Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe REPORTER MEDIA, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška družba Mihelj, Barbič in partnerji, o. p., d. o. o., Nova Gorica, na seji 14. novembra 2024

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Ip 484/2021 z dne 15. 6. 2021 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 2874 Z 482/2017 z dne 1. 3. 2021 se v delu, v katerem je bila dovoljena izterjava denarne kazni v višini 50.000,00 EUR, razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

2. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v tretjem ponovljenem postopku odločilo, da se zaradi kršitve prepovedi iz začasne odredbe »objavljati v medijih podatke in poročati o upnikih na način, da se razkriva njuno zasebno družinsko življenje, da se objavljajo podatki iz njune osebne družinske zgodovine in družinskega debla«, izrečene s sklepom Višjega sodišča št. IV Ip 1090/2018 z dne 19. 4. 2018 v zvezi s sklepoma Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 1913 Z 482/2017 z dne 8. 3. 2018 in z dne 6. 12. 2017, od pritožnice po uradni dolžnosti izterja denarna kazen v višini 50.000,00 EUR, ki ji je bila za primer kršitve te prepovedi že izrečena z navedeno začasno odredbo (1. točka izreka). Za primer, da bo ponovno kršila pravnomočno izrečeno prepoved, je sodišče pritožnici izreklo denarno kazen v višini 60.000,00 EUR, ki se v primeru ponovne kršitve prav tako izterja po uradni dolžnosti (2. točka izreka). Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Nosilno stališče izpodbijanih sklepov je, da je pritožnica kršila pravnomočno izrečeno prepoved s tem, ko je v medijih objavila celotno vsebino sklepa sodišča prve stopnje z dne 6. 12. 2017 o začasni odredbi, namesto da bi v njem prikrila podatke o zdravstvenem stanju matere in sestre prve upnice.

2. Pritožnica uveljavlja kršitev pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter kršitev pravice do zakonitega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave. Te kršitve naj bi bile podane, ker je pritožbeni senat ob drugem sojenju, ko razpravljajoča sodnica po prvi razveljavitvi sklepa (o zavrnitvi predloga upnikov, naj se zaradi kršitve začasne odredbe z dne 6. 12. 2017 zoper pritožnico izda sklep o prisilni izterjavi denarne kazni) ni sledila njegovim materialnopravnim stališčem, ponovno razveljavil sklep sodišča prve stopnje, ponovil svoje materialnopravne napotke in hkrati odredil, naj zadevo prevzame nov sodnik. Pritožnica poudarja, da je skladno s 125. členom Ustave sodnik pri opravljanju sodniške funkcije neodvisen ter da je vezan le na Ustavo in zakon. Iz pravice do neodvisnega sodišča naj bi torej med drugim izhajalo, da mora biti sodnik prost navodil in pritiskov drugih sodnikov. Na to naj bi že opozorilo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v sodbi v zadevi Moiseyev proti Rusiji z dne 9. 10. 2008. Tudi drugi odstavek 11. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13, 17/15 in 104/20 – v nadaljevanju ZS) naj bi določal, da je sodnik pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje. Da sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga napoti sodišče druge stopnje, naj bi poudarilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. II Ips 132/2017 z dne 28. 9. 2017. Ker naj bi bilo navedeno pravilo v tej zadevi prekršeno, naj bi obstajal objektivno upravičen dvom o neodvisnosti in nepristranskosti sodišča. Poleg tega naj bi Višje sodišče zgolj pavšalno utemeljilo, zakaj naj bi bila izdaja sporne odredbe v obravnavani zadevi sploh potrebna. S tem naj bi pritožnici tudi arbitrarno odvzelo pravico do zakonitega sodnika.

3. Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravic do javnosti sojenja iz 24. člena Ustave, do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Prepričana je, da ji 24. člen Ustave zagotavlja pravico objaviti celoten sklep sodišča. Sodiščema očita, da sta spregledali vlogo novinarjev v demokratični družbi, ki smejo poročati o sodni prepovedi objavljanja določenih informacij. Če novinar ne bi smel v celoti objaviti sodne odločbe, naj bi bila s tem onemogočena javna kontrola njene pravilnosti. Poleg tega po mnenju pritožnice na podlagi nedoločne prepovedi pisati o »zasebnem družinskem življenju upnikov« iz pravnomočnega sklepa o začasni odredbi sploh ne bi smelo priti do prisilne izterjave denarne kazni, saj naj bi šlo za neizvršljivo sodno odločbo. Sodišči naj bi pojem »zasebno družinsko življenje upnikov« v izpodbijanih sklepih tudi sicer razlagali nedopustno široko, v nasprotju z definicijo družine iz Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17, 22/19 in 5/23 – v nadaljevanju DZ). Tudi s tem naj bi nesorazmerno omejili pritožničino pravico do svobode izražanja. Pritožnica trdi, da zaradi izpodbijanih sklepov ne sme poročati niti o zadevah, za katere pravna podlaga ne obstaja. Če je novinar z objavo sodne prepovedi glede pisanja o upnikih morebiti nehote prekršil določbe iz naslova varstva osebnih podatkov, naj to še ne bi pomenilo, da je bila prekršena prepoved iz pravnomočne začasne odredbe. Tako stališče naj bi bilo za svobodo izražanja preveč omejujoče. Po mnenju pritožnice v tej zadevi tudi ni zanemarljiv podatek, da je sporni del obrazložitve sklepa o začasni odredbi posledica navedb upnice glede nastanka težko nadomestljive škode, ki naj bi jo bilo treba z izdajo začasne odredbe preprečiti; da torej ni šlo za pisanje pritožnice o upnikih oziroma njunih sorodnikih. Pritožnica poudarja, da ji zaradi prisilne izterjave denarne kazni v višini 50.000,00 EUR nastaja škoda, pri čemer ji ta utegne še nastati glede na to, da ji je bila z izpodbijanim sklepom za primer ponovne kršitve pravnomočno izrečene prepovedi že izrečena nova denarna kazen. Ker naj bi bilo pritožnici v obravnavani zadevi preprečeno svobodno izbirati dejavnosti in načine, s katerimi uresničuje svoje pridobitne interese, naj bi bilo nedopustno poseženo tudi v njeno pravico do svobodne gospodarske pobude.

4. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-729/21 z dne 4. 6. 2024 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O tem je skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Ljubljani, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz izvršilnega postopka (upnikoma).

5. Upnika nista odgovorila na ustavno pritožbo.

6. Prvi odstavek 23. člena Ustave vsakomur zagotavlja, da o njegovih pravicah in obveznostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da jamstvo neodvisnega sodišča med drugim pomeni zahtevo po neodvisnosti, torej nevezanosti sodišča – oziroma sodnika kot nosilca sodne oblasti – na mnenje drugega državnega organa pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega prava ter pri vodenju postopka.¹ Ustavno sodišče je prav tako že pojasnilo, da iz prvega odstavka 23. člena Ustave izhaja zahteva po neodvisnosti sodnika ne le od izvršne in zakonodajne veje oblasti, ampak tudi od sodstva samega; to je v razmerju do drugih sodniških kolegov oziroma nadrejenih (t. i. notranja neodvisnost sodnikov).² V zvezi z neodvisnostjo sodnika kot posameznika pa je poleg njegove funkcionalne neodvisnosti (torej neodvisnosti pri sojenju) pomembna tudi njegova organizacijska neodvisnost (ta se zagotavlja prek ustreznega varstva sodniškega mandata, ureditve pogojev za izvrševanje sodniške funkcije itd.).³ Pri presoji, ali je določeno sodišče mogoče šteti za neodvisno, je poleg že navedenega pomembno tudi, ali je v okoliščinah posameznega primera mogoče šteti, da je bil zagotovljen objektivni videz neodvisnosti sodišča.⁴

7. Ustavno sodišče je prav tako že poudarilo, da sta jamstvi neodvisnosti in nepristranskosti sodišča medsebojno povezani. Neodvisnost sodnika je namreč pogoj za njegovo nepristranskost v konkretnem sodnem postopku.⁵ Po presoji Ustavnega sodišča je tudi drugi odstavek 23. člena Ustave (ta določa, da lahko sodi le sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom – t. i. zakoniti sodnik) predvsem v funkciji pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Samo če v posamični zadevi sodi sodnik, ki je bil za to zadevo izbran po vnaprej določenih objektivnih pravilih, so namreč lahko stranke in javnost prepričane, da bo v zadevi odločilo nepristransko sodišče.⁶ Vendar navedeno ne pomeni, da mora v zadevi zmeraj soditi tisti sodnik, ki mu je bila zadeva v skladu z naprej določenimi pravili dodeljena prvemu. Pomembno je le, da so tudi za tak primer vnaprej določena in v konkretnem primeru spoštovana tako pravila za določitev drugega zakonitega sodnika kot tudi pravila o tem, v katerih primerih se sploh sme zadeva odvzeti sodniku in dodeliti drugemu.⁷ Za nepristransko odločanje torej ni odločilno zgolj, da je prvi sodnik izbran skladno z vnaprej določenimi pravili, temveč tudi, da temu sodniku zadeva kasneje ni arbitrarno odvzeta.⁸ Kršitev 23. člena Ustave je lahko podana, če je zadeva predodeljena na način, ki pri razumnem človeku vzbuja objektivno utemeljen dvom o nepristranskosti in neodvisnosti sodišča. Tak dvom se v okoliščinah posameznega primera lahko poraja v primeru, ko je predodelitev zadeve posledica diskrecijskega odločanja določenega organa (pogosto predsednika sodišča),⁹ ali v primeru, ko je stranki onemogočeno, da izve za razloge za predodelitev zadeve;¹⁰ ko se torej zadeve sodnikom ne dodeljujejo na podlagi splošnih in objektivnih meril.¹¹

8. Pritožnica zatrjuje kršitev pravic do neodvisnega in nepristranskega sodišča ter do zakonitega sodnika zaradi odredbe senata Višjega sodišča, naj se zadeva v tretjem ponovljenem postopku obravnava pred drugim sodnikom sodišča prve stopnje, ker sodnica sodišča prve stopnje, ki ji je bila zadeva najprej dodeljena, v drugem ponovljenem postopku ni sledila njegovim materialnopravnim napotkom iz razveljavitvenega sklepa. Pritožnica utemeljuje, da gre za arbitraren in z vidika pravice do neodvisnega sodišča nesprejemljiv odvzem zadeve zakonitemu sodniku, ki naj bi pri pritožnici vzbudil objektivno utemeljen dvom o nepristranskosti sodišča.

9. Objektivni videz neodvisnega in nepristranskega sodišča je lahko po že navedenem okrnjen tudi v primeru dvomljivih predodeljevanj zadev sodnikom. Sodnikova neodvisnost in nepristranskost, gledano z objektivne perspektive, dalje terjata, da je sodnik prost navodil drugih sodniških kolegov oziroma tistih, ki imajo na sodišču upravne pristojnosti.¹² Vendar tudi videz sam po sebi ni nujno odločilen. Pogosto je treba pogledati onkraj videza in se osredotočiti na dejanske okoliščine posameznega primera.¹³ Pri tem pomeni eno od pomembnih meril presoje okoliščina, ali v pravnem sistemu obstaja dovolj varovalk, ki zagotavljajo sodnikovo neodvisnost, še posebej v razmerju do njegovih nadrejenih.¹⁴ Da bi lahko ugotovili, ali je v obravnavani zadevi pritožničin dvom o neodvisnosti in nepristranskosti sodnice sodišča prve stopnje ter o nepristranskosti pritožbenega sodišča objektivno utemeljen, je torej treba videz preveriti glede na objektivna dejstva, na katerih temelji.

10. Ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera Ustavno sodišče ne more sprejeti pritožničine teze, da je že zgolj zaradi po njenem mnenju sporne odredbe pritožbenega sodišča in dejstva, da je bilo v tretjem ponovljenem postopku, ko je bila zadeva dodeljena drugi sodnici, odločeno drugače kot prvič in drugič, tokrat v škodo pritožnice, v obravnavani zadevi podan objektivno utemeljen dvom o neodvisnosti in nepristranskosti sodišča. Nevezanost sodnika na pravno pojmovanje oziroma razumevanje prava s strani drugih sodnikov (v tem primeru sodišča višje stopnje) pomeni, da sodišče prve stopnje samo izbere in razlaga pravne norme, s katerimi bo utemeljilo svojo odločitev v konkretni zadevi, ter da sme pri utemeljevanju svoje odločitve tudi odstopiti od prakse višjih sodišč, le da mora tak odstop ustrezno (v procesnem smislu) obrazložiti. Sodnikova neodvisnost pri uporabi prava pa ne pomeni, da pritožbeno sodišče kot hierarhično višje sodišče, ko odloča o pritožbi zoper tako odločitev sodišča prve stopnje, ne sme usmerjati pravnega mnenja sodišča nižje stopnje v okvirih, ki jih določa procesni zakon (tako določa tudi prvi odstavek 11. člena ZS). Na ta način se strankam zagotavlja pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V obravnavani zadevi je Višje sodišče ob ponovnem materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodne odločbe – ta sodi skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP) v okvir uradnega pritožbenega preizkusa – ugotovilo, da sodnica sodišča prve stopnje vztraja pri svojem, po njegovi presoji materialnopravno zmotnem stališču,¹⁵ hkrati pa naj bi sodnica storila več absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je Višje sodišče v razveljavitvenem sklepu ponovilo svoje materialnopravne napotke sodišču prve stopnje ter odredilo, naj se zadeva v ponovljenem postopku obravnava pred drugim sodnikom. Podlago za to je Višje sodišče imelo v 356. členu ZPP ob tem, ko je razumno ocenilo, da bi bila ob ponovni razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve isti sodnici v tem hitrem postopku (temeljni namen začasne odredbe je namreč v hitrosti upnikovega začasnega varstva, ki omogoča hitro vmesno odločitev v času, dokler se postopek glede te terjatve ne konča s pravnomočno sodno odločbo) ogrožena njegova učinkovitost. Višje sodišče je torej v obravnavani zadevi ravnalo tako prav zaradi možnosti, da bi zakonita sodnica (ker po pravilih ZPP ni vezana na njegova materialnopravna stališča) tudi v tretjem ponovljenem postopku vnovič odločila tako kot prvič in drugič. S tem je Višje sodišče ravnalo ne le v skladu z zakonom, ampak tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso, po kateri se med drugim prav v primeru večkratnih razveljavitev odločitve, ki so posledica sodnikovega vztrajanja pri po mnenju pritožbenega sodišča napačnem materialnopravnem stališču in neupoštevanja njegovih napotkov ob ponovni razveljavitvi prvostopenjske odločitve, odredi, da zadevo prevzame drug sodnik.¹⁶ Taka zakonska ureditev in sodna praksa sta v funkciji pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki jo strankam prav tako zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave, in ne kršita strankine pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča. Tudi nova sodnica, ki je bila prav tako izbrana v skladu z vnaprej določenimi pravili, je namreč pri opravljanju svoje sodniške funkcije neodvisna. Zgolj okoliščina, da je odločila drugače kot zakonita sodnica, ki ji je bila zadeva najprej dodeljena, pa sama po sebi ne vzbuja objektivno utemeljenega dvoma o njeni neodvisnosti in nepristranskosti.

11. Po presoji Ustavnega sodišča je torej v obravnavani zadevi bistveno: (i) da je Višje sodišče izdalo sporno odredbo, ker se ni strinjalo z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, ki je tudi v drugo vztrajalo pri svojem stališču; materialnopravni preizkus izpodbijane sodne odločbe pa sodi v okvir uradnega pritožbenega preizkusa;¹⁷ (ii) da je Višje sodišče imelo zakonsko podlago za odredbo, naj se nova obravnava opravi pred drugim sodnikom; (iii) da že iz razveljavitvenega sklepa, v katerem je Višje sodišče s sklicevanjem na 356. člen ZPP sprejelo sporno odredbo, smiselno izhajajo razlogi zanjo, pri čemer je Višje sodišče te razloge ponovilo v izpodbijanem sklepu; (iv) da je tako v doktrini kot v sodni praksi enotno zastopano stališče, da se odredba iz 356. člena ZPP praviloma uporabi prav v primeru večkratnih razveljavitev sodne odločbe zaradi sodnikovega vztrajanja pri njegovih stališčih;¹⁸ (v) da je imelo Višje sodišče v razlogih sklepa sodišča prve stopnje zadostno podlago za razumen sklep, da gre v obravnavani zadevi prav za tak primer sodnikovega vztrajanja pri njegovih stališčih, kar bi lahko ogrozilo učinkovitost postopka; (vi) da je bil sklep, ki je vseboval sporno odredbo, vročen strankam; (vii) da je pritožničine očitke glede sporne odredbe Višjega sodišča preizkušalo tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. I R 43/2021 z dne 21. 4. 2021 (z njim je odločalo o pritožničinem predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo pritožbeno sodišče iz tega razloga), ki je pritožnici pojasnilo, da je tako postopanje Višjega sodišča uglašeno z ustaljeno sodno prakso; (viii) da je bila zadeva novi sodnici sodišča prve stopnje dodeljena na podlagi vnaprej določenih pravil Sodnega reda (Uradni list RS, št. 87/16 in 127/21), to je na podlagi njegovega 157. člena¹⁹ (pritožnica niti ne trdi, da to pravilo v obravnavani zadevi ne bi bila upoštevano); in (ix) da pri napotkih iz razveljavitvenega sklepa ni šlo za navodila »nadrejenega« sodniku sodišča prve stopnje.²⁰

12. Obravnavani primer tako ni primerljiv s primerom iz sodbe ESČP v zadevi Moiseyev proti Rusiji, na katerega se sklicuje pritožnica. V navedeni zadevi je ESČP ugotovilo kršitev pravic do neodvisnega in nepristranskega sodišča zaradi samovoljnega predodeljevanja kazenske zadeve s strani predsednika sodišča. Za tako presojo ESČP pa so bile bistvene naslednje okoliščine primera: (i) nacionalna zakonodaja ni urejala dodeljevanja zadev sodnikom; (ii) po drugi strani pa je vsebovala pravilo o nespremenljivosti sestave sodišča do sprejetja končne odločitve v zadevi; (iii) kljub temu je v navedeni zadevi prišlo do enajstih zamenjav sodnikov sodišča prve stopnje, pri čemer so bili razlogi za zamenjavo znani le v dveh primerih. ESČP je glede na navedeno štelo, da so bile druge zamenjave sodnikov samovoljne (saj so bile izvedene iz nedoločljivih razlogov) in da je imel predsednik sodišča pri zamenjavi sodnikov neomejeno diskrecijsko pravico (saj ni bilo vnaprej določenih pravil, na podlagi katerih bi lahko odločal), pri čemer o razlogih za predodelitev zadeve tudi ni bil dolžan obvestiti strank postopka oziroma o tem izdati procesnega sklepa.

13. Glede na vse navedeno po presoji Ustavnega sodišča ni utemeljen pritožničin očitek, da je bila sodnici, ki ji je bila zadeva najprej dodeljena, ta v tretjem ponovljenem postopku odvzeta arbitrarno, z namenom ustavno nedopustnega vplivanja pritožbenega senata na izid sodnega postopka. Materialnopravnih usmeritev hierarhično višjega sodišča v okviru pooblastil, ki mu jih daje procesni zakon, namreč ni mogoče šteti za tako nedovoljeno vplivanje na izid sodnega postopka. Višje sodišče ima v okviru konkretnega sodnega postopka glede vprašanja pravilne uporabe materialnega prava praviloma vedno (če ni zoper pravnomočno odločitev dopuščena revizija) zadnjo besedo. Ob tem, ko je imelo Višje sodišče tudi zakonsko podlago za odredbo, naj zadevo v tretjem ponovljenem postopku (z namenom zagotoviti njegovo učinkovitost) obravnava drug sodnik sodišča prve stopnje, ki je predvidena prav za take primere, kot je obravnavani, in ko je bila nova sodnica sodišča prve stopnje prav tako izbrana po vnaprej določenih pravilih, torej ni mogoče šteti, da bi bil pritožničin dvom o neodvisnosti in nepristranskosti sodišča v tej zadevi objektivno upravičen.

14. Ustavno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da niti kršitev zahteve po zakonitem sodniku iz drugega odstavka 23. člena Ustave niti kršitev pritožničinih pravic do nepristranskega in neodvisnega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave v obravnavani zadevi ni podana.

15. Pritožnica zatrjuje, da je bilo z izpodbijano odločitvijo o prisilni izterjavi denarne kazni v višini 50.000,00 EUR nesorazmerno poseženo v njeno pravico do svobode izražanja, (i) ker naj bi bil izvršilni naslov, na podlagi katerega sta bila izdana izpodbijana sklepa, neizvršljiv; (ii) ker naj bi sodišči preširoko razlagali pravnomočno izrečeno ji prepoved pisanja o upnikih; (iii) ker naj sodišči pri presoji te zadeve ne bi upoštevali vseh okoliščin primera, kot tudi ne pritožničinih ustavnih pravic; in (iv) ker naj bi pritožnici na podlagi take odločitve tudi v prihodnje grozila izterjava denarne kazni in ji s tem preprečevala, da bi pisala celo o zadevah, na katere se prepoved ne nanaša.

16. Ustavno sodišče priznava visoko stopnjo varstva svobode izražanja pravnih oseb, ki se poklicno ukvarjajo z javnim obveščanjem, zaradi njihove ključne vloge v demokratični družbi pri širjenju informacij o zadevah v javnem interesu.²¹ Vendar pravica do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave ni neomejena. V obravnavani zadevi je omejena s pravico do zasebnosti upnikov iz 35. člena Ustave. V primeru kolizije ustavnih pravic nosilca svoji pravici uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega. Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo mora sodišče v primerih take kolizije ustavnih pravic odločiti, kakšno naj bo glede na konkretne okoliščine posameznega primera njuno sobivanje (t. i. metoda praktične konkordance).²² V obravnavani zadevi je že prišlo do uravnoteženja pravice do zasebnosti upnikov na eni strani in pravice do svobode izražanja pritožnice na drugi strani s pravnomočnim sklepom o začasni odredbi, s katerim se je pritožnici prepovedalo pisati »o upnikih na način, da se razkriva njuno zasebno družinsko življenje, da se objavljajo podatki iz njune osebne družinske zgodovine in družinskega debla«. Ob upoštevanju ustavnopravno pomembnih meril presoje (kot so, ali bi lahko nameravana objava članka prispevala k razpravi v splošnem interesu, kakšna je družbena vloga naslovnikov izjave, kakšne bi bile posledice sporne objave itd.) sta sodišči že v navedenem pravnomočnem sklepu presodili, da je treba v okoliščinah konkretnega primera dati prednost pravici upnikov do zasebnosti, katere varovani del so tudi podatki o njunih sorodnikih. Navedena pravnomočna odločitev je bila predmet preizkusa v postopku pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče pritožničine ustavne pritožbe s sklepom št. Up-1022/18 z dne 11. 5. 2020 ni sprejelo v obravnavo.

17. Ker je bilo z izpodbijanima sklepoma odločeno zgolj o prisilni izterjavi denarne kazni zaradi pritožničine kršitve s pravnomočno začasno odredbo izrečene prepovedi, se Ustavno sodišče v tej fazi postopka ne more več spuščati v vprašanje, ali je bila pritožnici z začasno odredbo izrečena prepoved z vidika njene pravice do svobode izražanja pomensko morebiti pretirano odprta. Prav táko stališče, ki ni ustavno sporno, sta v izpodbijanih sklepih sprejeli tudi sodišči. Ponovnega (ustavno)sodnega preizkusa učinkov pravnomočnega prepovednega izreka samega po sebi na pritožničino svobodo izražanja v okviru odločanja o prisilni izterjavi denarne kazni ustavna pravica do svobode izražanja namreč ne terja. Poleg tega je treba na drugi strani upoštevati varstvo položaja upnikov, vzpostavljenega s pravnomočnostjo začasne odredbe. Neupoštevni v tem postopku so zato tudi pritožničini očitki o nedopustnem posegu v njeno pravico do svobodne gospodarske pobude iz razloga, ker naj bi ji bilo preprečeno svobodno izbirati dejavnosti in načine, s katerimi uresničuje svoje pridobitne interese. Da v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi bila pritožnici pravnomočno izrečena prepoved pisanja o zasebnem družinskem življenju upnikov tako nedoločno opredeljena, da bi šlo za neizvršljiv izvršilni naslov, na podlagi katerega izvršilno sodišče ne sme dovoliti izvršbe, pa sta sodišči v izpodbijanih sklepih razumno in zadostno utemeljili. V tem pogledu zadeva torej prav tako ne vzbuja ustavnopravnih pomislekov. Ker pa je vsebina pravnomočno izrečene prepovedi, ki naj bi jo pritožnica kršila, podvržena razlagi izvršilnega sodišča (izvršilno sodišče namreč lahko dovoli prisilno izterjavo zagrožene denarne kazni šele na podlagi ocene, da je sporno pritožničino ravnanje primerljivo s pravnomočno prepovedanim ravnanjem), je Ustavno sodišče glede na pritožničine očitke v nadaljevanju preizkusilo, ali je morebiti sporna z vidika pritožničine pravice do svobode izražanja razlaga objektivnih mej pravnomočnosti, kot jo je sprejelo izvršilno (in potrdilo Višje) sodišče.

18. Pritožnici je bila v izvršilnem naslovu naložena prepoved, v prihodnosti (torej še preden bi sploh objavila sporni članek o upnikih) pisati o zasebnem družinskem življenju upnikov. Izrek izvršilnega naslova, ki vnaprej prepoveduje določeno izjavljanje, ne da bi ga pritožnica sploh že kdaj izvršila (t. i. prior restraint), je treba zaradi velike teže posega v pritožničino pravico do svobode izražanja razlagati ozko.²³ Po drugi strani pa mora izvršilno sodišče paziti, da ne bi s pretirano ozko razlago pravnomočno izrečene prepovedi povzročilo, da upnika ne bi bila deležna učinkovitega sodnega varstva njune pravice do zasebnosti (ker bi se denimo lahko pritožnica zgolj z malenkostno spremembo prepovedanega ravnanja izognila svoji obveznosti). Po presoji Ustavnega sodišča sta sodišči v obravnavani zadevi pri iskanju odgovora na vprašanje, kaj je po vsebini predmet pravnomočnosti sklepa o začasni odredbi, ti nasprotujoči si zahtevi ustrezno uravnotežili. Pritožnica sodiščema neutemeljeno očita, da sta pojem »zasebno družinsko življenje upnikov« v izpodbijanih sklepih razlagali nedopustno široko s tem, ko naj bi pojem družina v nasprotju z definicijo družine iz DZ raztegnili na upničino sestro in mamo. Sodišči sta se pri napolnjevanju pravnega standarda »zasebno družinsko življenje upnikov« razumno oprli na pojmovanje družinskega življenja, kot izhaja iz presoje ESČP, ter obširno utemeljili, zakaj je to med prvo upnico ter njeno sestro oziroma mamo podano. Poudarili sta, da sodijo v okvir varovanja zasebnosti družine podatki, ki izvirajo iz razmerij med družinskimi člani, ter da sodi v zasebnost družine tisti del zasebnosti družinskega člana, kolikor ta s svojim življenjem vstopa v polje skupnega družinskega življenja. Utemeljili sta, da je bil v obravnavanem primeru vzrok za objavo občutljivih osebnih podatkov matere in sestre prve upnice prav v njunem tesnem družinskem razmerju z njo, saj je do razgaljenja teh podatkov prišlo prav zaradi družinskih vezi med njimi, pri čemer izvira zanimanje javnosti zanju prav in zgolj iz njunih družinskih vezi s prvo upnico. Poudarili sta tudi, da podatki o zdravstvenem stanju sodijo v okvir intimnega zasebnega življenja, ki je strogo varovano. Pritožnici s pavšalnim nasprotovanjem taki presoji sodišč ne uspe vzbuditi dvomov o njeni ustavnopravni sprejemljivosti. Pritožnica bi sicer lahko že na podlagi druge v začasni odredbi izrečene prepovedi (glede objave podatkov iz osebne družinske zgodovine in družinskega debla upnikov) razumno sklepala, da se prepoved objavljanja zasebnih podatkov o družinskem življenju upnikov nanaša tudi na objavljanje podatkov o njunih sorodnikih, ki niso povezani z njunim javnim udejstvovanjem. Ne gre torej za primer, ko bi izvršilno sodišče vsebino pravnomočno izrečene prepovedi razlagalo na način, ki – upoštevaje tako izrek kot tudi namen izrečene prepovedi, kot izhaja iz obrazložitve pravnomočne začasne odredbe – objektivno ne bi bil predvidljiv.²⁴ Namen pravnomočne začasne odredbe je namreč bil preprečiti pritožnici, da poroča o zasebnem družinskem življenju upnikov, med drugim tudi na način, da objavlja osebne podatke o njunih sorodnikih.

19. Za obravnavani primer je torej bistveno, da sta pravnomočno izrečena prepoved in sporno pritožničino ravnanje po razumni presoji sodišč v svojem bistvu primerljivi.²⁵ Taka presoja ne vzbuja pomislekov z vidika prvega odstavka 39. člena Ustave. Izpodbijana sklepa ne vsebujeta stališča, da pritožnica sklepa o začasni odredbi sploh ne bi smela objaviti oziroma da javnosti ne bi smela seznaniti s sodno prepovedjo, ampak temeljita na stališču, da bi morala pritožnica ob ustrezni skrbnosti prikriti občutljive zdravstvene podatke o materi in sestri prve upnice. Zato pritožnica kršitve pravic do svobode izražanja in do javnosti sojenja tudi ne more utemeljiti z navedbami, da sme poročati o sodni prepovedi objavljanja določenih informacij, kar je pomembna tema v javnem interesu. Nosilno stališče izpodbijanih sklepov z vidika uveljavljanih pravic ni pretirano zožujoče, saj pritožnici ne nalaga pretiranega bremena pri uresničevanju njene pravice do obveščanja javnosti o sodni prepovedi. Pritožnica bi lahko enostavno – enako, kot je to storila glede določenih osebnih podatkov upnikov (ne pa tudi glede njunih imen) – prikrila tudi sporne podatke o zdravstvenem stanju matere in sestre prve upnice. S tako objavo sodne odločbe (torej s prikritjem zgolj teh podatkov) pa informacija, ki jo je pritožnica želela posredovati javnosti, tudi ne bi izgubila svoje vrednosti. Pritožnica tudi neutemeljeno uveljavlja, da ni mogoče šteti, da je prekršila prepoved iz začasne odredbe, če je ob objavi sodne odločbe nehote prekršila pravico do varstva osebnih podatkov sorodnic prve upnice. Stališče, da se prepoved lahko krši le z naklepnim ravnanjem, ni združljivo s pravico upnikov do učinkovitega sodnega varstva. Sodišči sta v izpodbijanih sklepih razumno utemeljili, da je pritožnica ravnala v nasprotju s profesionalno skrbnostjo. Pritožnica tudi neutemeljeno pripisuje ustavnopravni pomen okoliščini, da pri podatkih, ki jih ne bi smela javno objaviti, ne gre za njene navedbe, temveč le za povzetek navedb upnikov.

20. Po presoji Ustavnega sodišča sodiščema torej ni mogoče očitati, da sta z ugotovitvijo o primerljivosti pravnomočno izrečene prepovedi in spornega pritožničinega ravnanja nedopustno posegli v pritožničino pravico do svobode izražanja. Vendar imajo po presoji Ustavnega sodišča nekatere okoliščine, ki jih v ustavni pritožbi izpostavlja pritožnica, v obravnavani zadevi kljub temu določeno ustavnopravno težo. Ni namreč mogoče spregledati, da teža pritožničinega dejanskega posega v pravico do zasebnosti upnikov (s tem, ko je v medijih objavila celoten sklep sodišča prve stopnje pod naslovom »Škandal, sodišče prepovedalo zgodbo o zakoncih Login«, pri čemer je bila taka objava sodne odločbe sporna le glede povedi, ki je vsebovala osebne podatke o sorodnicah prve upnice) ni primerljiva s težo potencialnega posega v zasebnost upnikov, do katerega bi prišlo, če bi pritožnica objavila z začasno odredbo prepovedani članek o upnikih, ki je na devetih straneh vseboval obsežne podatke iz njune osebne družinske zgodovine in družinskega debla, opremljene s številnimi fotografijami iz družinskega življenja upnikov. V obravnavani zadevi torej ni mogoče šteti, da sta pritožnici prepovedano in z njene strani izvršeno ravnanje z vidika teže posega v zasebnost upnikov enakovredni. Po presoji Ustavnega sodišča bi moralo izvršilno sodišče to okoliščino upoštevati, preden je izreklo, da se zaradi ugotovljene kršitve pravnomočno izrečene prepovedi od pritožnice prisilno izterja denarna kazen v višini, kot ji je bila zagrožena v pravnomočnem sklepu o začasni odredbi. Pritožnica je v postopku pred sodiščema uveljavljala, da je treba pri denarni kazni med drugim upoštevati njen namen kot tudi stopnjo ogrožanja oziroma posega v zavarovano dobrino. Vendar je Višje sodišče te pritožbene očitke zavrnilo z argumentom, da to v tej fazi postopka ne more biti več upoštevno, ker je bilo o višini prvotno sicer le zagrožene denarne kazni odločeno že v okviru izdaje sklepa o začasni odredbi, pri čemer je dodalo, da je sodišče prve stopnje v tem konkretnem postopku v zadostni meri upoštevalo namen izdaje sklepa o začasni odredbi v primerjavi s kršitvijo opustitvene dolžnosti dolžnika, ki mu je bila izrečena z navedenim sklepom.

21. Višje sodišče je imelo za navedeno nosilno stališče sicer oporo v šestem odstavku 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21 – v nadaljevanju ZIZ), ki se skladno z 227. členom ZIZ uporablja tudi tedaj, kadar ravna dolžnik v nasprotju s tem, da mora nekaj opustiti. Šesti odstavek 226. člena ZIZ določa, da upošteva izvršilno sodišče pomen dejanja in druge okoliščine primera (že) pri odmerjanju denarne kazni. Vendar takšna zakonska določba sama po sebi izvršilnemu sodišču ne preprečuje, da bi sorazmernost višine zagrožene denarne kazni pred izdajo sklepa o njeni prisilni izterjavi ponovno preizkusilo. Poraja se sicer pomislek, ali takšnega ravnanja izvršilnemu sodišču morebiti ne preprečuje načelo stroge formalne legalitete. To načelo pomeni, da je izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano in ne more preverjati njegove pravilnosti (temveč zgolj izvršuje v njem vsebovani izrek), hkrati pa se nanj veže pravna domneva o obstoju terjatve, ki je v njem ugotovljena, in o legitimaciji strank, ki sta v njem označeni kot upnik in dolžnik.²⁶ Pravnomočni sklep o začasni odredbi nedvomno pomeni izvršilni naslov ne le v prepovednem delu, ampak tudi v delu, ki dolžniku za primer kršitve v njem izrečene prepovedi že izreka denarno kazen v določeni višini.²⁷ Vendar je treba upoštevati, da je načelo stroge formalne legalitete vrednostno merilo, ki ni uzakonjeno, zato je njegova vsebina prepuščena pravni razlagi, ki nujno vključuje zahtevo po pravi meri, s tem pa se v okviru vrednostnega tehtanja odpira razlagalni prostor, ki omogoča tudi prilagojeno, omehčano strogost njegove vsebine, in ne zgolj absolutnega pojmovanja s prepovedjo možnosti vsakršne presoje.²⁸ Načelo stroge formalne legalitete torej ni absolutno. To potrjujeta tudi sodna praksa in ustavnosodna presoja.²⁹ Ustavno sodišče je denimo že sprejelo stališče, da načelo stroge formalne legalitete izvršilnemu sodišču ne preprečuje, da presoja, ali je nadaljnji tek že izrečenih sodnih penalov v posamičnem primeru še vedno dopusten, torej še skladen z namenom, zaradi katerega so bili penali določeni.³⁰

22. Po presoji Ustavnega sodišča v primeru, kot je obravnavani (ko je bilo dolžniku s pravnomočno začasno odredbo vnaprej, torej še preden bi sploh objavil sporni članek, prepovedano izjavljanje o zasebnem družinskem življenju upnikov, kasneje izvršeno dolžnikovo ravnanje in pravnomočno prepovedano ravnanje pa z vidika teže posega v zasebnost upnikov nista enakovredni – ne le kvantitativno, pač pa predvsem kvalitativno), varstvo svobode izražanja dolžnika terja, da izvršilno sodišče v pravnomočni začasni odredbi zagrožene denarne kazni ne izterja avtomatično, ampak da sorazmernost njene višine pred izdajo sklepa o njeni prisilni izterjavi ponovno preizkusi, upoštevaje pri tem težo posega v pravico do zasebnosti upnikov v tem novem življenjskem primeru. Pri prisilni izterjavi zagrožene denarne kazni v konkretnem primeru, čeprav je bila ta v izvršilnem naslovu (drugače kot sodni penali) določena v enkratnem znesku, namreč ne gre za klasičen primer prisilne izvršitve denarne obveznosti iz izvršilnega naslova. Da bi jo izvršilno sodišče lahko izvršilo, mora najprej oceniti, ali sta v izreku izvršilnega naslova prepovedano in po izdaji sklepa sodišča prve stopnje izvršeno ravnanje v svojem bistvu sploh primerljivi. Izvršilno sodišče mora torej najprej oceniti, ali je nov življenjski primer sploh mogoče subsumirati pod pravnomočno izrečeno prepoved. Šele taka njegova ocena ima lahko za posledico prisilno izterjavo zagrožene denarne kazni. Že pri tem, prvem koraku je torej načelo stroge formalne legalitete razrahljano.³¹ V primeru, ko pravnomočno izrečena prepoved, ki naj bi jo dolžnik po presoji izvršilnega sodišča prekršil, omejuje dolžnikovo svobodo izražanja, pri tem pa dejansko izvršeno ravnanje s pravnomočno izrečeno vnaprejšnjo prepovedjo izjavljanja o zasebnem družinskem življenju upnikov ni povsem primerljivo, pa je vrednostno tehtanje izvršilnega sodišča potrebno tudi pri drugem koraku, torej pri oceni, ali naj se denarna kazen, upoštevaje pri tem težo posega v pravico do zasebnosti upnikov v novem življenjskem primeru, prisilno izterja v zagroženi višini. Izvršilno sodišče mora torej ex post, po tem, ko je po njegovi razumni presoji prišlo do kršitve pravnomočno izrečene vnaprejšnje prepovedi izjavljanja o upnikih, oceniti, ali je višina v pravnomočni začasni odredbi zagrožene denarne kazni glede na namen pravnomočno izrečene prepovedi sorazmerna s težo posega v pravico do zasebnosti upnikov v tem novem življenjskem primeru, upoštevaje pri tem tudi druge pomembne okoliščine konkretnega življenjskega primera (kot je denimo namen sporne objave, s katero je prišlo do kršitve pravnomočno izrečene prepovedi). Resnost naložene, pa čeprav le civilnopravne sankcije pomeni namreč po (s presojo ESČP uglašeni) presoji Ustavnega sodišča eno od pomembnih meril presoje dopustnosti posega v pravico do svobode izražanja.³² Izvršilno sodišče mora zato paziti, da je višina prisilno izterjevane denarne kazni v razumnem sorazmerju s težo posega v pravico do zasebnosti upnikov, kar pomeni, da je lahko tudi nižja od zagroženega zneska 50.000,00 EUR.

23. Kadar izvršilni naslov dolžniku nalaga obveznost opustitve, je denarna kazen (ob tem, ko ZIZ ne predvideva t. i. dolžniškega zapora) edino sredstvo, s katerim lahko sodišče dolžnika prisili, da spoštuje tak izvršilni naslov. Namen denarne kazni je torej zagotoviti učinkovito uresničitev upnikove pravice do sodnega varstva s tem, da se prek nje vpliva na voljo dolžnika, da zaradi zagrožene kazni vendarle izpolni svojo obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, pri tem pa je lahko ekonomska vrednost njegove obveznosti tudi zelo visoka.³³ Visoke denarne kazni zato same po sebi niso ustavnopravno sporne. To velja še posebej v primeru, ko se želi s pravnomočno izrečeno prepovedjo preprečiti dolžnikov poseg v upnikovo pravico do zasebnosti zaradi nameravanega razkritja informacij, povezanih z njegovo najbolj intimno osebno sfero. Sorazmernost višine v konkretnem primeru izrečene denarne kazni je torej odvisna od pomena ravnanja za pravico do zasebnosti upnikov, ki ga mora dolžnik opustiti, kar izvršilno sodišče upošteva že pri izreku denarne kazni. Vendar se lahko vprašanje sorazmernosti zagrožene denarne kazni pri posegih v svobodo izražanja v primeru, ko pride do njene prisilne izvršitve zaradi ravnanja, ki ni identično prepovedanemu ravnanju, ampak je z njim po razumni presoji izvršilnega sodišča dovolj primerljivo (ko gre torej vendarle za upoštevno odstopanje od pravnomočno izrečene prepovedi), ponovno zastavi. To velja še posebej v primeru pravnomočno izrečenih prepovedi, ki dolžniku vnaprej prepovedujejo izjavljanje o upnikih. Nesorazmerno visoka denarna kazen, ki v takem primeru ne upošteva teže posega v pravico do zasebnosti upnika v konkretnem življenjskem primeru, bi namreč lahko imela za svobodo izražanja ustavno nesprejemljive zastraševalne učinke.

24. Stališče, da ponovna presoja sorazmernosti zagrožene denarne kazni pred njeno prisilno izterjavo v nobenem primeru – ne glede na težo posega v pravico do zasebnosti upnikov v novem življenjskem primeru – ni več mogoča, v okoliščinah obravnavanega primera absolutizira pravico upnikov do zasebnosti, zato ni sprejemljivo z vidika pritožničine pravice do svobode izražanja. Ustavno sodišče je zato izpodbijana sklepa v delu, v katerem je bila dovoljena izterjava denarne kazni v višini 50.000,00 EUR, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. točka izreka). V del sklepa, ki se nanaša na izrek nove denarne kazni za primer ponovne kršitve, se Ustavno sodišče ni spuščalo že zato, ker je pravnomočna začasna odredba s pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari (s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 989/2021 z dne 2. 9. 2021 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 37/2018-II z dne 21. 12. 2020) prenehala veljati, zato pritožnici na podlagi izpodbijanih sklepov nova denarna kazen ne more več groziti.

25. V ponovljenem postopku bo moralo izvršilno sodišče ob upoštevanju ustavnopravnih izhodišč iz te odločbe na podlagi smiselne uporabe šestega odstavka 226. člena ZIZ oceniti, ali je s pravnomočno začasno odredbo zagrožena denarna kazen glede na ustavnopravno upoštevne drugačne okoliščine konkretnega življenjskega primera v primerjavi s tistim, ki je bilo pritožnici vnaprej prepovedano, sorazmerna s težo posega v pravico do zasebnosti upnikov v tem novem življenjskem primeru, in jo glede na opravljeno presojo ponovno odmeriti. Doslej namreč izvršilno sodišče tega ni storilo, Višje sodišče pa je to storilo zgolj na videz z utemeljitvijo, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo namen izdaje sklepa o začasni odredbi v primerjavi s kršitvijo opustitvene dolžnosti dolžnika, ki mu je bila izrečena z navedenim sklepom.

26. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebej utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Ustavno sodišče je zato o predlogu pritožnice za povrnitev stroškov postopka pred Ustavnim sodiščem odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

27. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik dr. Rok Čeferin je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je 1. točko izreka sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Jaklič, Svetlič in Šorli. Ustavno sodišče je 2. točko izreka sprejelo soglasno. Sodnica Mežnar in sodnik Knez sta dala pritrdilni ločeni mnenji, sodnik Svetlič pa odklonilno ločeno mnenje.

¹ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 49), 9. točka obrazložitve, in št. U-I-134/10 z dne 24. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 92/13, in OdlUS XX, 9), 26. točka obrazložitve.

² Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 1/07, in OdlUS XV, 84), 63. točka obrazložitve (ta zadeva se sicer nanaša na urejanje plačnega položaja sodnikov), št. U-I-159/19 z dne 23. 2. 2023 (Uradni list RS, št. 34/23), 10. točka obrazložitve (ta zadeva se nanaša na presojo zakonske ureditve, ki je upokojenemu sodniku omogočala opravljanje službenega nadzora dela sodnikov), in št. U-I-82/21 z dne 24. 4. 2024 (Uradni list RS, št. 42/24), 23. točka obrazložitve (ta zadeva se sicer nanaša na razporejanje sodnikov na določena pravna področja z letnim razporedom, ki ga sprejme predsednik sodišča).

³ Prav tam.

⁴ Glej sodbi ESČP v zadevah Khrykin proti Rusiji z dne 19. 4. 2011, 30. točka obrazložitve, in Salov proti Ukrajini z dne 6. 9. 2005, 80. točka obrazložitve.

⁵ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06, 55. točka obrazložitve.

⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-502/14 z dne 15. 6. 2017 (Uradni list RS, št. 64/17, in OdlUS XXII, 25), 15. do 17. točka obrazložitve.

⁷ Glej prav tam, 19. točka obrazložitve.

⁸ Prav tam. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-209/93 z dne 23. 2. 1995 (Uradni list RS, št. 18/95, in OdlUS IV, 17) poudarilo, da načelo vnaprejšnje splošne določenosti pri izbiri sodnika, ki izhaja iz drugega odstavka 23. člena Ustave, naslovnika norme ščiti pred samovoljo organov državne oblasti.

⁹ Prim. sodbo ESČP v zadevi Moiseyev proti Rusiji, 177. in 182. točka obrazložitve.

¹⁰ Prim. sodbo ESČP v zadevi Bochan proti Ukrajini z dne 3. 5. 2007, 72. in 74. točka obrazložitve.

¹¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-502/14, 18. točka obrazložitve.

¹² Glej sodbi ESČP v zadevah Parlov-Tkalčić proti Hrvaški z dne 22. 12. 2009, 86. točka obrazložitve, in Khrykin proti Rusiji, 29. točka obrazložitve.

¹³ Glej sodbo ESČP v zadevi Parlov-Tkalčić proti Hrvaški, 83. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-502/14, 25. točka obrazložitve.

¹⁴ Glej sodbe ESČP v zadevah Parlov-Tkalčić proti Hrvaški, 91. do 95. točka obrazložitve, Khrykin proti Rusiji, 31. do 36. točka obrazložitve, in Salov proti Ukrajini, 83. do 86. točka obrazložitve.

¹⁵ Sodišče prve stopnje je drugače od pritožbenega sodišča menilo, da je pritožnica zaradi interesa javnosti do obveščenosti smela objaviti celoten sklep o začasni odredbi in da z objavo tudi sporne povedi ni kršila pravnomočno izrečene prepovedi, ker ni posegla v pravico do zasebnosti upnikov, ampak le v pravice sorodnikov prve upnice.

¹⁶ Prim. sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 224/2023 z dne 14. 9. 2023 in sklepe Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2055/2020 z dne 16. 12. 2021, št. IV Cp 1427/2012 z dne 19. 9. 2012, št. I Cp 3679/2011 z dne 16. 11. 2011 in št. II Cp 2686/2011 z dne 21. 9. 2011.

¹⁷ Ta primer se med drugim tudi v tej okoliščini pomembno razlikuje od primera iz sodbe ESČP v zadevi Bochan proti Ukrajini. V navedeni zadevi je namreč Vrhovno sodišče zadevo po pravnomočnosti odločitve dodelilo drugemu, krajevno oddaljenemu, stvarno pristojnemu sodišču iz razloga, ker se ni strinjalo z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč, ob tem pa tudi ni navedlo razlogov za predodelitev in ni izdalo procesnega sklepa, ki bi ga vročilo strankam.

¹⁸ Glej J. Zobec v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 459. Glej tudi opombo 16 te odločbe.

¹⁹ Člen 157 Sodnega reda določa: »Če je sodnik, kateremu je bila zadeva dodeljena, po prevzemu zadeve izločen, se zadeva dodeli sodniku, ki je takrat na vrsti za dodelitev zadeve.«

²⁰ Že v tem pogledu se ta primer pomembno razlikuje od primerov iz sodb ESČP v zadevah Salov proti Ukrajini (glej 83. do 86. točko obrazložitve) in Khrykin proti Rusiji (glej 32. do 36. točko obrazložitve), v katerih je šlo za navodila predsednika sodišča razpravljajočemu sodniku.

²¹ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-20/93 z dne 19. 6. 1997 (OdlUS VI, 181), 34. točka obrazložitve, in št. Up-538/20 z dne 19. 1. 2023, 36. točka obrazložitve.

²² Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 62), 5. točka obrazložitve, št. Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 (Uradni list RS, št. 18/12, in OdlUS XIX, 40), 9. točka obrazložitve, in št. Up-530/14 z dne 2. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 17/17, in OdlUS XXII, 18), 13. točka obrazložitve.

²³ ESČP predhodne omejitve svobode izražanja presoja z največjo stopnjo skrbnosti. Zaradi nejasnega in potencialno zelo širokega dometa prepovedi iz začasne odredbe je denimo ugotovilo kršitev 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP) v sodbah v zadevah Cumhuriyet Vakfi in drugi proti Turčiji z dne 8. 10. 2013 in Obukhova proti Rusiji z dne 8. 1. 2009.

²⁴ Prim. D. Wedam Lukić v: L. Ude, A. Galič (red.), nav. delo, str. 156, ki meni, da pri opredeljevanju vsebinskih mej pravnomočnosti »sodeluje« tudi obrazložitev, kolikor je to potrebno za identifikacijo vsebine pravnomočnega izreka sodne odločbe. Podobno K. Stöber v: R. Zöller, Zivilprozessordnung, 30. Auflage, dr. Otto Schmidt Verlag, Kőln 2014, str. 1630 (Rn 4), ki meni, da je pri razlagi izvršilnega naslova v izvršbi dopustno oziroma zaželeno upoštevati tudi razloge izvršilnega naslova.

²⁵ Nemška sodna praksa je razvila t. i. jedrno teorijo (Kerntheorie), po kateri so v opustitvenem zahtevku zajete vse v svojem jedru smiselno enake oblike kršitve. Prim. H.-P. Götting, C. Scherz, W. Seitz, Handbuch des Persönlichkeitsrechts, Verlag C. H. Beck, München 2008, str. 745. Podobno stališče je zaslediti tudi v praksi Vrhovnega sodišča (glej sklep št. II Ips 338/2010 z dne 9. 12. 2010).

²⁶ Prim. S. Triva, V. Belajec, M. Dika, Sudsko izvršno pravo, Opći dio, Informator, Zagreb 1984, str. 44 in 133. Enako Ustavno sodišče že v odločbah št. Up-521/02 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 114/04, in OdlUS XIII, 84), 7. točka obrazložitve, in št. Up-399/17 z dne 13. 2. 2020 (OdlUS XXV, 29), 7. točka obrazložitve.

²⁷ Prim. sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 65/2021 z dne 15. 9. 2021.

²⁸ Prim. M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 3., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 128, 129 in 133. Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-531/21 z dne 11. 7. 2024, 9. točka obrazložitve.

²⁹ Podrobneje o tem Ustavno sodišče v odločbi št. Up-531/21, 10. točka obrazložitve.

³⁰ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-306/17 z dne 5. 12. 2019 (OdlUS XXIV, 36), 17. točka obrazložitve.

³¹ Razrahljano zato, ker pravnomočnost sklepa o začasni odredbi izvršilnemu sodišču preprečuje, da bi pri odločanju, ali je prišlo do kršitve začasne odredbe, enakim okoliščinam (denimo statusu relativne javne osebe upnikov), ki jih je upoštevalo že pri izdaji začasne odredbe, dalo drugačno težo.

³² Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-366/16 z dne 5. 12. 2019 (Uradni list RS, št. 3/20, in OdlUS XXIV, 35), 28. do 30. točka obrazložitve, in št. Up-407/14 z dne 14. 12. 2016 (Uradni list RS, št. 2/17, in OdlUS XXI, 37), 30. točka obrazložitve, ter sklep Ustavnega sodišča št. Up-824/18 z dne 30. 3. 2022, 8. in 9. točka obrazložitve.

³³ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999 (Uradni list RS, št. 11/99, in OdlUS VIII, 13), 14. točka obrazložitve.