Vsebina Uradnega lista

Uradni list RS, št. 110/2024 z dne 23. 12. 2024

3603. Odločba o razveljavitvi sodb Vrhovnega sodišča v Maribiru in Okrožnega sodišča v Mariboru ter o zavrnitvi ustavne pritožbe, stran 12855.


Številka:	Up-1038/21-13
	Up-1044/21-19
Datum:	20. 11. 2024

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah Danijele Homec, Maribor, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Mihurko, d. o. o., Maribor, in Andreja Zorca, Fram, ki ga zastopa Odvetniška družba Matoz, o. p., d. o. o., Koper, na seji 20. novembra 2024

o d l o č i l o:

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 13176/2011 z dne 16. 9. 2021, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 13176/2011 z dne 20. 8. 2020 in sodba Okrožnega sodišča v Mariboru št. X K 13176/2011 z dne 19. 6. 2019 se v delih, ki se nanašajo na Andreja Zorca, razveljavijo in zadeva se v razveljavljenem delu vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje pred spremenjen senat.

2. Ustavna pritožba Daniele Homec zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 13176/2011 z dne 16. 9. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 13176/2011 z dne 20. 8. 2020 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. X K 13176/2011 z dne 19. 6. 2019 se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

1. Sodišče prve stopnje je pritožnika spoznalo za kriva, da sta v sostorilstvu izvršila kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr. in 39/09 – v nadaljevanju KZ-1). Pritožniku je izreklo kazen enega leta in dveh mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 9.000,00 EUR, pritožnici pa pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen enega leta zapora in stransko denarno kazen v višini 2.000,00 EUR, ki ne bosta izrečeni, če pritožnica v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je pritožbe pritožnikov zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi državnega tožilca, in sicer tako, da je stransko denarno kazen, ki jo je sodišče prve stopnje pritožnici določilo v pogojni obsodbi, izreklo. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti pritožnikov zavrnilo.

2. Zoper navedene sodne odločbe pritožnika vlagata ustavni pritožbi, v katerih zatrjujeta kršitev 35. in 38. člena Ustave, ker naj bi sodišče prve stopnje pri svoji presoji uporabilo dokazno gradivo, ki bi moralo biti izločeno oziroma uničeno. Pritožnik poleg tega zatrjuje kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker naj bi pri sojenju sodelovala sodnica, ki je predhodno odločala o krivdi soobtoženih, pa tudi kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave, ker naj ravnanje, za katero je bil obsojen, v KZ-1 ne bi bilo določeno kot kaznivo dejanje.

Navedbe pritožnikov in razlogi sodišč v zvezi z zatrjevano kršitvijo 35. in 38. člena Ustave

Navedbe pritožnikov

3. Pritožnika v zvezi z zatrjevano kršitvijo 35. člena Ustave (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) in 38. člena Ustave (varstvo osebnih podatkov) pojasnjujeta, da so bili odločilni obremenilni dokazi pridobljeni na podlagi odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe (v nadaljevanju PPU) št. Pp 2/2011, pri čemer so bili podlaga za izdajo te odredbe izsledki PPU, zbrani v zadevi št. Pp 1/2011 (kasneje št. X Kpr 45306/2015). Po oceni pritožnikov bi se morali ti dokazi iz spisa izločiti in uničiti na podlagi četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP/14), ki sta določala, da mora preiskovalni sodnik odrediti uničenje gradiva, zbranega s PPU, če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, ali če v roku dveh let po koncu izvajanja PPU ne poda takšne izjave. Pritožnika trdita, da se kazenski pregon za kaznivo dejanje, zaradi katerega so bili PPU odrejeni v zadevi št. Pp 1/2011, ni začel v navedenem dvoletnem roku, temveč šele približno štiri leta po zbiranju dokazov, zato izsledkov teh PPU ni bilo dovoljeno hraniti in jih posledično tudi ni bilo dovoljeno uporabiti v drugem kazenskem postopku.

4. Pritožnica ob sklicevanju na stališče iz 41. točke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/14 z dne 24. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 16/17, in OdlUS XXII, 7) trdi, da je dovoljeno dokaze, ki so bili zbrani v eni kazenski zadevi, hraniti v drugih zadevah le, če je bil v dvoletnem roku kazenski pregon začet v izhodiščni zadevi. Meni torej, da bi moral biti kazenski postopek v dvoletnem roku najprej začet v zadevi št. X Kpr 45306/2015, s čimer bi bil potrjen prvotni namen pridobitve izsledkov PPU, to pa bi omogočilo nadaljnjo hrambo izsledkov PPU tudi v drugih zadevah, vse dokler bi se hranil spis v izhodiščni zadevi. Ker naj do tega ne bi prišlo, naj bi morali biti dokazi izločeni in uničeni, in sicer v vseh sodnih spisih, saj naj sicer ne bi bil dosežen namen, zaradi katerega je v zakonu določeno uničenje dokazov, tj. varstvo zasebnosti in osebnih podatkov. Po stališču pritožnice mora biti zasebnost posameznikov varovana absolutno (v vseh nadaljnjih potencialnih zadevah) in ne le relativno (v razmerju do posameznega kazenskega spisa), kar naj bi navedlo tudi pritožbeno sodišče. S stališča ustavne pravice do zasebnosti naj ne bi bilo doseženo popolnoma nič, če se prepisi prisluhov ali zvočni posnetki brišejo iz enega spisa, nato pa še več let »razsajajo« po drugih spisih. Pritožnica nasprotuje stališču, ki ga je v zvezi s tem očitkom sprejelo Vrhovno sodišče, tj. da so dokazi morali ostati v spisu zaradi varovanja pravic soobtoženega G. J. pri odločanju o njegovem zahtevku za izločitev dokazov. Meni, da bi bilo treba pretehtati, ali je bilo res v interesu G. J., da se ta njegova pravica varuje, če je zaradi tega obsojen za kaznivo dejanje. Trdi tudi, da navedeno stališče Vrhovnega sodišča pomeni kršitev načela prepovedi reformatioin peius, saj naj bi ta obtoženec s pravnim sredstvom škodoval sebi in soobdolženim v drugem procesnem položaju.

5. Pritožnik poleg tega poudarja, da je preiskovalni sodnik v zadevi št. X Kpr 45306/2015 zaradi poteka navedenega dvoletnega roka s sklepom z dne 2. 10. 2018 odločil, da se listine iz spisa št. Pp 1/2011 izločijo in pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uničijo. Ustavno sodišče naj bi nato v zadevi št. U-I-462/18, v kateri je presojalo ustavno skladnost drugega odstavka 154. člena in četrtega odstavka 153. člena ZKP/14, s sklepom z dne 13. 12. 2018 odločilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča v tej zadevi izvrševanje izpodbijane zakonske ureditve zadrži, in sicer na način, da preiskovalni sodnik gradivo iz četrtega odstavka 153. člena in prvega odstavka 154. člena ZKP/14 po poteku dveh let po koncu izvajanja ukrepov zapečati, pri čemer do končne odločitve Ustavnega sodišča v to gradivo ni dovoljeno vpogledati ali ga uporabiti. Pritožnik pojasnjuje, da je sodišče v obravnavani zadevi kljub navedeni odločitvi Ustavnega sodišča uporabilo več odredb preiskovalnega sodnika iz spisa št. Pp 1/2011 ter poslušalo posnetke pogovorov in prebralo SMS-sporočila, ki so bili zbrani na podlagi teh odredb, nato pa njihov pomen pojasnilo v obrazložitvi sodbe. Po oceni pritožnika je jasno, da listin, ki jih je bilo treba v zadevi št. X Kpr 45306/2015 zapečatiti (in naj bi tudi bile zapečatene), ni moč uporabiti v obravnavani kazenski zadevi, saj naj na ta način ne bi bilo mogoče doseči namena, ki se z zapečatenjem zasleduje, tj. varstvo osebnih podatkov oseb, na katere se nanašajo izsledki PPU. Pritožnik se sklicuje tudi na 37. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/14, iz katere naj bi izhajalo, da izsledkov PPU ni dovoljeno prenašati na mikrofilme ali drugače kopirati v primerih, ko je treba spis uničiti.

Razlogi sodišč

6. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bila v obravnavani zadevi zahteva za preiskavo vložena 16. 1. 2012, kar je pred potekom dvoletnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP/14, in da je bil spis št. Pp 1/2011 pridružen k obravnavanemu kazenskemu spisu. Po oceni sodišča prve stopnje okoliščina, da je bila zahteva za preiskavo v kazenski zadevi št. X Kpr 45306/2015 (zoper druge obdolžence in glede drugega kaznivega dejanja) vložena po poteku tega roka in da so bili zato v tej kazenski zadevi dokazi zapečateni, ne vpliva na zakonitost dokazov v obravnavani zadevi.

7. Pritožbeno sodišče je tem razlogom pritrdilo. Navedlo je, da je gradivo, zbrano s PPU, v celoti postalo del obravnavanega kazenskega spisa, saj so bili izsledki PPU znotraj dvoletnega roka uporabljeni za prvotni namen pridobitve, gradivo pa se v spisu hrani v skladu z zakonom, zato uničenje dokazov oziroma delov spisa ni dopustno. Poudarilo je tudi, da se zakonitost posameznega dokaza presoja absolutno in ne le v razmerju do posameznega obdolženca ali kazenskega spisa, zato se lahko dokazi zakonito uporabijo tudi v drugih kazenskih zadevah, ne le v tisti, za namen katere so bili zbrani.

8. Vrhovno sodišče je vprašanje vpliva poteka roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP/14 na dovoljenost gradiva, zbranega v zadevi št. Pp 2/2011, ločilo od vprašanja vpliva poteka tega roka na dovoljenost uporabe gradiva, zbranega v zadevi št. Pp 1/2011. V zvezi s prvim vprašanjem je pojasnilo, da je mogoče gradivo, pridobljeno s PPU, obravnavati kot nedovoljen dokaz šele po poteku roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP/14, zato je mogoče tudi t. i. doktrino sadeža zastrupljenega drevesa uporabiti le za dokazno gradivo, pridobljeno po poteku tega roka. Glede na navedeno naj ne bi bilo mogoče trditi, da je gradivo v zadevi št. Pp 2/2011 pridobljeno na podlagi nedovoljenih dokazov. Glede dovoljenosti uporabe gradiva, zbranega v zadevi št. Pp 1/2011, v obravnavani zadevi pa je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je sodišče prve stopnje to gradivo uporabilo zgolj pri odločanju o zahtevku za izločitev dokazov soobtoženega G. J. Če bi to gradivo uničili (tudi v obravnavani zadevi), bi po stališču Vrhovnega sodišča temu obtožencu odrekli pravici do sodnega varstva in do odprave posledic kršitev človekovih pravic. Razlaga, s katero bi se sodišče odreklo dokaznemu gradivu, brez katerega je zahtevek za izločitev dokazov vnaprej obsojen na neuspeh, pa naj bi bila nesprejemljiva. Vrhovno sodišče je navedeno stališče oprlo na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/14, iz katere naj bi izhajalo, da je varovanje obdolženčeve pravice do obrambe v temelju dopusten razlog za hrambo izsledkov PPU. Ob tem je poudarilo, da uporaba gradiva iz zadeve št. Pp 1/2011 v obravnavani zadevi nima učinka na vprašanje dovoljenosti uporabe tega gradiva v zadevi št. X Kpr 45306/2015.

Navedbe pritožnika in razlogi sodišč v zvezi z zatrjevano kršitvijo prvega odstavka 23. člena Ustave

Navedbe pritožnika

9. Pritožnik trdi, da je v postopku prišlo tudi do kršitve njegove pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, saj je senatu sodišča prve stopnje predsedovala sodnica, ki je imela že vnaprej ustvarjeno mnenje o pritožnikovi krivdi. Sodnica naj bi namreč predhodno že izdala tri obsodilne sodbe zoper štiri pritožnikove soobtožence, ki so z državnim tožilstvom sklenili sporazume o priznanju krivde, pri čemer naj bi te sodbe vsebovale stališča, ki so prejudicirala presojo pritožnikove krivde. Iz sodb, izdanih zoper M. K. in I. P., naj bi izhajalo, da sta navedena obdolženca kaznivo dejanje storila v sostorilstvu s pritožnikoma, pri čemer naj bi bilo v teh sodbah ravnanje pritožnika natančno opisano. Iz sodbe, izdane zoper F. K., pa naj bi izhajalo, da je F. K. pritožniku in drugim soobtoženim obljubil, da jim bo dal nedovoljeno denarno nagrado v neugotovljenem znesku, kot jim jo je že večkrat v preteklosti. Pritožnik trdi, da dejanja vseh obtoženih izhajajo iz istega historičnega dogodka in pomenijo udeležbo pri istem kaznivem dejanju, česar že po naravi stvari ni mogoče obravnavati ločeno. Poudarja, da je sodnica, ki je odločala o sprejemu sporazumov o priznanju krivde, opravila tudi vsebinsko presojo, zato je s tem, ko je sporazume sprejela, imela že vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja v pritožnikovi zadevi. Pritožnik meni, da je bil s tem podan upravičen dvom, da predsednica senata po sprejemu sporazumov o priznanju krivde soobtoženih v tej kazenski zadevi ne bo mogla nepristransko odločati (t. i. videz nepristranskosti), kar pomeni, da bi morala biti iz sojenja izločena. Navedeno stališče opira na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-57/14 z dne 26. 1. 2017 in št. Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019 (Uradni list RS, št. 69/19, in OdlUS XXIV, 33). Pojasnjuje, da je Ustavno sodišče v zadevi št. Up-709/15, Up-710/15 kot pomembno okoliščino za presojo videza nepristranskosti sodnika štelo trenutek, ko so soobdolženci krivdo priznali. Ustavno sodišče naj bi pojasnilo, da je teža priznanja praviloma tem manjša, čim kasneje v dokaznem postopku je priznanje dano. V obravnavanem primeru pa naj bi do priznanja krivde prišlo že na predobravnavnem naroku, torej še pred začetkom izvajanja dokaznega postopka, kar naj bi pomenilo, da je bila teža priznanja v sodnikovem spoznavnem procesu bistveno večja. Pritožnik poudarja tudi, da je sodišče izpodbijano sodbo v veliki meri utemeljilo z ravnanji soobtožencev, ki so krivdo priznali, pritožbeno sodišče pa naj bi navedlo, da je sprejem obljube nagrade povezan s tem, da je bila obljuba nagrade dana in da je oseba, ki naj bi obljubo dala, pravnomočno obsojena, zato o nedokazanosti dajanja obljube ne more biti govora.

Razlogi sodišč

10. Predsednica sodišča (ki je odločala o pritožnikovi zahtevi za izločitev predsednice senata), sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče so pritožnikove trditve, da bi morala biti predsednica senata v obravnavani zadevi iz sojenja izločena, zavrnili z argumentom, da izreki predhodnih sodb, izdanih zoper soobtožence, sicer vsebujejo opis, ki se nanaša na pritožnika, ne vsebujejo pa presoje njegovih konkretnih ravnanj ali stališč, ki bi prejudicirala presojo njegove krivde v poznejšem sojenju. Navedli so tudi, da sodišče vsebine sporazuma o priznanju krivde ne sme spreminjati, temveč sporazum sprejme kot celoto z vsemi njegovimi sestavinami, kar pomeni, da je predsednica senata v sodbe, sprejete na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, le prenesla vsebino sporazumov o priznanju krivde.

11. Vrhovo sodišče je v zvezi s tem očitkom pojasnilo, da okoliščina, da so v opis predhodno izrečenih pravnomočnih sodb vključena tudi ravnanja kasneje obravnavanih udeležencev, sama po sebi še ne vzbuja pomislekov o nepristranskosti sodnika, kolikor je vključitev njihovih ravnanj neizogibna za odločitev o krivdi v predhodnih postopkih, upoštevajoč, da morajo sodišča pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje. Navedlo je, da pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni trdil, da opis dejanj predhodno obravnavanih udeležencev presega to mejo. Na trditev pritožnika, da so predhodno obravnavani udeleženci sklenili sporazume o priznanju krivde, še preden se je začel izvajati dokazni postopek, pa je Vrhovno sodišče odgovorilo, da so sicer v takem primeru tveganja za uresničevanje pravice do nepristranskega sojenja večja, vendar pa je časovna umeščenost priznanja le ena od okoliščin, ki jih je Ustavno sodišče upoštevalo v odločbi št. Up-709/15, Up-710/15. Ustavno sodišče naj bi v navedeni zadevi presojalo tudi, ali je v predhodnih sodbah (četudi so brez obrazložitve) mogoče zaznati sled prejudiciranja krivde kasneje obravnavanih soobtožencev in ali se je sodišče sklicevalo na predhodne obsodbe oziroma priznanja krivde. Vrhovno sodišče je navedlo, da pritožnik ni zatrjeval, da je sodišče v predhodnih sodbah ali izpodbijani sodbi, v opisu ali obrazložitvi izpodbijane sodbe, z opiranjem na predhodne sodbe ali z ubeseditvijo stališč o krivdi obsojencev preseglo uveljavljena merila pravice do nepristranskega sodnika v podobnih primerih.

Sprejem ustavnih pritožb v obravnavo

12. Ustavno sodišče je s sklepoma senata št. Up-1038/21 in št. Up-1044/21, oba z dne 18. 9. 2023, ustavni pritožbi sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavnih pritožb obvestilo Vrhovno sodišče.

B. – I.

Glede zatrjevane kršitve 35. in 38. člena Ustave

Upoštevna zakonska ureditev in njena dosedanja ocena s strani Ustavnega sodišča

13. Člena 153 in 154 ZKP/14 sta se v upoštevnem delu glasila:

»153. člen

[…] (4) Če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov, ki jih odreja državni tožilec, ne poda takšne izjave, preiskovalnemu sodniku preda tudi celotno gradivo, zbrano s temi ukrepi. Preiskovalni sodnik nato ravna po drugem odstavku 154. člena tega zakona.

154. člen

(1) Podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene z uporabo ukrepov iz 149.a, prvega odstavka 149.b, 150., 151., 155., 155.a in 156. člena tega zakona, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis, oziroma do uničenja po drugem odstavku tega člena.

(2) Če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov iz 149.a, prvega odstavka 149.b, 150., 151., 155., 155.a in 156. člena tega zakona ne poda takšne izjave, se gradivo iz prejšnjega odstavka pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči […]«

14. Dne 22. 11. 2017 je Državni zbor sprejel naslednjo avtentično razlago navedenih določb (Avtentična razlaga četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 66/17 – v nadaljevanju ORZKP153, 154):

»Določbo četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US, 64/16 – odl. US in 65/16 – odl. US) je treba razumeti tako, da je rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov instrukcijski rok. Če je glede na aktivnosti državnega tožilca v tem obdobju jasno, da namerava nadaljevati kazenski pregon, se lahko pridobljeno gradivo iz četrtega odstavka 153. člena oziroma drugega odstavka 154. člena v postopku uporabi kot dokaz tudi, če je zahteva za preiskavo ali obtožnica oziroma obtožni predlog vložen po poteku roka dveh let od konca izvajanja ukrepov iz 149.a, prvega odstavka 149.b, 150., 151., 155., 155.a in 156. člena.«

15. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 22/19 – v nadaljevanju ZKP-N) sta bila nato četrti odstavek 153. člena in drugi odstavek 154. člena ZKP/14 spremenjena. V skladu s spremenjenim besedilom se gradivo, zbrano s PPU, pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči, če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, ali če v roku dveh let po koncu izvajanja zadnjega od PPU ne vloži obtožnega akta niti ne predlaga, odredi ali izvede nobene aktivnosti, ukrepa oziroma preiskovalnega dejanja, usmerjenega v pregon zoper osumljenca. Navedena sprememba se je začela uporabljati tri mesece po uveljavitvi tega zakona (143. člen ZKP-N), tj. 20. 7. 2019.

16. Ustavno sodišče je ustavnost četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP/14 ocenjevalo že dvakrat. Prvič v zadevi št. U-I-246/14, v kateri je na zahtevi Državnega sveta ter skupine poslank in poslancev Državnega zbora presojalo, ali določbi izpolnjujeta ustavno zahtevo po jasnosti in pomenski določljivosti predpisa (2. člen Ustave). Ustavno sodišče je na navedeno vprašanje odgovorilo pritrdilno, pri čemer je presojani določbi natančno razložilo. V isti zadevi je presojalo tudi ustavno skladnost prvega odstavka 154. člena ZKP/14, kolikor je določal, da podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene z uporabo PPU, ki na podlagi drugega odstavka 154. člena ZKP/14 niso bili uničeni, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je navedena določba v neskladju z drugim odstavkom 38. člena Ustave, saj namen hrambe izsledkov PPU v tej fazi ni bil določen z zakonom. Ob tem je pojasnilo, da so nameni hrambe, ki jih je v odgovoru na zahtevo navedla Vlada – tj. uspešna uvedba in dokončanje kazenskih postopkov, zavarovanje pravice obdolžencev do obrambe iz 29. člena Ustave in zavarovanje interesa oseb, ki so zajete v gradivu, da se z njim seznanijo –, sicer v temelju dopusten razlog za hrambo izsledkov PPU, vendar bi morali ti razlogi dovolj jasno, določno in diferencirano izhajati iz zakona.¹ Ustavno sodišče je opozorilo, da bodo morala sodišča do sprejetja ustavnoskladne zakonske ureditve prvi odstavek 154. člena ZKP/14 še naprej uporabljati, vendar tako, da njegova uporaba ne bo v nasprotju z razlogi, ki so narekovali ugotovitev njegove neskladnosti z Ustavo.²

17. Četrti odstavek 153. člena in drugi odstavek 154. člena ZKP/14 sta bila ponovno predmet ustavnosodne presoje v zadevi št. U-I-462/18, in sicer na zahtevo generalnega državnega tožilca, ki je med drugim trdil, da določbi nesorazmerno ovirata oziroma onemogočata kazenski pregon in s tem varstvo pravic žrtev kaznivih dejanj in drugih posameznikov do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave). Ustavno sodišče je pred sprejetjem končne odločitve v navedeni zadevi s sklepom z dne 13. 12. 2018 (Uradni list RS, št. 1/19) delno zadržalo izvrševanje drugega odstavka 154. člena ZKP/14 in odločilo, da se ta odločitev izvrši tako, da preiskovalni sodnik gradivo iz četrtega odstavka 153. člena in prvega odstavka 154. člena ZKP/14 po poteku dveh let po koncu izvajanja PPU zapečati, pri čemer do končne odločitve Ustavnega sodišča v to gradivo ni dovoljeno vpogledati ali ga uporabiti. S končno odločitvijo v tej zadevi (odločba z dne 3. 6. 2021, Uradni list RS, št. 105/21, in OdlUS XXVI, 21), ki je bila sprejeta po uveljavitvi ZKP-N, je Ustavno sodišče najprej razveljavilo določbe Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17 in 46/20), ki so urejale institut avtentične razlage zakona, in ORZKP153, 154, nato pa opravilo presojo ustavne skladnosti četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP/14, kot sta se glasila pred uveljavitvijo ORZKP153, 154. Pri tem je izhajalo iz stališča (ki ga je sprejelo že v zadevi št. U-I-246/14), da je navedena odstavka mogoče razlagati le tako, da se je moralo gradivo, ki je bilo zbrano s PPU, pod nadzorom preiskovalnega sodnika uničiti, če je državni tožilec izjavil, da ne bo začel kazenskega pregona, ali če v roku dveh let po koncu izvajanja PPU ni vložil zahteve za preiskavo, neposredne obtožnice ali obtožnega predloga, torej akta, s katerim bi zahteval, da postopek iz predkazenskega postopka preide v sodni, kazenski postopek.³ Ustavno sodišče je ugotovilo, da sta bila presojana odstavka v neskladju s 34. členom Ustave, saj sta nesorazmerno ovirala kazenski pregon in s tem nesorazmerno posegala v pravico drugih do varnosti v tistih primerih, ko državni tožilec v dvoletnem roku po koncu izvajanja PPU zahteve za začetek kazenskega postopka ni vložil zaradi objektivnih ovir. Z načinom izvršitve te odločitve je preiskovalnemu sodniku omogočilo, da v navedenih primerih rok hrambe gradiva, pridobljenega s PPU, na predlog državnega tožilca podaljša za največ dve leti. Ustavno sodišče je učinke navedene ugotovitve protiustavnosti in načina izvršitve omejilo na primere, v katerih se je dvoletni rok iztekel med 5. 1. in 19. 7. 2019 (tj. po objavi sklepa o začasnem zadržanju Ustavnega sodišča v navedeni zadevi v Uradnem listu Republike Slovenije in pred začetkom uporabe ZKP-N, s katerim so bile izpodbijane določbe spremenjene). Pojasnilo je, da bi uporaba te odločbe v primerih, ko se je dvoletni rok iztekel pred 5. 1. 2019, pomenila poseg v zaključena pravna razmerja.⁴

Upoštevne okoliščine konkretnega primera

18. Iz izpodbijanih sodb izhaja, da je bilo kaznivo dejanje, za katero sta bila pritožnika obsojena, odkrito ob preiskavi drugega kaznivega dejanja v zadevi št. Pp 1/2011 (kasneje št. X Kpr 45306/2015; v nadaljevanju tudi izhodiščno kaznivo dejanje oziroma izhodiščna zadeva). V navedeni zadevi je preiskovalni sodnik 3. 1. 2011 odredil PPU po 1. točki prvega odstavka 150. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo in 53/24 – v nadaljevanju ZKP),⁵ med izvajanjem katerih je bilo naključno posnetih več pogovorov, v katerih je bil udeležen soobsojenec pritožnikov G. J. Posledično je preiskovalni sodnik z odredbo št. Pp 1/2011 z dne 13. 1. 2011 izvajanje PPU odredil tudi zoper G. J. Na podlagi izsledkov teh PPU in anonimnega obvestila z dne 24. 1. 2011 je nato preiskovalna sodnica z odredbo z dne 3. 3. 2011 PPU po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP odredila v zadevi št. Pp 2/2011 (kasneje št. X K 13176/2011), ki se nanaša na obravnavano kaznivo dejanje (v nadaljevanju tudi obravnavana zadeva).

19. V zadevi št. Pp 1/2011 so se PPU po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP izvajali od 3. 1. do 3. 4. 2011, v zadevi št. Pp 2/2011 pa od 3. 3. do 3. 6. 2011 (tajno opazovanje po 149.a členu ZKP, ki ga je odredil državni tožilec, se je zaključilo 3. 7. 2011). V obravnavani zadevi je bila zahteva za preiskavo vložena 16. 1. 2012, kar je pred potekom dvoletnega roka iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP/14, v izhodiščni zadevi pa šele 24. 11. 2015, kar je po poteku tega roka. Ob tem je treba upoštevati, da tako v obravnavani kot v izhodiščni zadevi na pravne posledice poteka dvoletnega zakonskega roka ne vpliva sprememba, do katere je prišlo z ZKP-N, saj se je ta rok iztekel pred njeno uveljavitvijo.⁶ V obeh zadevah navedenega roka tudi ni bilo mogoče podaljšati na podlagi načina izvršitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-462/18 (glej 17. točko obrazložitve te odločbe).

20. Predsednica senata v obravnavani zadevi je 18. 9. 2018 odredila, da se spis št. Pp 1/2011 pridruži k spisu obravnavane zadeve, saj je ocenila, da bi preiskovalni sodnik v zadevi št. X Kpr 45306/2015 utegnil odrediti uničenje izsledkov PPU, zbranih v zadevi št. Pp 1/2011, kar bi pomenilo, da v obravnavani zadevi ne bi bilo mogoče preveriti zakonitosti PPU. Sodišče prve stopnje je na več narokih obravnavalo gradivo iz zadeve št. Pp 1/2011.

21. Dne 2. 10. 2018 je preiskovalni sodnik v zadevi št. X Kpr 45306/2015 sprejel sklep, da se gradivo iz spisa št. Pp 1/2011 izloči in uniči. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 9. 1. 2019 ta sklep spremenilo tako, da je zahtevo za izločitev zavrnilo.

22. Iz izpodbijanih sodb izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo presojo, da sta pritožnika izvršila očitano jima kaznivo dejanje, oprlo na izsledke PPU, ki so bili pridobljeni v zadevi št. Pp 2/2011, ne pa tudi na izsledke PPU, pridobljene v zadevi št. Pp 1/2011. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, je sodišče prve stopnje izsledke, pridobljene v zadevi št. Pp 1/2011, obravnavalo zgolj pri presoji zakonitosti nadaljnjih odredb za PPU v zadevah št. Pp 1/2011 in št. Pp 2/2011. Pritožnika tej ugotovitvi ne nasprotujeta.

Presoja Ustavnega sodišča

23. Glede na povzete trditve pritožnikov in okoliščine konkretnega primera mora Ustavno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu s pravicama iz 35. in 38. člena Ustave, ko je pri presoji zakonitosti izsledkov PPU, pridobljenih v zadevi št. Pp 2/2011, na katere je oprlo krivdorek, uporabilo izsledke PPU iz druge (izhodiščne) kazenske zadeve št. Pp 1/2011, ali pa bi, po drugi strani, moralo odrediti, da se izsledki PPU, pridobljeni v zadevi št. Pp 1/2011, uničijo, glede na to, da je državni tožilec pred potekom dveh let od konca izvajanja PPU (tako tistih v izhodiščni zadevi kot tistih v obravnavani zadevi) kazenski pregon zahteval zgolj v obravnavani, ne pa tudi v izhodiščni zadevi.

24. Za odgovor na navedeno vprašanje je treba najprej opredeliti namen zakonske ureditve iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP/14 ter njeno povezavo s človekovo pravico do zasebnosti. Ustavno sodišče se je s to tematiko že ukvarjalo, nazadnje v odločbi št. U-I-462/18, v kateri je ob opiranju na svojo dotedanjo presojo in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) navedlo naslednja stališča:⁷

(i) PPU izjemno intenzivno posegajo na področje, ki ga varujejo različni vidiki človekove pravice do zasebnosti, to so splošna pravica do varstva zasebnosti (35. člen Ustave – varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic), prostorska zasebnost (36. člen Ustave – nedotakljivost stanovanja), komunikacijska zasebnost (37. člen Ustave – varstvo tajnosti pisem in drugih občil) in informacijska zasebnost (38. člen Ustave – varstvo osebnih podatkov).⁸ S PPU se v pretežni meri pridobivajo osebni podatki, tj. podatki, ki se nanašajo na določene ali določljive fizične osebe.⁹

(ii) Po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni hramba osebnih podatkov poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, ki jo zagotavlja 38. člen Ustave.¹⁰ Poseg v pravico do zasebnosti posameznikov torej ni le izvajanje PPU oziroma pridobivanje podatkov s PPU, temveč tudi hramba teh podatkov. Ko gre za hrambo osebnih podatkov, pridobljenih s PPU, je lahko poseg v posameznikovo pravico do zasebnosti še posebej intenziven. Nekateri PPU ali izvajanje več PPU namreč državi omogočajo pridobitev velikega števila (tudi zelo intimnih) podatkov o posamezni osebi. Podatki, pridobljeni s PPU, se lahko poleg tega nanašajo tako na osumljeno osebo kot tudi na druge osebe, tudi take, ki s kaznivim dejanjem sploh niso povezane.

(iii) Ker vsak poseg v človekovo pravico še ni nesorazmeren in s tem protiustaven, tudi hramba podatkov, pridobljenih s PPU, ne pomeni nujno kršitve človekove pravice do zasebnosti. Če hramba zasleduje legitimen cilj ter je za dosego tega cilja primerna, nujna in sorazmerna v ožjem smislu, je v izhodišču ustavno skladna. Vendar pa lahko s potekom časa moč argumentov, ki govorijo za hrambo podatkov, upada. S podaljševanjem časa hrambe podatkov se namreč na drugi strani poglablja poseg v zasebnost vseh posameznikov, na katere se podatki nanašajo. Četudi so torej podatki v izhodišču pridobljeni na ustavno skladen in zakonit način, lahko po določenem času njihova hramba preraste v prekomeren poseg v pravico do zasebnosti posameznikov.

(iv) Iz navedenega sledi, da mora zakon, ki ureja PPU, določiti tudi omejitev hrambe podatkov, ki so bili pridobljeni s PPU, oziroma okoliščine in pogoje za njihovo uničenje, pri čemer mora biti ta ureditev jasna in predvidljiva.

(v) Pri določanju dolžine rokov hrambe je treba na eni strani upoštevati namen, zaradi katerega morajo biti omejitve hrambe izsledkov PPU po Ustavi sploh določene v zakonu, tj. varstvo zasebnosti posameznikov, na katere se pridobljeni podatki nanašajo. Za uresničevanje tega namena je ključno, da so omejitve hrambe ustrezno stroge. Po drugi strani pa je treba imeti pred očmi tudi namen izvajanja PPU, ki je v tem, da se preprečijo ali raziščejo hujša kazniva dejanja (za odkrivanje in preprečevanje katerih so PPU predvideni). Izsledki PPU so lahko bistvenega pomena za ugotavljanje dejanskega stanja v kazenskem postopku. Če so ti izsledki pred koncem ali že pred začetkom kazenskega postopka uničeni, lahko to vpliva na pregon kaznivih dejanj, s tem pa na varstvo pravic žrtev in drugih posameznikov do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave). Iz Ustave torej izhaja, da mora biti hramba osebnih podatkov, pridobljenih s PPU, časovno omejena tako, da nesorazmerno ne posega v pravico do zasebnosti, po drugi strani pa zakonska ureditev zbiranja in hrambe dokazov ne sme biti tako restriktivna, da bi nesorazmerno posegla v pravico drugih do varnosti.

(vi) V predsodnem stadiju (t. i. predkazenskem postopku) je rok hrambe izsledkov PPU utemeljeno krajši kakor po tem, ko državni tožilec zahteva uvedbo kazenskega postopka. Ko namreč državni tožilec oceni, da zbrani podatki zadostujejo za utemeljen sum, da je določena oseba izvršila določeno kaznivo dejanje, in te podatke predloži kot dokaz sodišču, je interes za nadaljnjo hrambo podatkov do konca kazenskega postopka močnejši. Poleg tega je treba upoštevati, da osebe, na katere se podatki, zbrani s PPU, nanašajo, v predkazenskem postopku z vsebino teh podatkov niti z njihovo hrambo niso seznanjene. O uporabi PPU in zbranih podatkih so obveščene šele tik pred tem, ko se podatki uničijo, oziroma potem, ko državni tožilec začne kazenski pregon (drugi odstavek 154. člena ZKP).

(vii) Namen roka iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP/14 je, da se v skladu z navedenimi ustavnopravnimi izhodišči omeji čas hrambe gradiva, pridobljenega s PPU, v predsodnem stadiju, s čimer se varuje zasebnost oseb, na katere se to gradivo nanaša.¹¹ Zakonsko predvideno dvoletno obdobje po koncu izvajanja PPU je namenjeno temu, da državni tožilec analizira izsledke PPU in po potrebi zbere dodatne dokaze. Če v tem obdobju zbere dokaze, ki zadostujejo za utemeljen sum, da je osumljenec izvršil kaznivo dejanje, mora zahtevati uvedbo kazenskega postopka, kar pomeni, da postopek preide v sodni stadij. V takem primeru se zbrano gradivo ne uniči, saj bo lahko uporabljeno kot dokaz v kazenskem postopku. Nasprotno pa velja, če državni tožilec v roku dveh let po izvajanju PPU ne zbere dokazov, ki bi zadostovali za utemeljen sum. Iz zakona izhaja, da bi v takem primeru nadaljnja hramba zbranega gradiva nesorazmerno posegla v zasebnost posameznikov, na katere se to gradivo nanaša.

(viii) Institut izločitve dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ali s kršitvijo določb kazenskega postopka (drugi odstavek 18. člena ZKP), ter uničenje dokazov na podlagi drugega odstavka 154. člena ZKP je treba razumeti kot dva dopolnjujoča se mehanizma za varstvo ustavnosti in zakonitosti v (pred)kazenskem postopku; prvi je namenjen varstvu pred protiustavnim in nezakonitim pridobivanjem dokazov, drugi pa preprečuje prekomerne posege v pravico do zasebnosti v stadiju hrambe dokazov.

25. Iz navedenega izhaja, da je bil namen četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP/14 preprečiti prekomerne posege v človekovo pravico do zasebnosti, do katerih bi prišlo, če bi se izsledki PPU v predsodnem stadiju še naprej hranili, kljub temu da državni tožilec v razumnem času (ki ga je zakonodajalec ocenil na dve leti od konca izvajanja PPU)¹² ni izkazal, da je njihova hramba potrebna za izvedbo kazenskega postopka. Državni tožilec je torej moral v dveh letih od konca izvajanja PPU nadaljnjo hrambo izsledkov PPU upravičiti tako, da je vložil zahtevo za začetek kazenskega postopka (tj. zahtevo za preiskavo, neposredno obtožnico ali obtožni predlog).

26. V obravnavanem primeru je nesporno, da je državni tožilec znotraj dvoletnega roka oziroma po približno šestih mesecih od konca izvajanja PPU vložil zahtevo za preiskavo obravnavanega kaznivega dejanja, sporno pa je, ali je bila s tem upravičena tudi nadaljnja hramba izsledkov PPU, ki so bili zbrani pri preiskavi izhodiščnega kaznivega dejanja.

27. Pritožnica svoje stališče, da s tem nadaljnja hramba izsledkov PPU, pridobljenih v zadevi št. Pp 1/2011, ni bila upravičena, opira na 41. točko obrazložitve odločbe št. U-I-246/14,¹³ v kateri je Ustavno sodišče navedlo:

»Ko je gradivo, pridobljeno s PPU, enkrat na sodišču, ni izključeno dostopanje organov pregona do tega gradiva, čeprav sta minili več kot dve leti od konca izvajanja PPU. Dveletni rok iz četrtega odstavka 153. člena ZKP in iz drugega odstavka 154. člena ZKP, v katerem mora državni tožilec začeti kazenski pregon, sicer se izsledki PPU uničijo, se namreč nanaša le na tista kazniva dejanja, zaradi katerih so bili PPU odrejeni oziroma konkretni izsledki PPU zbrani. Zakon želi namreč preprečiti položaj, da bi se še naprej hranili osebni podatki, čeprav je jasno, da jih tožilstvo dejansko ne potrebuje za namen kazenskega pregona za kazniva dejanja, zaradi katerih so bili pridobljeni (osebe, zoper katero je bil PPU odrejen). Vendar ko je ta prvotni namen pridobitve izsledkov PPU potrjen oziroma 'validiran' s pravočasnim začetkom kazenskega pregona za kaznivo dejanje iz sodne ali tožilske odredbe, se gradivo naprej hrani, dokler se hrani kazenski spis. V tem času pa se lahko (pričakovati je sicer, da izjemoma) pokaže potreba po uporabi izsledkov še za druga kazniva dejanja, za katera ZKP in sodna praksa dopuščata njihovo uporabo. Ustavnosodna presoja in presoja rednih sodišč namreč pritrjujeta stališču stroke, [op. izpuščena] da je pod določenimi pogoji mogoče uporabiti izsledke PPU tudi v kazenskem postopku zoper osebo, glede katere ukrep ni bil odrejen, oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep ni bil odrejen (če gre za 'kataloško' [op. izpuščena] kaznivo dejanje), če seveda ne gre za naklepne zlorabe organov pregona. [op. izpuščena] V sistemu ZKP ni prepovedi dostopanja tožilstva do še obstoječih (ne še uničenih) gradiv iz PPU za te namene.«

28. Iz citiranega besedila izhaja, da Ustava ne prepoveduje, da bi se izsledki PPU, ki so bili zakonito in v skladu z Ustavo pridobljeni pri preiskavi določenega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil določen osumljenec, uporabili tudi za dokazovanje drugih kaznivih dejanj, zoper druge osebe oziroma v drugih kazenskih zadevah. Navedeno je dovoljeno, če(i) gre tudi pri drugem kaznivem dejanju za t. i. kataloško kaznivo dejanje, tj. kaznivo dejanje, za preiskovanje katerega se sme odrediti isti PPU, in (ii) ne gre za naklepno zlorabo organov pregona. Pritožnica sicer citirano besedilo razume na način, da je taka uporaba dovoljena samo, če (oziroma šele, ko) državni tožilec v dvoletnem roku po koncu izvajanja PPU zahteva začetek kazenskega postopka v izhodiščni zadevi oziroma v zvezi s tistim kaznivim dejanjem, zaradi katerega so bili PPU odrejeni, vendar temu stališču ni mogoče pritrditi. Upoštevati je namreč treba, da je Ustavno sodišče v citirani točki odgovarjalo na očitek predlagateljev, da iz zakona ni razvidno, komu in pod kakšnimi pogoji je gradivo dostopno po tem, ko državni tožilec v zakonskem roku dveh let začne kazenski pregon (glej 31. točko obrazložitve navedene odločbe). Ustavno sodišče je s citiranim besedilom želelo pojasniti le, da se lahko po tem, ko je zahteva za začetek kazenskega postopka vložena znotraj dvoletnega zakonskega roka, izsledki PPU uporabijo tudi v drugih kazenskih zadevah, ne glede na to, ali sta od njihove pridobitve pa do začetka kazenskega postopka v drugi zadevi minili več kot dve leti. Ustavno sodišče se torej s tem stališčem ni opredeljevalo do primera, kakršen je obravnavani, oziroma ni omejilo hrambe izsledkov PPU v primerih, ko državni tožilec v dveh letih od konca izvajanja PPU ne vloži zahteve za začetek kazenskega postopka za kaznivo dejanje, v zvezi s katerim so bili ti PPU pridobljeni, vloži pa jo v drugi kazenski zadevi, za katero so ti izsledki relevantni.

29. Po oceni Ustavnega sodišča za takšno omejitev tudi ni ustavnopravnega razloga. Za preprečevanje prekomernih posegov v pravico do zasebnosti oseb, na katere se nanašajo izsledki PPU, je ključno, da državni tožilec v razumnem času od konca izvajanja PPU nadaljnjo hrambo izsledkov upraviči z vložitvijo zahteve za začetek kazenskega postopka, v katerem bo treba te izsledke uporabiti (s čimer izkaže, da je nadaljnja hramba izsledkov potrebna za dosego legitimnega cilja – uspešno izvedbo kazenskega postopka), ni pa odločilno, ali gre za začetek kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, v zvezi s katerim so bili PPU odrejeni, ali zaradi nekega drugega (kataloškega) kaznivega dejanja. Da bi bila ta okoliščina ključna, ne izhaja niti iz zakonske ureditve. Besedo osumljenec iz četrtega odstavka 153. člena in prve povedi drugega odstavka 154. člena ZKP/14 je namreč mogoče razumeti tudi kot osumljenca kaznivega dejanja, v zvezi s katerim izsledki PPU niso bili pridobljeni, so pa za njegov uspešni pregon odločilni.

30. Navedeno stališče ne pomeni, da je zasebnost posameznikov varovana relativno, tj. zgolj v razmerju do posamezne kazenske zadeve. Upoštevaje smisel ustavne zahteve po omejeni hrambi izsledkov PPU, sta po oceni Ustavnega sodišča možna samo naslednja položaja. Če je treba izsledke PPU uničiti, ker državni tožilec v predsodnem stadiju v razumnem roku ni upravičil njihove nadaljnje hrambe, jih je treba uničiti popolnoma (torej vse njihove izvode), saj sicer ne bi bil dosežen namen, ki se z uničenjem zasleduje, tj. preprečiti nesorazmerno dolgo hrambo občutljivih osebnih podatkov in s tem nesorazmeren poseg v zasebnost oseb, na katere se ti podatki nanašajo. Če pa državni tožilec nadaljnjo hrambo izsledkov PPU v razumnem roku upraviči z vložitvijo zahteve za začetek vsaj enega kazenskega postopka, v katerem bodo ti izsledki uporabljeni (kar je lahko bodisi kazenski postopek zaradi izhodiščnega kaznivega dejanja bodisi kazenski postopek zaradi kakšnega drugega kataloškega kaznivega dejanja), se smejo izsledki hraniti naprej (dokler za hrambo obstaja ustavno dopusten cilj),¹⁴ pri čemer se smejo še naprej uporabiti tudi v drugih kazenskih postopkih, če se ti nanašajo na kataloška kazniva dejanja in če pri tem ne gre za zlorabo. Ob tem ni izključeno niti, da se v primeru, ko državni tožilec hrambo izsledkov upraviči tako, da v predpisanem roku zahtevo za začetek kazenskega postopka poda v zvezi z drugim (kataloškim) kaznivim dejanjem, izsledki PPU nato uporabijo tudi v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, v zvezi s katerim so bili v izhodišču pridobljeni, četudi je bil začetek tega kazenskega postopka zahtevan po preteku dveh let od konca izvajanja PPU.

31. V obravnavani zadevi je državni tožilec zahtevo za začetek kazenskega postopka vložil v roku dveh let od konca izvajanja PPU, postopek se je nanašal na kataloško kaznivo dejanje,¹⁵ v njem pa je bilo treba uporabiti izsledke PPU, ki so bili pridobljeni v zadevi št. Pp 1/2011. Ti izsledki resda niso bili predloženi kot dokaz, da je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, temveč kot gradivo, ki je služilo presoji, ali so bili obremenilni dokazi (izsledki PPU, pridobljeni v zadevi št. Pp 2/2011) pridobljeni zakonito. Vendar pa je tudi ta razlog upravičeval njihovo nadaljnjo hrambo, saj, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, v primeru njihovega uničenja ne bi bilo mogoče preveriti zakonitosti ključnih obremenilnih dokazov. Na tem mestu Ustavno sodišče sicer ne sledi stališču Vrhovnega sodišča, da je bila hramba teh izsledkov potrebna zaradi varovanja pravic obrambe G. J. Tako pritožnika kot soobtoženi G. J. so si namreč med postopkom prizadevali, da se izsledki, pridobljeni v zadevi št. Pp 1/2011, v obravnavani zadevi ne bi uporabili – pritožnika z zahtevo za njihovo uničenje zaradi poteka dvoletnega zakonskega roka, soobtoženi G. J. pa z zahtevo za njihovo izločitev, ker za izdajo odredbe št. Pp 1/2011 z dne 13. 1. 2011 naj ne bi bili podani utemeljeni razlogi za sum. S tem so želeli posredno doseči tudi izločitev zanje obremenilnih izsledkov PPU št. 2/2011, glede na to, da je preiskovalna sodnica v odredbi za PPU št. Pp 2/2011 z dne 3. 3. 2011 obstoj utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, utemeljila z izsledki PPU iz zadeve št. Pp 1/2011. Če bi se izsledki PPU iz zadeve št. Pp 1/2011 izločili kot nezakoniti, bi se morali kot t. i. sadeži zastrupljenega drevesa izločiti tudi izsledki PPU iz zadeve št. Pp 2/2011. Enaka posledica pa bi nastopila tudi v primeru uničenja izsledkov PPU iz zadeve št. Pp 1/2011, saj državni tožilec ne bi mogel izkazati, da so bili izsledki PPU iz zadeve št. Pp 2/2011 pridobljeni zakonito oziroma v skladu z Ustavo. Dokazno breme, da so bili dokazi, s pridobivanjem katerih se posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine (med katere sodijo tudi izsledki PPU po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP), pridobljeni v skladu z zakonskimi in ustavnimi pogoji, je namreč na državnem tožilcu.¹⁶ Nadaljnja hramba izsledkov PPU iz zadeve št. Pp 1/2011 zato ni bila v interesu obrambe (ta je zahtevala njihovo izločitev oziroma uničenje), temveč v interesu državnega tožilca, da dokaže zakonitost in ustavno skladnost obremenilnih dokazov, kar pa ni nič manj utemeljen razlog za njihovo nadaljnjo hrambo.

32. Glede na navedeno Ustavno sodišče zaključuje, da hramba in uporaba izsledkov PPU iz zadeve št. Pp 1/2011 v obravnavani kazenski zadevi nista pomenili nesorazmernega posega v pravico do zasebnosti oseb, na katere se ti izsledki nanašajo. Državni tožilec je namreč v roku šestih mesecev po koncu izvajanja teh PPU vložil zahtevo za preiskavo obravnavanega kaznivega dejanja, ki sodi med kataloška kazniva dejanja, izsledki PPU iz zadeve št. Pp 1/2011 so bili v tem postopku odločilnega pomena za dokazovanje zakonitosti obremenilnih dokazov, iz podatkov spisa in navedb pritožnikov pa tudi ne izhaja, da bi uporaba teh izsledkov v obravnavani zadevi pomenila zlorabo.

33. Ustavno sodišče še pojasnjuje, da na uporabo dokazov v obravnavani zadevi ni imel vpliva sklep Ustavnega sodišča št. U-I-462/18 o začasnem zadržanju drugega odstavka 154. člena in četrtega odstavka 153. člena ZKP/14. Navedeni sklep se namreč nanaša samo na položaje, ko državni tožilec po poteku dveh let od konca izvajanja PPU ne zahteva uvedbe kazenskega postopka, v obravnavani zadevi pa je državni tožilec znotraj tega roka zahtevo za začetek kazenskega postopka vložil. Dejstvo, da je preiskovali sodnik v zadevi št. X Kpr 45306/2015 izsledke PPU iz zadeve št. Pp 1/2011 na podlagi tega sklepa kljub temu zapečatil, na navedeno ne more imeti vpliva.

34. Zatrjevana kršitev 35. in 38. člena Ustave tako ni podana.

B. – II.

Glede zatrjevane kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave

Upoštevne okoliščine konkretnega primera

35. Specializirano državno tožilstvo je 22. 4. 2015 zoper pritožnika in več soobdolžencev vložilo obtožnico zaradi kaznivih dejanj po 241. in 242. členu KZ-1. Pritožniku je očitalo, da je kot predsednik uprave E. M., d. d., v sostorilstvu s tremi drugimi zaposlenimi v tej družbi, tj. s pritožnico ter I. P. in M. K.,od F. K. sprejel obljubo neugotovljenega zneska denarja v zameno za to, da bi postopek javnega naročanja izvedli tako, da bi bil kot najugodnejši ponudnik izbran M. R. U., s. p., in da bi bila hkrati dosežena najvišja možna cena. Poleg navedenih oseb sta bila kot pomagača F. K. obtožena tudi S. P. in G. J. Obtoženi F. K., I. P., M. K. in S. P. so z državnim tožilcem sklenili sporazume o priznanju krivde. Sodnica je postopke zoper njih izločila in po opravljenih narokih za izrek kazenskih sankcij zoper njih izdala obsodilne sodbe, in sicer 15. 3. 2016 sodbo št. X K 10172/2016 zoper I. P., 30. 3. 2016 sodbo št. X K 12393/2016 zoper M. K. in S. P. ter 4. 4. 2016 sodbo št. X K 13064/2016 zoper F. K. Navedene sodbe vsebujejo izrek običajne obsodilne sodbe (vključno z opisom očitanega dejanja, pravno kvalifikacijo in odločbo o sankciji), ne vsebujejo pa obrazložitve. Ista sodnica je kasneje predsedovala senatu, ki je na glavni obravnavi odločal o obtožbi zoper pritožnika in izdal izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

36. V izreku sodbe zoper F. K. je med drugim navedeno, da se je F. K. s pritožnikom (ki je poimensko naveden), pritožnico, I. P. in M. K. večkrat sestal, z njimi komuniciral po telefonu in jim obljubil, da jim bo dal neugotovljeno denarno nagrado v neugotovljenem znesku, kot jim jo je že večkrat v preteklosti.

37. V izreku sodb zoper I. P. ter M. K. in S. P. je navedeno, da sta I. P. in M. K. skupaj s pritožnikom (ki je poimensko naveden) in pritožnico storila kaznivo dejanje tako, da so z zavestnim sodelovanjem od F. K. zase sprejeli nedovoljeno obljubo nagrade. Sledi podrobnejši opis očitanega kaznivega dejanja, vključno s podrobnim opisom posameznih ravnanj pritožnika, ki je identičen opisu kaznivega dejanja v sodbi, ki je bila kasneje izdana zoper pritožnika. Sodišče je izrek sodbe zoper pritožnika (v primerjavi z izreki predhodnih sodb) prilagodilo le tako, da je upoštevalo, da si je pritožnik v vmesnem času spremenil priimek, in da je iz opisa izpustilo nekatera posamična ravnanja M. K. in I. P.

38. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi se to sodišče pri utemeljitvi obstoja znakov kaznivega dejanja ali pritožnikove krivde sklicevalo na ugotovitve predhodnih sodb zoper soobtožence; obstoj odločilnih dejstev je utemeljilo z dokazi (predvsem z izsledki PPU), ki jih je izvedlo na glavni obravnavi v zadevi zoper pritožnika.

Ustavnopravna izhodišča in dosedanja presoja Ustavnega sodišča

39. V skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča nepristransko sodišče. Enako pravico zagotavlja prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po ustaljeni ustavnosodni presoji nepristranskost sodišča pomeni, da sodnik nima vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja ali interesa za določen izid postopka, temveč je odprt za dokaze in trditve strank, odločitev pa sprejme na podlagi v postopku izraženih dejstev in argumentov.¹⁷

40. Iz presoje Ustavnega sodišča izhaja, da kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave ni podana le v primeru, ko je sodnikova pristranskost nedvomno izkazana, temveč za obstoj te kršitve zadostuje že videz pristranskosti oziroma obstoj okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen (tj. objektivno utemeljen) dvom o sodnikovi nepristranskosti.¹⁸ Enak pristop je ustaljen v praksi ESČP, ki je podrobneje predstavljena v nadaljevanju. Tudi ESČP namreč pri presoji, ali je prišlo do kršitve pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP, ne ugotavljanja zgolj dejanskega osebnega prepričanja ali interesa sodnika (t. i. subjektivni test), temveč poudarja, da je kršitev te pravice podana že, če so ne glede na sodnikovo ravnanje podane kakšne druge preverljive okoliščine, ki vzbujajo objektivno upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti (t. i. objektivni test).¹⁹

41. Ustavno sodišče se je z očitkom, da je prišlo do kršitve pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker naj bi sodnik, ki je sodeloval pri obsodbi pritožnika, predhodno že sodeloval pri obsodbi drugih obdolžencev zaradi istega historičnega dogodka, do zdaj srečalo v zadevah št. Up-57/14 in št. Up-709/15, Up-710/15. V zadevi št. Up-57/14 je, ob opiranju na prakso ESČP, presodilo, da je navedena kršitev podana. Ugotovilo je namreč, da je sodišče že v prvotni sodbi zoper pritožnikove soobdolžence (ki jim je zaradi pritožnikovega bega sodilo ločeno) podrobno opisalo pritožnikovo vlogo v hudodelski združbi in njegov prispevek k izvršitvi posameznih kaznivih dejanj, pri čemer je uporabilo povedni in ne pogojni glagolski naklon. Poleg tega so se ti opisi v bistvenem ujemali z opisi v kasnejši sodbi zoper pritožnika, pri izdaji katere je sodeloval isti predsednik senata kot pri izdaji predhodne sodbe zoper soobdolžence. Ustavno sodišče je ocenilo, da je sodišče s tem, ko je v prvotni sodbi zoper soobdolžence presojalo pritožnikova konkretna ravnanja, prejudiciralo presojo pritožnikove krivde v poznejšem kazenskem postopku, s čimer je bil ustvarjen videz, da ima predsednik senata vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja.

42. Drugače pa je Ustavno sodišče odločilo v zadevi št. Up-709/15, Up-710/15.²⁰ V navedeni zadevi je zoper pritožnika in še dva soobdolženca tekel enoten kazenski postopek zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine; pritožniku se je očitalo, da je kot uradna oseba zase zahteval nagrado, soobdolžencema pa, da sta pri podkupovanju posredovala. Soobdolženca sta na glavni obravnavi priznala krivdo, zato je sodnica postopek zoper njiju izločila in ga končala posebej – sprejela je sodbo na podlagi priznanja krivde. V postopku zoper pritožnika je nato izvedla še tri dodatne naroke. Na zadnjem je zoper pritožnika izdala obsodilno sodbo. V izreku prve sodbe zoper soobdolženca je bilo izrecno navedeno, da sta soobtoženca sodelovala pri podkupovanju pritožnika oziroma da sta terjala denar v pritožnikovem imenu, izrek pa je vseboval tudi opis pritožnikovih ravnanj, ki izpolnjujejo zakonske znake kaznivega dejanja, za katero je bil pritožnik kasneje obsojen. Ustavno sodišče je v navedeni zadevi poseben pomen pripisalo dejstvu, da je do priznanja krivde soobdolžencev prišlo šele na 19. naroku za glavno obravnavo, po tem pa je sodnica v pritožnikovi zadevi izvedla le še tri naroke, na katerih se niso več izvajali novi dokazi. Ustavno sodišče je ocenilo, da je bila v teh okoliščinah teža priznanja za sodnikov spoznavni proces manjša, kot bi bila, če bi do priznanja prišlo že v zgodnejši fazi (npr. na predobravnavnem naroku), zato ni mogoče sklepati, da je imela sodnica (zgolj) zaradi priznanja soobtoženih že vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja. Med drugim je izpostavilo tudi, da predhodna sodba zoper soobdolženca ni bila obrazložena in da v njej ni bilo stališč o pritožnikovi krivdi, sodba zoper pritožnika pa se v okviru dokazne ocene ni sklicevala na predhodno sodbo zoper soobdolženca.

Praksa ESČP

43. ESČP se je z vprašanjem o nepristranskosti sodnika, ki je v zaporednih sodnih postopkih sodil različnim soobdolžencem zaradi istega historičnega dogodka, ukvarjalo že nekajkrat. Iz njegove prakse izhaja, da zgolj dejstvo, da je sodnik predhodno odločal o krivdi dela soobdolžencev, samo po sebi ne vzbuja objektivno upravičenega dvoma o njegovi nepristranskosti v kasnejšem postopku zoper druge soobdolžence. Takšnega dvoma ne vzbuja niti dejstvo, da je sodnik v predhodni sodbi omenil ravnanja osebe, ki ji sodi kasneje, če je navedba teh ravnanj bežna ali podana v okviru citiranja ali povzemanja navedb drugih udeležencev postopka (prič, soobdolžencev) in ne kot ugotovitev sodišča.²¹ Drugače pa velja v primerih, ko predhodna sodba vsebuje natančno oceno vloge naknadno sojene osebe pri storitvi kaznivega dejanja, še zlasti, če vsebuje tudi pravno kvalifikacijo njenega ravnanja ali če iz sodbe izhaja, da je ta oseba izpolnila vse elemente kaznivega dejanja. Takšne ugotovitve lahko namreč v okoliščinah konkretnega primera pomenijo prejudiciranje krivde kasneje sojene osebe oziroma porajajo objektivno utemeljeno bojazen, da ima sodnik že ob začetku naknadnega postopka ustvarjeno mnenje o njeni krivdi.²² Poleg vsebine predhodne sodbe ESČP v okviru tega preizkusa upošteva tudi, (i) ali je sodišče v naknadnem postopku presojo opravilo na novo (fresh consideration of the subsequent case) oziroma ali je sodbo utemeljilo na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo, in argumentov, ki so bili predstavljeni v tem postopku, in ne morda s sklicevanjem na ugotovitve iz predhodne sodbe, ter (ii) ali je bil sodnik, ki je sodil v obeh zadevah, profesionalni sodnik, za katerega je bolj verjetno, da bo do svojih predhodnih odločitev zavzel distanco, kakor za sodnika laika.²³ Vendar iz novejših odločitev ESČP (sprejetih po izdaji odločb Ustavnega sodišča št. Up-57/14 in št. Up-709/15, Up-710/15) izhaja, da v primerih, ko predhodna sodba vsebuje natančno oceno pritožnikove vloge pri storitvi kaznivega dejanja, zgoraj navedeni okoliščini praviloma nista odločilni. Tako je ESČP denimo v sodbi v zadevi Meng proti Nemčiji ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, kljub temu da je bil sodnik, ki je najprej sodeloval pri sojenju pritožničinega partnerja, nato pa še pri sojenju pritožnice zaradi sostorilstva pri istem kaznivem dejanju, profesionalni sodnik ter da je sodišče v pritožničini zadevi izvedlo obsežen dokazni postopek, da se v sodbi ni sklicevalo na predhodno sodbo in da je nekatera dejstva ugotovilo drugače kot v predhodni sodbi. Za ESČP je bilo odločilno, da je predhodna sodba vsebovala številne ugotovitve, ki so se nanašale na pritožnico, vključno s pravno presojo, da je pritožnica ravnala kot sostorilka.²⁴

44. Za obravnavano zadevo je posebej pomembna sodba ESČP v zadevi Mucha proti Slovaški z dne 25. 11. 2021 (glej predvsem 50.–68. točko obrazložitve), v kateri je ESČP presojalo primer pritožnika, ki je bil skupaj s še devetimi soobdolženci obtožen hudodelskega združevanja in več nasilnih kaznivih dejanj. Osem obdolžencev je z državnim tožilstvom sklenilo sporazume o priznanju krivde, ki jih je sodišče s sodbami potrdilo, pri čemer je bila v izreku teh sodb opredeljena tudi pritožnikova vloga v hudodelski združbi. Sodbe niso vsebovale obrazložitve glede dejstev in krivde obsojencev. Kasneje je sodišče v isti sestavi, ki je potrdila navedene sporazume o priznanju krivde, obsodilo še pritožnika, ki sporazuma ni sklenil. Opis pritožnikovega ravnanja v obsodilni sodbi, ki se je nanašala nanj, je bil identičen opisu njegovega ravnanja v predhodnih sodbah zoper soobdolžence. Pritožnik je pred ESČP zatrjeval kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP in kršitev pravice do domneve nedolžnosti iz drugega odstavka 6. člena EKČP. ESČP, ki je zadevo primarno obravnavalo z vidika pravice do nepristranskega sodišča, v okviru te presoje pa je upoštevalo tudi pravico do domneve nedolžnosti,²⁵ je uvodoma izpostavilo več okoliščin konkretne zadeve, ki govorijo za to, da do kršitve pravice do nepristranskega sodišča ni prišlo, in sicer: sodili so profesionalni sodniki, sodišče je v pritožnikovi zadevi zaslišalo priče in izvedenca ter izvedlo druge dokaze, sodba zoper pritožnika je temeljila na samostojni oceni dejstev in uporabi prava, sodniki pa pri odločanju v pritožnikovi zadevi tudi niso bili pravno vezani s predhodno odločitvijo. Vendar pa je ESČP (tako kot že v zadevi Meng proti Nemčiji) dalo odločilno težo vsebini predhodnih sodb. Poudarilo je, da je bil v predhodnih sodbah natančno opisan pritožnikov sostorilski prispevek v kriminalni združbi. Čeprav te sodbe niso vsebovale ugotovitev o pritožnikovi krivdi per se, so po stališču ESČP predstavljale konstitutiven element očitanega kaznivega dejanja, tj. ustanovitve in delovanja kriminalne združbe, kar je izrecno navedlo tudi sodišče v obsodilni sodbi zoper pritožnika. Posledično so imeli sodniki vsaj na prvi pogled očitno motivacijo, da v pritožnikovi zadevi pridejo do enakih ugotovitev kot v predhodnih zadevah zoper soobdolžence, saj bi sicer spodkopali verodostojnost svojih predhodnih odločitev. ESČP se je ob tem sklicevalo tudi na svojo prakso v zvezi s pravico do domneve nedolžnosti. Pojasnilo je, da v zadevah, kakršna je obravnavana, krivde vsakega posameznega obdolženca resda ni mogoče utemeljiti brez sklicevanja na (dokazana in ne morda le domnevna) ravnanja tretjih oseb (saj ustanovitev in delovanje kriminalne združbe predpostavlja usklajeno ravnanje več oseb). Vendar pa morajo sodišča paziti, da s tem ne posežejo v domnevo nedolžnosti tretjih oseb; njihova ravnanja morajo biti navedena na način, ki ne prejudicira njihove krivde (ne glede na to, da sodba po nacionalnem pravu na tretje osebe pravno ne učinkuje), in le v obsegu, ki je nujno potreben za obsodbo tistega, ki se mu sodi. ESČP je presodilo, da je sodišče v konkretni zadevi navedbe, ki so se nanašale na pritožnika, v sodbah zoper soobdolžence formuliralo na način, ki ni dopuščal sklepanja, da je pritožnik v času izdaje teh sodb še vedno le obtožen kaznivega dejanja v ločenem postopku, pojasnil v tej smeri pa ni bilo niti v obrazložitvi sodb. Pri tem ni štelo kot odločilno, da so bile predhodne sodbe zoper soobdolžence sprejete na podlagi sporazuma o priznanju krivde in ne na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Pojasnilo je, da je po slovaškem pravu sodišče dolžno sporazum o priznanju krivde potrditi z javno sodbo, katere izrek vsebuje vse elemente standardne obsodilne sodbe (v njem mora biti opisano očitano ravnanje in podana njegova pravna kvalifikacija), pred izdajo take sodbe pa mora med drugim presoditi tudi, ali je bilo očitano ravnanje izvršeno, ali izpolnjuje znake kaznivega dejanja ter ali ga je izvršil obdolženec. Upoštevaje navedene okoliščine, je ESČP presodilo, da je prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP.

Merila za presojo spoštovanja ustavnih pravic do nepristranskega sodišča in do domneve nedolžnosti v primerih ločene obravnave soobdolžencev

45. Ustavno sodišče ugotavlja, da zaradi vse večjega števila kompleksnih kazenskih postopkov z več soobdolženci ter uvedbe institutov priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde narašča število primerov, ko sodišča v isti ali (deloma) različni sestavi v zaporednih kazenskih postopkih sodijo različnim soobdolžencem iz poprej enotnega kazenskega postopka. Ti primeri odpirajo pomembna ustavnopravna vprašanja, povezana z zagotavljanjem pravice do nepristranskega sojenja, kot tudi pravice do domneve nedolžnosti. Navedeno zahteva, da Ustavno sodišče – ob upoštevanju novejše prakse ESČP, pa tudi prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) – postavi natančnejše smernice glede tega, v katerih primerih, v kolikšnem obsegu in na kakšen način se sme sodišče v sodbi opredeliti do ravnanj soobdolžencev, ki s to ali predhodno sodbo niso bili obsojeni, in v katerih primerih predhodno sodnikovo odločanje o krivdi nekaterih soobdolžencev vzbuja objektivno utemeljen dvom o njegovi nepristranskosti v naknadnem postopku zoper preostale soobdolžence.

46. Za razjasnitev navedenih vprašanj je treba najprej izostriti ločnico med kršitvijo pravice do nepristranskega sodišča in kršitvijo pravice do domneve nedolžnosti. Kršitev domneve nedolžnosti (pri izdaji prvotne sodbe) lahko sicer povzroči tudi kršitev pravice do nepristranskega sodišča (v naknadnem sojenju), kar pa ne pomeni, da se kršitvi presojata po popolnoma istih merilih.

47. Pravica do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, drugega odstavka 6. člena EKČP in prvega odstavka 48. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016) zahteva, da vsakdo, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni v skladu z zakonom dokazana s pravnomočno sodbo. Kršitev te pravice je med drugim podana, če iz odločitve sodišča izhaja stališče sodišča, da je obdolženi kriv, ne da bi mu bila predhodno in v skladu z zakonom krivda dokazana.²⁶ Pri presoji, ali je prišlo do navedene kršitve, je treba upoštevati tako način, na katerega je določena izjava sodišča ubesedena (ali izraža zgolj domnevo oziroma sum, da je določena oseba izvršila kaznivo dejanje, ali pa, po drugi strani, jasno trditev, da je kaznivo dejanje dejansko izvršila), kot tudi kontekst, v katerem je podana.²⁷ Kot poudarja ESČP, je sicer lahko v kompleksnih kazenskih postopkih z več obdolženci, ki jim ni mogoče soditi skupaj, za utemeljitev krivde tistih, ki se jim sodi, neizbežno treba navesti tudi ravnanja tistih, ki jim bo lahko sojeno kasneje, pri čemer ne zadostuje, da so ta ravnanja navedena kot domneve, temveč morajo biti opredeljena kot ugotovljena oziroma dokazana dejstva.²⁸ Če sodišče v takem primeru v sodbi navede zgolj tiste podatke o ravnanju oziroma vlogi teh oseb, ki so nujno potrebni za utemeljitev krivde obdolžencev, ki jim sodi, iz sodbe pa jasno izhaja, da se sodišče s tem ne opredeljuje do krivde preostalih oseb (sodišče denimo te osebe naslavlja kot »ločeno preganjane«), kršitev pravice do domneve nedolžnosti praviloma ni podana.²⁹ Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi v primerih, ko delu soobdolžencev še ni mogoče soditi (ker so na begu, se zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov dalj časa ne morejo udeleževati postopka ipd.), preostalemu delu soobdolžencev odrekli pravico do sojenja v razumnem roku ali celo tvegali, da se ti obdolženci zaradi zastaranja kazenskega pregona sojenju izognejo.

48. Sodišče torej s tem, ko v sodbi navede dejstva v zvezi z vlogo, ki so jo pri izvršitvi kaznivega dejanja imeli drugi, ločeno obravnavani obdolženci, ne krši pravice teh obdolžencev do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, če (i) iz ubeseditve ali konteksta teh navedb izhaja, da sodišče teh dejstev ne šteje kot ugotovljenih oziroma dokazanih, ali (ii) je navajanje teh dejstev kot ugotovljenih oziroma dokazanih nujno potrebno za opredelitev odgovornosti tistih obdolžencev, ki jim sodišče iz utemeljenega razloga sodi predhodno, hkrati pa iz sodbe jasno izhaja, da s tem ni dokazana krivda preostalih obdolžencev, zoper katere se vodi ločen kazenski postopek.

49. Navedenim pogojem mora sodišče zadostiti tudi v primeru, ko zoper del soobdolžencev izda sodbo na podlagi priznanja krivde ali sporazuma o priznanju krivde. V zvezi s tem je pomembna sodba SEU v zadevi AH in drugi (domneva nedolžnosti), C-377/18, z dne 5. 9. 2019, iz katere izhaja, da je treba prvi odstavek 4. člena Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (UL L 65, 11. 3. 2016, str. 1–11)³⁰ razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da so v sporazumu, s katerim obdolženec prizna svojo krivdo v zameno za milejšo kazen in ki ga mora potrditi nacionalno sodišče, kot sostorilci kaznivega dejanja izrecno navedeni tudi obdolženci, ki krivde niso priznali in se preganjajo v okviru ločenega kazenskega postopka, če (i) je ta navedba nujna za opredelitev pravne odgovornosti obdolženca, ki je sklenil navedeni sporazum, ter (ii) če je v tem sporazumu jasno navedeno oziroma če iz sporazuma jasno izhaja,³¹ da se drugi obdolženci preganjajo v ločenem kazenskem postopku in da njihova krivda ni bila dokazana v skladu z zakonom. SEU je navedeno stališče s sklepom v zadevi UL in VM, C-709/18, z dne 28. 5. 2020 razširilo tudi na primere, ko je izdana sodba na podlagi priznanja krivde.

50. Ustavno sodišče ocenjuje, da zakonska ureditev, ki ureja izdajo sodbe na podlagi priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde, sodiščem omogoča spoštovanje teh zahtev. Iz šestega odstavka 285.č člena in tretjega odstavka 450.č člena ZKP sicer izhaja, da sodišče v teh primerih obrazložitev izreka o krivdi (ne pa tudi obrazložitve drugih delov izreka) omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel, oziroma da je obdolženec z državnim tožilcem sklenil sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče sprejelo. Vendar pa ta določba sodišču ne preprečuje, da v obrazložitvi sodbe pojasni, da je bila vključitev ravnanj drugih soobdolžencev v opis kaznivega dejanja neogibno potrebna zaradi popolne opredelitve ravnanja obdolženca, ki je priznal krivdo oziroma z državnim tožilcem sklenil sporazum o priznanju krivde, in da krivda preostalih soobdolžencev v tem postopku ni bila dokazana. Čeprav zakon tega izrecno ne določa, sme sodišče (na podlagi drugega in tretjega odstavka 450.č člena v zvezi s tretjim odstavkom 450.a člena ZKP) tudi zavrniti sporazum o priznanju krivde, ki vsebuje navedbe o ravnanjih preostalih soobdolžencev, ki za oceno odgovornosti obdolženca, ki je sporazum sklenil, niso nujno potrebne, saj navedena ravnanja ne morejo biti predmet pogajanj med državnim tožilcem in obdolžencem.

51. Če sodišče zahtevam, navedenim v 48. točki obrazložitve te odločbe, ne zadosti, je kršitev pravice do domneve nedolžnosti (27. člen Ustave) obdolžencev, na katere se pravni učinki sodbe ne raztezajo, podana že z izdajo take sodbe, torej ne glede na kasnejši potek ali izid kazenskega postopka zoper njih.³² Po drugi strani pa lahko ta kršitev vpliva tudi na uresničevanje pravice teh obdolžencev do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave) v naknadnem kazenskem postopku.³³ To velja še zlasti v primerih, ko v naknadnem postopku odločajo (vsaj deloma) isti sodniki, ki so izdali predhodno sodbo, obremenjeno s kršitvijo pravice do domneve nedolžnosti. Sodnik, ki je v predhodni sodbi sprejel stališča, s katerimi je kršil posameznikovo pravico do domneve nedolžnosti, v naknadnem postopku zoper istega posameznika zaradi istega historičnega dogodka ne more ohraniti videza nepristranskosti. V takem primeru je podan razlog za izločitev sodnika po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP.³⁴

52. Upoštevati pa je treba, da je lahko videz nepristranskosti sodnika zaradi predhodnega sodelovanja pri sojenju drugim soobdolžencem okrnjen tudi v primerih, ko je sodnik zadostil zgoraj navedenim pogojem in posledično pravice do domneve nedolžnosti ni kršil, torej ko je v sodbi navedel le nujno potrebna ravnanja drugih obdolžencev in dal ob tem jasno vedeti, da s tem njihova krivda ni dokazana. Izpolnitev teh pogojev namreč izkazuje le, da je sodnik v položaju, ko soobdolžencem ni bilo mogoče soditi hkrati, v prvem postopku storil, kar je lahko, da bi zaščitil pravico do domneve nedolžnosti tistih obdolžencev, ki jim bo sojeno kasneje. To pa še ne zadostuje za sklep, da bo isti sodnik tem obdolžencem zagotovil tudi pravico do nepristranskega sojenja. V okviru presoje, ali je tak sodnik v kasnejšem postopku ohranil videz nepristranskosti, je odločilno predvsem, ali je sodnik z izdajo predhodne sodbe že sprejel stališča o obstoju dejstev, ki so odločilnega pomena tudi za kasnejši postopek, in ali obstaja bojazen, da teh stališč ne bo opustil, četudi se bodo v kasnejšem sojenju izkazala kot napačna ali dvomljiva. Gre torej za vprašanje, ali lahko stranke zaupajo, da sodnik kljub sodelovanju v predhodnem postopku nima vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja ali interesa za določen izid postopka, temveč ostaja enako odprt za dokaze in trditve strank, kakor bi bil, če v predhodnem postopku ne bi odločal (glej 39. točko obrazložitve te odločbe).

53. Iz prakse ESČP izhaja, da na navedeno vprašanje praviloma ni mogoče odgovoriti pritrdilo, kadar je že v predhodni sodbi natančno opisana vloga obdolženca pri storitvi kaznivega dejanja, ki mu bo naknadno sojeno, še zlasti če iz sodbe izhaja tudi pravna kvalifikacija njegovega ravnanja ali ocena, da je izpolnil vse znake kaznivega dejanja (glej 43. in 44. točko obrazložitve te odločbe). V teh primerih je namreč podana upravičena bojazen, da bo sodnik (zavestno ali ne) težil k temu, da se ugotovi enako dejansko stanje, kot ga je ugotovil v predhodnem postopku.³⁵ Ta bojazen je lahko še posebej upravičena v primerih, ko so bile ugotovitve glede vloge oziroma ravnanja kasneje sojenega obdolženca ključnega pomena za utemeljitev predhodne sodbe. Če bi namreč sodnik v kasnejšem postopku od teh ugotovitev odstopil, bi s tem spodkopal verodostojnost svoje predhodne odločitve. Navedeno kaže, da okoliščina, ki ji je v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče pripisalo odločilno težo, tj. da so bila v predhodni sodbi navedena ravnanja naknadno sojenega obdolženca nujna za utemeljitev odgovornosti tedaj sojenih obdolžencev, pri presoji pravice do nepristranskega sodišča (drugače kot pri presoji pravice do domneve nedolžnosti) ne govori proti kršitvi, temveč jo potrjuje.³⁶ Bolj kot so bile namreč predhodne ugotovitve v zvezi z ravnanjem naknadno sojenega obdolženca v predhodnem postopku pomembne, večja je bojazen, da bo sodnik v naknadnem postopku težil k njihovi potrditvi. V navedenih primerih sodnik dvomov o svoji nepristranskosti v kasnejšem sojenju ne more odpraviti s tem, da v predhodni sodbi jasno izrazi, da se ta sodba na preostale (nesojene) obdolžence ne nanaša oziroma da jim krivda ni bila dokazana.³⁷ Odločilne teže ne morejo imeti niti okoliščine, da je sodnik v kasnejšem postopku opravil novo, samostojno presojo primera, da se pri utemeljevanju odločilnih dejstev ni skliceval na ugotovitve iz predhodnih sodb zoper soobdolžence³⁸ ter da je šlo za profesionalnega sodnika.³⁹ Pravici do nepristranskega sojenja je lahko v teh primerih praviloma zadoščeno le, če je sodnik, ki je sodeloval v predhodnem sojenju, iz naknadnega sojenja izločen (6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP), v zadevi pa odloča drug sodnik, ki s predhodno odločitvijo ni obremenjen.

54. Vse navedeno velja tudi v primerih, ko je bila prva sodba sprejeta na podlagi priznanja krivde ali sporazuma o priznanju krivde. Ustavno sodišče je že nekajkrat poudarilo, da sodna presoja priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde ni zgolj formalna, temveč tudi vsebinska. Po 3. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP (ki se v skladu z 2. točko drugega odstavka 450.č člena ZKP uporablja tudi za preizkus sporazuma o priznanju krivde) sodišče priznanje sprejme le, če ugotovi, da je jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi v spisu. Pri tem mora spoštovati drugi odstavek 3. člena ZKP, po katerem sme obdolženca obsoditi samo, če je prepričano o njegovi krivdi. Sodišče se mora torej pred sprejetjem sodbe na podlagi priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde prepričati, da je bilo dejanje, ki je opisano v obtožnem aktu oziroma sporazumu o priznanju krivde, dejansko izvršeno in da je obdolženec zanj kriv.⁴⁰ To vključuje tudi sodnikovo prepričanost o ravnanjih tretjih oseb, ki so odločilna za obstoj obdolženčeve odgovornosti.

Presoja konkretnega primera

55. V predhodnih sodbah zoper M. K. in I. P., ki jih je sprejela ista sodnica, ki je kasneje sodila pritožniku, je navedeno, da sta M. K. in I. P. skupaj s pritožnikom (ki je naveden z imenom in priimkom, ob tem pa je navedeno tudi, da je v času kaznivega dejanja kot predsednik uprave vodil gospodarsko družbo E. M., d. d.) in pritožnico »storila kaznivo dejanje, tako da so z zavestnim sodelovanjem pri storitvi […] zase sprejeli obljubo nedovoljene nagrade, da bi zaradi pridobitve posla zanemarili koristi svoje organizacije«. Iz izreka nadalje izhaja, da je F. K. vsem navedenim osebam, vključno s pritožnikom, obljubil, da jim bo izročil neugotovljene zneske denarja, kot jim jih je v preteklosti že večkrat, če postopek javnega naročila izvedejo tako, da bo kot najugodnejši ponudnik izbran M. R. U., s. p., in bo dosežena najvišja možna cena. Sledi podroben opis tega, kako naj bi navedene osebe to obljubo izpolnile. Deli tega opisa se glasijo: »so z vplivanjem na predsednika strokovne komisije […] dosegli, da je strokovna komisija […] spremenila že objavljen razpis za predmetno javno naročilo«; »po odpiranju ponudb […] so […] omogočili nezakonito spremembo ponudbe [M. R. U., s. p.]«; »s parafami in podpisi so nato potrdili, da se strinjajo z lažno vsebino listin«; »[M. K.] in [I. P.] sta jih parafirala, vedoč, da je to pogoj, da jih podpiše [pritožnik], slednji pa jih je nato podpisal in jim s tem dal pravno veljavo«; »poleg tega so vsi štirje parafirali tudi osnutek pogodbe med [E. M., d. d.] in izvajalcem [M. R. U., s. p.]«; »tako so ustvarili videz zakonitosti in pravilnosti listin, čeprav so vedeli, da njihova vsebina ne ustreza dejanskemu stanju«; »pri tem so zavestno kršili določbe Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (ZJNVETPS […]), in sicer 12. člen ZJNVETPS, saj niso zagotovili gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev, 13. člen ZJNVETPS, saj so omejevali konkurenco med ponudniki, 14. člen ZJNVETPS (načelo transparentnosti), saj so s ponudniki komunicirali mimo uradne komunikacije, 15. člen ZJNVETPS (načelo enakopravne obravnave), saj so brez utemeljenih razlogov favorizirali in pomagali ponudniku [M. R. U., s. p.], in 82. člen ZJNVETPS, saj so omogočili, da je ponudnik [M. R. U., s. p.] po odpiranju ponudb nezakonito povišal ponudbeno ceno, čeprav sprememba cene ni bila dopustna«; »s svojim usklajenim delovanjem, ko niso ravnali vestno, pošteno in zakonito ter s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, so zanemarili koristi [E. M., d. d.], da na zakonit in gospodaren način odda javno naročilo najugodnejšemu in ustrezno usposobljenemu ponudniku za čim nižjo ceno«.

56. V nadaljevanju izrekov so navedena tudi posamezna ravnanja vsakega od navedenih sostorilcev, pri čemer je pod razdelkom, ki je naslovljen z imenom in priimkom pritožnika, navedeno: »se je dne […] sestal z [G. J.] in mu obljubil, da bo s svojim vplivom dosegel spremembo razpisnih pogojev, tako da se bosta lahko prijavila tudi [I., d. o. o] in [M. R. U., s. p.]«; »se je večkrat, med drugim […] sestal s F. Z., kjer sta se dogovarjala o načinu izvedbe javnega naročila, da bo izbran ponudnik [M. R. U., s. p.], o naknadnem zvišanju ponudbene cene navedenega ponudnika in o izvajanju del javnega naročila«; »je […] poročal F. Z., da vse poteka po načrtu«; »je […] podpisal dopis, naslovljen na ponudnika [M. R. U., s. p.], naj sporoči, če soglaša z odpravo računske napake«; »je […] podpisal Odločitev o oddaji javnega naročila […] ponudniku [M. R. U., s. p.]«; »je podpisal dopis z dne […], s katerim je predlagal nadzornemu svetu [E. M., d. d.], naj poda soglasje k podpisu pogodbe med naročnikom [E. M., d. d.] in izvajalcem [M. R. U., s. p.] v vrednosti 1.077.411,71 EUR brez DDV, kar je bil za 448.422,98 višji znesek, kot je bil prebran na odpiranju ponudb«.

57. Izreka sodb zoper M. K. in I. P. torej vsebujeta natančen opis vloge pritožnika pri izvršitvi kaznivega dejanja, za katero je bil pritožnik kasneje obsojen. Primerjava citiranih opisov in opisa kaznivega dejanja v izreku naknadne sodbe zoper pritožnika pokaže, da so opisi identični. Sodba zoper pritožnika ne vsebuje navedb v zvezi z vlogo oziroma ravnanji pritožnika, ki jih ne bi vsebovali že navedeni predhodni sodbi. Poleg tega je pritožnik v sodbah zoper M. K. in I. P. označen kot sostorilec, kar izhaja iz navedb, da sta M. K. in I. P. dejanje storila skupaj s pritožnikom oziroma da so ga v izreku navedene osebe (med katerimi je poimensko naveden tudi pritožnik) izvršile z zavestnim sodelovanjem pri storitvi oziroma s svojim usklajenim delovanjem. V izreku predhodnih sodb pa je navedeno tudi, katere zakonske določbe je pritožnik kršil.

58. Ustavno sodišče ocenjuje, da je lahko navedeni opis v predhodnih sodbah zoper M. K. in I. P. pri pritožniku vzbudil utemeljeno bojazen, da ima predsednica senata, ki je predhodno sprejela ti sodbi, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja v pritožnikovi zadevi in da bo težila k temu, da v pritožnikovi zadevi ugotovi enako dejansko stanje, kot ga je ugotovila v predhodnem postopku. Dejstvo, da sta bili sodbi zoper M. K. in I. P. sprejeti na podlagi sporazuma o priznanju krivde, navedene bojazni ni moglo odpraviti niti zmanjšati. Kot je pojasnjeno v 54. točki obrazložitvi te odločbe, se je namreč morala sodnica pred sprejetjem teh sodb prepričati, da sta M. K. in I. P. izvršila očitano jima kaznivo dejanje, slednje pa je bilo soopredeljeno tudi s pritožnikovimi sostorilskimi prispevki. Ustavno sodišče se na tem mestu ne spušča v vprašanje, ali se je v obravnavanem primeru obdolžencem utemeljeno očitalo sostorilstvo (in ne samostojna izvršitev več kaznivih dejanj), saj sta tako pritožbeno sodišče kot Vrhovno sodišče takšno pravno opredelitev označili kot pravilno, pri čemer je pritožbeno sodišče posebej izpostavilo prepletenost ravnanj pritožnikov ter M. K. in I. P.⁴¹

59. Ob tako natančnem opisu pritožnikovega ravnanja v predhodnih sodbah, ki se v celoti prekriva z opisom v naknadni sodbi zoper pritožnika, po oceni Ustavnega sodišča za presojo videza nepristranskosti predsednice senata ne more biti odločilno, da je sodišče v pritožnikovi zadevi izvedlo obsežen dokazni postopek, da se pri utemeljitvi sodbe zoper pritožnika ni sklicevalo na ugotovitve predhodnih sodb ter da je predsednica senata profesionalna sodnica.

60. Ustavno sodišče ob tem poudarja, da pritožnik v obravnavani zadevi ni izkazal obstoja nobene okoliščine, ki bi kazala, da je predsednica senata v njegovi zadevi dejansko odločala pristransko. Vendar mu tega za utemeljitev kršitve pravice do nepristranskega sojenja tudi ni bilo treba storiti. Za obstoj te kršitve zadostuje obstoj okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile objektivno utemeljen dvom o sodnikovi nepristranskosti. Takšne okoliščine pa so po presoji Ustavnega sodišča v obravnavani zadevi izkazane.

61. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da je bila pritožniku s tem, ko je senatu, ki je sodil v pritožnikovi zadevi, predsedovala sodnica, ki je predhodno že sprejela obsodilni sodbi zoper pritožnikova soobdolženca, v teh sodbah pa je bila podrobno opisana pritožnikova vloga pri storitvi očitanega mu kaznivega dejanja, kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Višje in Vrhovno sodišče te kršitve nista odpravili, zato sta pritožnikovo pravico do nepristranskega sojenja kršili tudi sami. Iz sodbe Vrhovnega sodišča sicer izhaja, da pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu, vendar po oceni Ustavnega sodišča temu ni mogoče pritrditi. Iz zahteve za varstvo zakonitosti namreč izhaja, da je pritožnik med drugim trdil, da iz predhodnih sodb zoper M. K. in I. P. izhaja, da sta kaznivo dejanje izvršila v sostorilstvu oziroma z zavestnim sodelovanjem s pritožnikom ter da je v teh sodbah pritožnikovo ravnaje natančno opisano. Pritožnik je menil, da že iz teh opisov izhaja, da je sodišče sprejelo vnaprejšnjo oceno o njegovi krivdi. Opozoril je tudi, da ravnanja vseh obdolženih izhajajo iz istega historičnega dogodka in pomenijo udeležbo pri istem kaznivem dejanju, ki ga že po naravi stvari ni mogoče obravnavati ločeno. S tem je po oceni Ustavnega sodišča pritožnik izpostavil vse bistvene okoliščine, ki v obravnavani zadevi utemeljujejo kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

B. – III.

62. Glede na ugotovljeno kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave, ki jo je v ustavni pritožbi uveljavljal pritožnik, je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe v delih, ki se nanašajo nanj, razveljavilo in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo Okrožnemu sodišču v Mariboru. Novo sojenje bo moral izvesti senat v spremenjeni sestavi (1. točka izreka).

63. Ker je bilo treba izpodbijane sodbe v delih, ki se nanašajo na pritožnika, razveljaviti že zaradi ugotovljene kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, Ustavno sodišče zatrjevane kršitve 28. člena Ustave ni presojalo.

64. Pritožnica je v ustavni pritožbi zatrjevala zgolj kršitev 35. in 38. člena Ustave, ki po presoji Ustavnega sodišča ni podana, zato je Ustavno sodišče njeno ustavno pritožbo zavrnilo (2. točka izreka).

65. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in dr. Katja Šugman Stubbs. Ustavno sodišče je 1. točko izreka sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Mežnar. Ustavno sodišče je 2. točko izreka sprejelo soglasno.

Dr. Matej Accetto

predsednik

¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/14, 53.–54. točka obrazložitve.

² Prav tam, 56. točka obrazložitve.

³ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-462/18, 44.–61. točka obrazložitve.

⁴ Prav tam, 72. točka obrazložitve.

⁵ Nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrola in zavarovanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju.

⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-462/18, 19. točka obrazložitve.

⁷ Nadaljnje besedilo te točke obrazložitve je povzeto po 54.–60., 64., 65. in 68. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-462/18.

⁸ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-246/14, 22. točka obrazložitve.

⁹ Prav tam, 44. točka obrazložitve.

¹⁰ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 54/14, in OdlUS XX, 27), 15. točka obrazložitve.

¹¹ Enako tudi Vrhovno sodišče v sodbah št. I Ips 55384/2011 (23. točka obrazložitve) in št. Ips 15930/2017 (16. točka obrazložitve).

¹² Pojasnjeno je bilo že, da je Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-462/18 presodilo, da je bil ta rok v nekaterih primerih prekratek, saj je nesorazmerno oviral pregon in s tem nesorazmerno posegel v pravico drugih do varnosti. Vendar pa to stališče na obravnavano zadevo nima vpliva, saj se je dvoletni rok iztekel pred objavo sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-462/18 o začasnem zadržanju v Uradnem listu Republike Slovenije. Glej 17. in 19. točko obrazložitve te odločbe.

¹³ Pritožnica sicer trdi, da gre za sklep Ustavnega sodišča št. U-I-462/18 z dne 13. 12. 2018, vendar stališča, ki jih navaja, očitno izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/14, 41. točka obrazložitve.

¹⁴ Glej 53. in 54. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/14, iz katerih izhaja, da je hramba izsledkov PPU v sodnem stadiju med drugim dopustna zaradi uspešnega dokončanja kazenskih postopkov, varovanja pravic obrambe ter varovanja interesov oseb, na katere se izsledki PPU nanašajo, da se z njimi seznanijo.

¹⁵ V skladu z drugim odstavkom 150. člena ZKP se smejo PPU iz 1. točke prvega odstavka tega člena odrediti tudi za kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu KZ-1.

¹⁶ Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča. Glej sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021 (16. točka obrazložitve), št. I Ips 31611/2010 z dne 5. 5. 2011 (9. točka obrazložitve), št. I Ips 257/2008 z dne 6. 11. 2008 (15. točka obrazložitve), št. I Ips 136/2008 z dne 2. 10. 2008 (10. točka obrazložitve) in št. I Ips 90/2004 z dne 5. 5. 2005.

¹⁷ Tako že odločba Ustavnega sodišča št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02, in OdlUS XI, 45), 16. točka obrazložitve.

¹⁸ Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. 9. 2016 (Uradni list RS, št. 65/16, in OdlUS XXI, 27), 10. točka obrazložitve, št. U-I-445/18 z dne 14. 10. 2021 (Uradni list RS, št. 178/21, in OdlUS XXVI, 34), 19. točka obrazložitve, in št. Up-754/19 z dne 10. 11. 2022, 8. točka obrazložitve.

¹⁹ Glej sodbo ESČP v zadevi Kyprianou proti Cipru z dne 15. 12. 2005, 118.–121. točka obrazložitve.

²⁰ Odločbo v navedeni zadevi je presojalo ESČP (sodba v zadevi Škoberne proti Sloveniji z dne 15. 2. 2024), vendar se do zatrjevane kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP zaradi nepristranskosti sodišča ni opredelilo (glej 112. točko obrazložitve navedene sodbe).

²¹ Glej sodbe ESČP v zadevah Schwarzenberger proti Nemčiji z dne 10. 8. 2006 (43.–44. točka obrazložitve), Poppe proti Nizozemski z dne 24. 3. 2009 (28. točka obrazložitve) in Miminoshvili proti Rusiji z dne 28. 6. 2011 (117.–119. točka obrazložitve).

²² Glej sodbe ESČP v zadevah Ferrantelli in Santangelo proti Italiji z dne 7. 8. 1996 (59. točka obrazložitve), Rojas Morales proti Italiji z dne 16. 11. 2000 (33. točka obrazložitve), Rudnichenko proti Ukrajini z dne 11. 7. 2013 (116.–117. točka obrazložitve) in Meng proti Nemčiji z dne 16. 2. 2021 (58.–63. točka obrazložitve).

²³ Glej sodbo ESČP v zadevi Meng proti Nemčiji, 50.–51. točka obrazložitve.

²⁴ Prav tam, 55.–63. točka obrazložitve.

²⁵ ESČP je pojasnilo, da kolikor je prišlo do posega v pravico do domneve nedolžnosti, je bilo to storjeno že v predhodnem postopku zoper soobdolžence (ki ga pritožnik ni izpodbijal), vendar pa je lahko ta poseg povezan tudi s postopkom zoper pritožnika, glede na to, da so v tem postopku odločali isti sodniki kot v predhodnem postopku in da je sodišče obsodbe zoper soobtožence obravnavalo kot sestavni del pritožnikove zadeve (glej 48. in 56. točko obrazložitve navedene sodbe ESČP).

²⁶ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-186/15 z dne 4. 7. 2019 (Uradni list RS, št. 48/19, in OdlUS XXIV, 31), 8. točka obrazložitve.

²⁷ Sodba ESČP v zadevi Karaman proti Nemčiji z dne 27. 2. 2014, 63. točka obrazložitve.

²⁸ Za take primere gre predvsem, kadar se obdolžencu očita sostorilstvo ali udeležba pri kaznivem dejanju drugega.

²⁹ Sodba ESČP v zadevi Karaman proti Nemčiji, 64. točka obrazložitve in naslednje.

³⁰ V skladu z navedenim odstavkom morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe, da zagotovijo, da javne izjave javnih organov in sodne odločbe, razen odločb o ugotovitvi krivde, osumljene ali obdolžene osebe ne označujejo za krive, dokler tej osebi ni dokazana krivda v skladu z zakonom. To ne posega v akte tožilstva, katerih namen je dokazati krivdo osumljene ali obdolžene osebe, in v predhodne procesne odločbe, ki jih sprejmejo sodni ali drugi pristojni organi in ki temeljijo na sumu ali na obremenilnih dokazih.

³¹ Slovenski prevod navedene sodbe uporablja sintagmo »jasno navedeno«, medtem ko denimo angleška različica »makes it clear«, francoska različica »indique clairement« in nemška različica »darauf hinweist« omogočajo sklepanje, da zadostuje, če zahtevana ugotovitev vsaj jasno izhaja iz vsebine sporazuma.

³² Glej sodbo ESČP v zadevi Karaman proti Nemčiji, 51. točka obrazložitve.

³³ Glej sodbo ESČP v zadevi Mucha proti Slovaški, 56. točka obrazložitve.

³⁴ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-57/14, 13. točka obrazložitve, in št. Up-709/15, Up-710/15, 27. točka obrazložitve.

³⁵ Glej sodbo ESČP v zadevi Mucha proti Slovaški, 64. točka obrazložitve.

³⁶ Glej sodbo ESČP v zadevi Miminoshvili proti Rusiji (119. točka obrazložitve), v kateri je ESČP okoliščino, da navedbe v prvotni sodbi glede pritožnikove vpletenosti v združbo niso bile pogoj sine qua non za obsodbo pritožnikovega sostorilca (oziroma da ni nobenih indicev o tem, da sodišče v zadevi pritožnikovega sostorilca ne bi prišlo do enakih zaključkov, če bi bile te navedbe odstranjene), upoštevalo kot okoliščino, ki kaže proti kršitvi pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP.

³⁷ Glej sodbo ESČP v zadevi Meng proti Nemčiji (58. točka obrazložitve), v kateri je ESČP ugotovilo kršitev pritožničine pravice do nepristranskega sodišča, kljub temu da je iz predhodne sodbe zoper pritožničinega sostorilca jasno izhajalo, da pritožnica v tem postopku ni bila obtožena, temveč je nastopala le kot priča.

³⁸ Ob tem kaže poudariti, da utemeljevanje odločilnih dejstev s sklicevanjem na ugotovitve v predhodnih postopkih, v katerih obdolženec ni imel možnosti sodelovati, pomeni kršitev obdolženčevih ustavnih pravic (in sicer pravice do izjave iz 22. člena Ustave in pravice do obrambe iz 29. člena Ustave) ne glede na to, ali je v naknadnem postopku sodeloval isti ali drug sodnik.

³⁹ Glej sodbi ESČP v zadevah Meng proti Nemčiji in Mucha proti Slovaški.

⁴⁰ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-186/15, 12. točka obrazložitve, in št. Up-709/15, Up-710/15, 30. točka obrazložitve, ter tam citirano teorijo in sodno prakso Vrhovnega sodišča. Glej tudi sodbo ESČP v zadevi Mucha proti Slovaški, 54. točka obrazložitve.

⁴¹ Točke 32–35 in 46–48 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča ter 52.–54. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.

Glasilo Uradni list RS

Uradni list RS, št. 110/2024 z dne 23. 12. 2024