Izbira vrste preizkusov in presoj je odvisna od tega, ali gre za nov ali že obstoječi sistem za odvod vode.
XV. OBNOVA KANALIZACIJSKIH VODOV 
50. člen 
(vzdrževanje) 
(1) Obnova javne kanalizacije predstavlja redno in investicijsko vzdrževanje.
(2) Pred začetkom obnove oziroma rekonstrukcije mora biti izdelana ocena stanja, ki praviloma vsebuje:
– ugotovitve poškodb in pomanjkljivosti (na osnovi pregleda s TV-kamero, meritev pretokov in preizkusov tesnosti, evidence popravil, evidence motenj, kot so preplavitve, zamašitve, porušitve, posedanja itd.),
– hidravlično presojo dimenzij in padcev v okviru izdelave projektne dokumentacije,
– omejitve pri možnih gradbenih posegih (promet, dostopnost do objektov).
(3) Na osnovi ocene stanja in določitve ciljev in prioritet se izbere postopek obnove. Nato izvajalec pripravi projektno nalogo, ki je osnova za izdelavo projektne dokumentacije. Vsebovati mora tudi parametre, ki jih je po opravljeni obnovi možno kontrolirati. Upoštevati se morajo določila standarda EN 752-5 in po potrebi v dodatku A k temu standardu naveden standard držav članic Evropske unije.
XVI. PRIKLJUČEVANJE NA JAVNO KANALIZACIJO 
51. člen 
(splošno) 
(1) Priključitev na javno kanalizacijo se izvede skladno z veljavnim odlokom in s tem pravilnikom.
(2) Če kanalizacijski priključek ni zgrajen skladno z izdanim mnenjem in določili tega pravilnika, se priključitev odloži oziroma se izvede prekinitev odvajanja odpadnih ter padavinskih voda, dokler se pomanjkljivosti ne odpravijo.
(3) V primeru, če je izvedba kanalizacijskega priključka tehnično prezahtevna oziroma predstavlja nesorazmerne stroške, se lahko odvajanje uredi z MKČN. Nesorazmerni strošek izvedbe priklopa na javno kanalizacijsko omrežje je strošek, ki presega trikratni strošek izvedbe ustrezne MKČN.
(4) V primeru priključevanja industrijskega uporabnika mora upravljavec v soglasju za priključitev določiti mejno obremenitev, izraženo v PE. V primeru ugotovljene presežene obremenitve je industrijski uporabnik v skladu s soglasjem ali spremembo soglasja za priključitev na javni kanalizacijski sistem dolžan urediti ustrezno predčiščenje.
XVII. NORMATIVI O SESTAVI ODPADNIH VODA, KI SE ODVAJAJO V JAVNO KANALIZACIJO 
52. člen 
(splošno) 
(1) V javno kanalizacijo je dovoljeno odvajati odpadno vodo, kadar ta ne vpliva škodljivo na javno kanalizacijo in na njeno delovanje. Poleg tega mora ustrezati zahtevam, določenim v odlokih, ki urejajo oskrbo s pitno vodo in odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, ter zahtevam, določenim v tem pravilniku.
(2) Kakovost odpadne vode se ugotavlja na osnovi analize vzorcev odpadne vode in meritev pretoka, temperature in pH vrednosti odpadne vode na merilnem mestu.
53. člen 
(snovi v mejnih koncentracijah) 
(1) Odpadna voda, ki se odvaja v javno kanalizacijo, sme vsebovati snovi v dopustnih mejnih koncentracijah, ki so navedene v 54. členu. Za snovi, ki niso navedene v 54. členu, veljajo predpisi o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja.
(2) Za dosego mejnih koncentracij se odpadne vode ne sme redčiti s čisto, hladilno ali drugo vodo.
(3) Odpadna voda ne sme imeti izrazito neprijetnega vonja za okolico.
54. člen 
(mejne vrednosti) 
Uporabljajo se mejne vrednosti, določene v veljavni Uredbi o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo oziroma v predpisih, ki urejajo normative za posamezno dejavnost oziroma pogodbene vrednosti, ki so izrecno dogovorjene oziroma še dopustne s pogodbo med upravljavcem in industrijskim uporabnikom.
V primeru preseženih dopustnih vrednosti je uporabnik dolžan plačati pogodbene kazni, kot so določene po ceniku izvajalca oziroma so izrecno dogovorjene v pogodbi med izvajalcem ter uporabnikom.
55. člen 
(odpadna voda iz infekcijskih oddelkov) 
Odpadna voda iz infekcijskih oddelkov zdravstvenih ustanov mora biti pred odvodom v javno kanalizacijo ustrezno dezinficirana.
XVIII. UGOTAVLJANJE STOPNJE ONSENAŽENOSTI ODPADNE VODE 
56. člen 
(lastnosti odpadne vode) 
(1) Lastnosti odpadne vode se ugotavljajo z rednimi analizami vzorcev odpadne vode.
(2) Uporabniki javne kanalizacije, ki uporabljajo vodo pri opravljanju svoje dejavnosti v tehnološkem postopku ali uporabljajo večje količine čistilnih sredstev in pri tem povzročajo obremenitev, večjo od 30 PE, ali imajo v sestavi odpadne vode nevarne snovi, morajo skladno s predpisi redno sami izvajati preiskave fizikalnih, kemijskih ali bioloških lastnosti odpadnih voda.
(3) Uporabnik javne kanalizacije mora en izvod vsake analize dostaviti upravljavcu v osmih dneh po prejemu rezultatov analiz.
57. člen 
(izvajanje odvzema in analize vzorcev) 
(1) Odvzem in analiziranje vzorcev lahko opravlja samo pravna ali fizična oseba, ki ima pooblastilo pristojnega ministrstva. Vse rezultate analize odpadne vode, ki se izvajajo pri uporabnikih, ki odvajajo odpadne vode v javno kanalizacijo, ki jo upravlja upravljavec, mora dostaviti upravljavcu istočasno kot uporabniku.
(2) Pogostost ugotavljanja lastnosti odpadne vode se določa glede na letno porabo vode.
(3) Pri porabi vode, večji od 1.000 m3, se ugotavljajo lastnosti odpadne vode najmanj dvakrat letno, pri porabi, manjši od 1.000 m3, enkrat letno. Upravljavec lahko na osnovi rezultatov analiz zmanjša ali poveča število ugotavljanj lastnosti odpadne vode pri posameznem uporabniku.
(4) Vzorec odpadne vode za kontrolno analizo se praviloma odvzame v prisotnosti predstavnika uporabnika javne kanalizacije in predstavnika upravljavca. O odvzemu vzorca se napravi zapisnik.
(5) Kadar se s kontrolno analizo ugotovi, da odpadna voda vsebuje škodljive snovi nad določenimi mejnimi koncentracijami, mora uporabnik takoj pristopiti k sanaciji razmer in upravljavcu povrniti morebitno nastalo škodo na objektih javne kanalizacije ter stroške kontrolne analize.
(6) Za ugotavljanje lastnosti odpadne vode je bistvena analiza reprezentativnega vzorca, za ugotavljanje mejnih koncentracij škodljivih snovi, določenih v 58. členu, pa tudi analiza trenutnega vzorca.
(7) Pri večjih okvarah na napravah posameznega uporabnika javne kanalizacije, ki bi lahko povzročile izpust odpadne vode v javno kanalizacijo, ki ne ustreza predpisom, se opravijo izredne analize odpadne vode na stroške uporabnika. V takih primerih se takoj obvesti inšpektorat za varstvo okolja.
Zaradi nadzora lastnosti odpadne vode, ki se odvaja v javno kanalizacijo, se opravljajo kontrolne analize odpadne vode.
58. člen 
(ugotavljanje onesnaženosti odpadne vode) 
(1) Onesnaženost odpadne vode se ugotavlja po njenih fizikalnih, kemijskih in biokemijskih lastnostih.
(2) Onesnaženost odpadnih voda, ki se odvajajo v javno kanalizacijo, se ugotavlja po naslednjih kriterijih:
– usedljivost (U) po Imhoffu v ml/l v 120 min,
– kemijska potreba po kisiku (KPK) s K-bikromatom (K2Cr2O7),
– strupenost (S) za bakterije kot dejavnik potrebne razredčenosti odpadne vode, da ta ne deluje več zaviralno na razvoj bakterij,
– vsebnost težkih kovin (K) in drugih snovi, ki presegajo mejne vrednosti ali vrednosti, ustrezne za posamezno dejavnost.
59. člen 
(faktor onesnaženosti) 
(1) Pri uporabnikih, ki uporabljajo vodo pri opravljanju dejavnosti, se ugotavlja faktor onesnaženosti odpadne vode. Faktor onesnaženosti (F) je razmerje med onesnaženostjo odpadne vode (i) in med onesnaženostjo komunalne odpadne vode (f).
(2) Faktor onesnaženosti je eno od meril za določitev stroškov čiščenja odpadne vode.
(3) Za izračun faktorja onesnaženosti se uporablja naslednja formula:
F = 0,40 × Ui / Uf + 0,60 × KPKi / KPKf + 0,1 × Si / Sf + 0,1 × Ki / Kf
V formuli uporabljeni izrazi pomenijo:
– F = faktor onesnaženosti;
– Ui = usedljivost industrijske odpadne vode po Imhoffu v 120 minutah;
– Uf = usedljivost komunalne odpadne vode po Imhoffu v 120 minutah, je konstanta, ki je določena v veljavnem OVD ali s pogodbo;
– KPKi = izmerjena kemijska potreba po kisiku izmerjene odpadne vode s K-bikarbonatom;
– KPKf = kemijska potreba po kisiku komunalne odpadne vode s K-bikromatom, ki je določena kot konstanta 300 mg O2/l;
– Si = strupenost industrijske odpadne vode kot faktor razredčenosti, da odpadna voda ne deluje več zaviralno za razvoj bakterij (test po Offhausovi metodi);
– Sf = strupenost komunalne odpadne vode kot faktor razredčenosti, da odpadna voda ne deluje več zaviralno za razvoj bakterij (test po Offhausovi metodi);
– Ki = vsebnost težkih kovin in snovi, ki presegajo mejne vrednosti v 54. členu ali uredbah omejene vrednosti;
– Kf = mejne koncentracije težkih kovin in snovi, ki presegajo mejne vrednosti v 54. členu ali uredbah omejene vrednosti.
(4) Kadar je onesnaženost odpadne vode (i) po posameznih kriterijih manjša, kot je določena za komunalno odpadno vodo (f), se v števcu uporabi konstanta, določena za komunalno odpadno vodo. Kriterija S in K se prištevata samo, kadar je količnik ulomka večji od ena.
60. člen 
(reprezentativni vzorci za izračun faktorja onesnaženosti) 
(1) Za izračun faktorja onesnaženosti se uporabljajo podatki iz analiz reprezentativnih vzorcev. Za kontrolno analizo se lahko uporabi tudi trenutni vzorec, vendar se faktor onesnaženosti uporabi samo za mesec, v katerem je bil vzorec odvzet. Kadar se ta ugotovi z analizo reprezentativnega vzorca, se tako izračunan faktor onesnaženosti uporablja do naslednjega rednega odvzema takega vzorca.
(2) Podatki iz kontrolne analize se uporabijo samo, če so ugotovljene koncentracije višje kot pri analizi reprezentativnega vzorca.
61. člen
(predlog upravnemu organu) 
(1) Upravljalec na podlagi razpoložljivih kapacitet javnega kanalizacijskega sistema in čistilnih naprav določi spremembo mejnih vrednosti, količin odpadne vode in koncentracij škodljivih snovi.
(2) Pri določanju količin odpadne vode, mejnih koncentracij škodljivih snovi ali potrebnih učinkov predčiščenja lahko upravljavec za določenega uporabnika upravnemu organu predlaga:
– namesto najvišjih dopustnih koncentracij škodljivih snovi najvišjo dovoljeno dnevno količino onesnaženja,
– strožje pogoje, kot so predpisani,
– izjemne pogoje za izpuščanje odpadnih voda skladno s predpisi.
XIX. KATASTER JAVNE KANALIZACIJE 
62. člen 
(splošno) 
(1) Upravljavec mora za javno kanalizacijo voditi interni kataster kanalizacijske infrastrukture v obliki digitalnega katastra z orodji GIS. Za vodenje je pristojna služba katastra. Vodenje internega katastra je sestavljeno iz vzdrževanja sprememb in investicij na kanalizacijski infrastrukturi.
(2) Služba katastra mora skrbeti tudi za vsebino vodenja katastra in vodenje evidenc (podatki).
63. člen 
(vzdrževanje sprememb) 
Vzdrževanje sprememb kanalizacijske infrastrukture pomeni sprotno spremljanje sprememb na javni kanalizaciji. Spremembe so poleg evidentiranja javne kanalizacije tudi okvare, poglobitve, prestavitve, obnove, menjave itd. Prijavo o spremembi javne kanalizacije dobi služba katastra od delovne enote kanalizacija. Prijava vsebuje podatke o kraju in opisu spremembe javne kanalizacije. Po prejemu prijave služba katastra opravi izmere na terenu, vnese spremembe v interni kataster ter vodi evidence. Stroški vodenja internega katastra za vzdrževanje sprememb so sestavni del cen posameznih storitev.
64. člen 
(evidentiranje investicij) 
Investicije v javno kanalizacijo neposredno vodi upravljavec oziroma lastnik (občina). Investicije so lahko gradnje ali rekonstrukcije. Izvajalec del je dolžan preko odgovornega geodeta predati upravljavcu vsebinsko ustrezen elaborat geodetskega načrta najkasneje do primopredaje.
65. člen 
(elaborat geodetskega načrta) 
(1) Elaborat geodetskega načrta mora biti izdelan skladno z veljavnimi predpisi, ki jih ureja ZKGJI. Pri izdelavi je treba upoštevati GURS-ova pravila, navodila in priporočila evidentiranja in priprave podatkov ter zahtevano vsebino elaborata geodetskega načrta s strani upravljavca. Odgovornost za to prevzema izključno odgovorni geodet.
(2) Odgovorni izvajalec del mora na terenu poskrbeti le za pravočasno geodetsko izmero pred zasutjem javne kanalizacije in predajo vsebinsko ustreznega elaborata geodetskega načrta upravljavcu. Za kakršno koli neustreznost ali neskladnost elaborata geodetskega načrta s projektom pa odgovarja skupaj z odgovornim nadzornikom.
66. člen 
(vsebina elaborata geodetskega načrta) 
Vsebina elaborata geodetskega načrta mora biti izdelana v državnem koordinatnem sistemu ter vsebovati naslovno stran in certifikat, ki ga potrdi odgovorni geodet, ter pripadajoči geodetski posnetek. Iz certifikata mora biti razvidna natančnost terensko posnetih elementov infrastrukture. Geodetski posnetek (situacija, vzdolžni profil, prerez, detajl itd.) mora biti izdelan v pisni in digitalni obliki (formata .shp, .dwg) ter dostavljen preko medija (USB, CD, e-pošta). Vsebovati mora vsaj:
– glavo geodetskega posnetka,
– ustrezno merilo (detajli v večjem merilu),
– ustrezno legendo,
– obstoječo in novo infrastrukturo s pripadajočimi elementi,
– opise dimenzij in premerov, materialov in višin,
– druge pomembne oznake, elemente in
– po potrebi še fotografije detajlov, križanj ter ostalo spremljajoče gradivo, nastalo med izvajanjem gradnje oziroma rekonstrukcije.
67. člen 
(prenos podatkov iz internega katastra) 
Iz internega katastra kanalizacijske infrastrukture se morajo v določenem časovnem obdobju prenesti podatki stanja infrastrukture še v ZKGJI na GURS. Prenos se izvede po skladnem internem katastru oziroma na osnovi prejetih podatkov iz vzdrževanja sprememb kanalizacijske infrastrukture in prejetih podatkov ustreznih elaboratov geodetskih načrtov (investicije). Za prenos podatkov v ZKGJI poskrbi upravljavec. Za stroške prenosa v ZKGJI je odgovoren lastnik javne kanalizacije.
XX. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE 
68. člen 
(rok za izgradnjo naprav uporabnikov) 
Uporabniki javne kanalizacije, ki morajo skladno z odlokom, ki ureja oskrbo s pitno vodo, in odlokom, ki ureja odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, zgraditi naprave za predčiščenje odpadne vode, lovilnike olj in lovilnike maščob ter kontrolne jaške. To morajo storiti najkasneje v dveh letih po uveljavitvi tega pravilnika.
69. člen 
(ukinitev obstoječih greznic) 
Lastniki morajo obstoječe greznice preurediti skladno s tem pravilnikom in standardi v nepretočne greznice ali zgraditi malo čistilno napravo v rokih, navedenih v veljavnih predpisih.
70. člen 
(izdaja soglasij) 
Vsa izdana soglasja in mnenja do dneva uveljavitve tega pravilnika ostanejo v veljavi. Soglasja ali mnenja, za katere je vloga vložena po sprejetju tega pravilnika, se izdajajo po določbah tega pravilnika.
71. člen 
(prenehanje uporabe pravilnika) 
Z dnem uveljavitve tega pravilnika se preneha uporabljati Pravilnik o tehnični izvedbi in uporabi javnih objektov in naprav za odvajanje in čiščenje odpadnih komunalnih ter padavinskih voda (Uradni list RS, št. 45/20).
72. člen 
(začetek veljavnosti) 
Ta pravilnik začne veljati in se uporabljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Žalec, dne 24. junija 2025
Mag. Janez Primožič 
direktor JKP Žalec, d.o.o.

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti

Datum soglasja:

ID vašega soglasja:

Zavrni vse
Spremeni svoje soglasje