Vsebina Uradnega lista

Uradni list RS, št. 4/2023 z dne 13. 1. 2023

64. Odločba o ugotovitvi, da Uredba o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo dela daljnovoda 2 x 110 kV Gorica–Divača (odsek Renče) ni v neskladju z Ustavo, stran 146.


Številka:	U-I-25/17-32
Datum:	14. 12. 2022

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Irene Komar in drugih, vsi Renče, ter Zveze ekoloških gibanj Slovenije – ZEG, Krško, ki jih vse zastopa Odvetniška družba mag. Kerčmar in partnerji, o. p., d. o. o., Nova Gorica, na seji 14. decembra 2022

o d l o č i l o :

Uredba o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo dela daljnovoda 2 x 110 kV Gorica–Divača (odsek Renče) (Uradni list RS, št. 47/16) ni v neskladju z Ustavo.

O b r a z l o ž i t e v

Povzetek pobude

1. Pobudniki izpodbijajo Uredbo o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo dela daljnovoda 2 x 110 kV Gorica–Divača (odsek Renče) (v nadaljevanju Uredba). Zatrjujejo kršitev 2., 44., 72. in 153. člena Ustave, 6. člena Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju Aarhuška konvencija),¹ 7., 50., 51., 51.a, 57., 71. do 73. in 84.a člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 70/08, 108/09, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16 in 158/20 – v nadaljevanju ZVO-1) ter Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (Uradni list RS, št. 80/10, 106/10 – popr. in 57/12 – v nadaljevanju ZUPUDPP).

2. Irena Komar, Matjaž Komar in Uroš Komar (v nadaljevanju prvi trije pobudniki) svoj pravni interes utemeljujejo z zatrjevanjem, da so lastniki zemljišč na območju izpodbijane uredbe. Posamezne določbe Uredbe ter pripadajoča grafika naj bi neposredno posegale v njihov pravni položaj. Prvi trije pobudniki navajajo, da Uredba na njihovih zemljiščih vzpostavlja konkretne prepovedi in omejitve rabe zemljišč, z njeno uveljavitvijo pa naj bi zanje nastopile tudi nekatere dolžnosti opustitve ravnanj ter dolžnost trpeti vsebinsko neopredeljene posege investitorja oziroma upravljavca.

3. Zveza ekoloških gibanj – ZEG (v nadaljevanju četrta pobudnica) svoj pravni interes utemeljuje z zatrjevanjem, da ima status društva v javnem interesu po ZVO-1 in status nevladne organizacije, ki na področju varstva okolja v Republiki Sloveniji deluje v javnem interesu. Utemeljuje, da bi ji bilo treba omogočiti sodelovanje v postopku, pri tem pa se sklicuje na 6., 13. in 34.a ter 71. do 73. člen ZVO-1. Četrta pobudnica trdi, da je dolžna skrbeti za to, da se, kadar je to potrebno, izvede presoja vplivov na okolje (v nadaljevanju PVO) in pridobi okoljevarstveno soglasje (v nadaljevanju OVS). Utemeljuje, da je na podlagi 14. člena ZVO-1 upravičena vložiti pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, ki škodljivo posegajo v okolje. Po njenem mnenju je treba pravni interes priznavati dovolj široko, da subjektom, ki delujejo na področju, ki ga ureja izpodbijani predpis, ni onemogočeno vsakršno delovanje za zaščito njihovih interesov.

4. Pobuda se v pretežnem delu opira na priloženo pravno mnenje Inštituta za javno upravo, v katerem sta bili ugotovljeni nezakonitost in protiustavnost izpodbijane uredbe in ki ga pobudniki povzemajo v svojo trditveno podlago. Pobudniki zatrjujejo, da v obravnavanem primeru ne gre za načrtovanje rekonstrukcije daljnovoda, temveč za novogradnjo, za katero bi morala biti izvedena PVO. Oporekajo odločitvi Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO), ki naj bi kljub jasnim navodilom in stališču Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP) v odločbi z dne 25. 5. 2015 s sklepom z dne 26. 11. 2015 v predhodnem postopku ponovno odločila, da za načrtovani poseg ni treba izvesti PVO. Ker v postopku njenega sprejemanja ni bila izvedena PVO in ni bilo pridobljeno OVS, naj bi bila Uredba v neskladju s 7., 50., 51., 51.a, 51.b in 57. členom ZVO-1 in 72. členom Ustave. Pobudniki zatrjujejo tudi, da je bila iz predhodnega postopka izključena vsa javnost in da jim v tem postopku ni bilo omogočeno, da bi vplivali na odločitev o izvedbi PVO.

5. V postopku sprejemanja Uredbe naj bi bilo kršeno načelo sodelovanja javnosti. Pobudniki to utemeljujejo s tem, da pred javno razgrnitvijo osnutka državnega prostorskega načrta (v nadaljevanju DPN) še ni bila sprejeta odločitev o tem, ali je treba opraviti PVO, ter s tem, da je bila po javni razgrnitvi spremenjena vsebina DPN in okoljskega poročila. Menijo, da ocena o (ne)nujnosti izvedbe PVO bistveno vpliva na vrsto postopka sprejemanja prostorskega akta, in trdijo, da Uredba ne bi smela biti sprejeta po posebnem postopku, ne da bi pred javno razgrnitvijo in objavo osnutka DPN obstajala veljavna, dokončna odločitev o tem, da PVO ni potrebna. Ker naj bi bil prvi sklep ARSO, da PVO ni potrebna, izdan šele 5. 1. 2015, tj. po javni razgrnitvi, je po mnenju pobudnikov podana postopkovna kršitev zahtev ZUPUDPP, ki ima bistven vpliv tudi na oblikovanje vsebine DPN. Navedena kršitev tudi kasneje naj ne bi bila sanirana, temveč se je sprejemanje DPN po posebnem postopku nadaljevalo tudi v času, ko je bila odločitev o tem, da izvedba PVO ni potrebna, z odločbo MOP z dne 25. 5. 2015 že odpravljena. Naknadna enaka odločitev ARSO z dne 26. 11. 2015 pa naj bi bila v času sprejetja in objave Uredbe še predmet preizkusa v pritožbenem postopku. Pobudniki trdijo, da opisani način vodenja postopka pomeni nedopustno kršitev procesnih pravic javnosti pri sprejemanju prostorskega akta in krši 44. člen Ustave. Posebej pomembna naj bi bila kršitev te pravice, kolikor se nanaša na četrto pobudnico, ki ji je bil z odločbo MOP z dne 26. 2. 2016 priznan status stranske udeleženke v postopku predhodne presoje. Ta status naj bi ji namreč omogočal, da pred sprejetjem Uredbe vpliva na odločitev v predhodnem postopku.

6. Pobudniki navajajo, da je bila edina javna razgrnitev opravljena od 12. 11. do 12. 12. 2014. Iz obrazložitve odločbe MOP z dne 23. 3. 2016 o sprejemljivosti vplivov izvedbe DPN na okolje (v nadaljevanju odločba CPVO) naj bi izhajalo, da je bil DPN na podlagi mnenja ARSO iz decembra 2015 spremenjen (pri čemer naj bi spremembe v tej odločbi ne bile podrobneje pojasnjene), iz obrazložitve in utemeljitve DPN pa naj bi bilo razvidno, da so bile na podlagi stališč do pripomb in predlogov javnosti rešitve prostorskega akta spremenjene. Pobudniki trdijo, da je iz primerjave grafik, ki prikazujeta območje DPN pred javno razgrnitvijo in po njej, razvidno, da so bila glede na prvotni predlog v varstveni pas energetske infrastrukture na novo vključena nekatera zemljišča in vnesene deponije izkopnega materiala. Trdijo, da sprememba poteka trase in vnos lokacij deponij pomenita spremembo vsebine prostorskega akta po javni razgrnitvi. Pri tem naj ne bi šlo za spremembi, ki bi sledili pripombam in stališčem z javne razgrnitve, saj se je javnost zavzela za kablovodni (podzemni) potek električnih vodov in ne za večji odmik električnega voda od stavbnih parcel. Da gre za pomembno spremembo, pa naj bi izhajalo tudi iz tega, da premik trase na novo ali v znatno večjem obsegu prizadene zemljišča, ki pred tem niso spadala v območje DPN, pri čemer pa naj bi lastniki teh zemljišč ne bili seznanjeni s spremembo. Prav tako naj bi lahko sprememba trase bistveno vplivala tudi na lokalne varovane okoljske dobrine, kot je stoletni hrast na zemljišču družine Komar. Pobudniki utemeljujejo, da bi morala biti opravljena dodatna, nova javna razgrnitev spremenjene trase. Da javnost ni imela možnosti sodelovati, je po navedbah pobudnikov razvidno tudi iz tega, da je bilo predmet javne razgrnitve okoljsko poročilo iz oktobra 2013, medtem ko iz tretjega odstavka 2. člena Uredbe izhaja, da je bilo okoljsko poročilo, na katerem temelji Uredba, izdelano šele v januarju 2016. Pobudniki prilagajo obe okoljski poročili in trdijo, da je novejše poročilo veliko obsežnejše ter vsebuje bistvene spremembe na področju voda, torej na enem od ključnih okoljskih področij, s katerimi javnost ni bila seznanjena. Pri tem se sklicujejo na sklep ARSO z dne 26. 11. 2015, iz katerega naj bi izhajalo, da je Urad za upravljanje z vodami podal mnenje, da je za nameravani poseg potrebna izvedba PVO ter da je treba posebno pozornost nameniti analizi možnosti izvedbe vkopnega daljnovoda glede na poplavno ogroženost. Na podlagi tega naj bi očitno prišlo do spreminjanja okoljskega poročila, ne da bi bila s tem seznanjena javnost. Obenem naj bi se sam organ, ki je vodil postopek celovite presoje vplivov na okolje (v nadaljevanju CPVO), pri ponovnem zaprosilu nosilcev urejanja prostora (v nadaljevanju NUP) za stališča in mnenja skliceval na drugi odstavek 46. člena ZVO-1, kar pomeni, da je presodil, da gre za bistveno spremembo plana (vsebine DPN). Tudi iz drugega mnenja Direkcije Republike Slovenije za vode z dne 15. 3. 2016 naj bi izhajalo, da je bil predlog DPN dopolnjen v februarju 2016. Pobudniki se sklicujejo tudi na zahteve Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (UL L 197, 21. 7. 2001 – v nadaljevanju Direktiva 2001/42/ES) in trdijo, da spreminjanje okoljskega poročila v primerih, ko to ne sledi pripombam javne razgrnitve, ampak na primer izhaja iz naknadnih zahtev NUP, terja ponovno javno razgrnitev in javno obravnavo. Pravilna izvedba okoljske presoje po mnenju pobudnikov vključuje ustrezno izvedbo posvetovanja z javnostjo, ki pa je mogoča le, če se javnosti zagotovi ustrezno okoljsko poročilo. Enaka zahteva pa po njihovem mnenju velja tudi za možnost javnosti, da se izjavi o okoljsko relevantnih vidikih vseh sprememb vsebine DPN, ki pomembno vplivajo na posamezne naravovarstvene, zdravstvene in kulturne vidike ter vidike varovanja posameznih delov okolja (vode, hrup, požarna varnost itd.). V postopku sprejemanja Uredbe naj bi zato prišlo do težjih kršitev procesne pravice javnosti do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave, in sicer tako v luči prostorske zakonodaje kot v luči dejstva, da to posvetovanje ni bilo izvedeno v skladu z zahtevami ZVO-1 v zvezi z Direktivo 2001/42/ES.

7. Pobudniki oporekajo tudi vsebinskim omejitvam gradenj, kmetijske dejavnosti in drugih poseganj oziroma dejavnosti kot nedopustnim, nesorazmernim in nejasnim. Vsebinska nejasnost omejitev po njihovem mnenju pomeni tudi kršitev načela jasnosti in določnosti kot dela načela pravne države.

8. Pobudniki predlagajo svoje zaslišanje, zaslišanje prič ter postavitev izvedencev za energetski transport in za okolje in angažiranje profesorja Heinricha Brakelmanna z Univerze Duisburg-Essed.

9. Pobudniki so vložili dve dopolnitvi pobude. Z vlogo z dne 21. 11. 2017 so Ustavnemu sodišču posredovali sklep in odločbo MOP z dne 13. 11. 2017, s katero je bil odpravljen sklep ARSO z dne 26. 11. 2015 in zadeva vrnjena ARSO v ponovni postopek in odločanje. Z vlogo z dne 26. 7. 2018 pa so pobudniki dopolnili pobudo z navedbami o dolgoročnih škodljivih učinkih elektromagnetnega sevanja ter v dokaz priložili listine, ki naj bi to potrjevale.

Povzetek odgovora Vlade

10. Ustavno sodišče je pobudo vročilo Vladi. Vlada v odgovoru navaja, da se je postopek priprave DPN vodil v skladu z določbami ZUPUDPP, ki urejajo postopek priprave DPN brez postopka PVO (17. do 24. ter 39. člen ZUPUDPP). Pojasnjuje, da je iz odločbe MOP z dne 29. 12. 2011 o potrebni izvedbi CPVO izhajalo, da se bodo z DPN načrtovale ureditve, ki ne pomenijo posegov, za katere je treba izvesti PVO, zato je bilo s sklepom o pripravi DPN z dne 23. 8. 2012 odločeno, da se ta DPN pripravi po postopku brez PVO. Zaradi upoštevanja nekaterih pripomb in predlogov, danih v času javne razgrnitve od 12. 11. do 12. 12. 2014 (tudi pripomb družine Komar), naj bi se določene rešitve spremenile, zato je bila po navedbah Vlade 16. 6. 2015 izvedena še predstavitev spremenjenih rešitev iz osnutka DPN, ki je potekala na MOP in ki sta se je poleg predstavnikov Občine Renče – Vogrsko, Krajevne skupnosti Renče in predstavnikov koordinatorja udeležila tudi prva pobudnica in tretji pobudnik. Na predstavitvi naj bi bili predstavljeni ključni razlogi za pripravo spremenjenih rešitev na območju med stojnima mestoma (v nadaljevanju SM) 35 in 38. Koridor daljnovoda naj bi se na podlagi pripombe tretjega pobudnika pri SM 37 premaknil za približno 21 m bolj zahodno, tako da se v celoti izogne stavbnim zemljiščem tretjega pobudnika. Vlada nadalje navaja, da sta po seznanitvi s spremenjenimi rešitvami koordinator in Ministrstvo za infrastrukturo proučila vse dane pripombe in predloge javnosti in do njih 16. 7. 2015 zavzela skupna stališča, ki so bila tudi ustrezno objavljena in v katerih so podrobno pojasnjeni in utemeljeni razlogi za upoštevanje ali neupoštevanje pripomb.

11. Vlada pojasnjuje, da je bilo treba zaradi upoštevanja pripomb in predlogov z javne razgrnitve in posledično zaradi spremenjenih rešitev na določenih mestih izvesti dodatne predhodne arheološke raziskave, Ministrstvo za kulturo pa je na njihovi podlagi pripravilo dopolnitev smernic, na podlagi katerih je bilo dopolnjeno tudi okoljsko poročilo. Izdelovalec DPN je na podlagi stališč do pripomb z javne razgrnitve in na podlagi sprememb strokovnih podlag zaradi spremenjenih rešitev dopolnil osnutek DPN tako, da je izdelal predlog DPN, v skladu s tem pa so bili dopolnjeni tudi okoljsko poročilo in druge strokovne podlage. Vlada nadalje navaja, da je koordinator v skladu s 4. točko 39. člena ZUPUDPP z vlogo z dne 11. 12. 2015 pozval pristojne NUP, naj na predlog DPN podajo mnenje in odločitev o sprejemljivosti vplivov izvedbe DPN na okolje. Ker naj odločba CPVO še ne bi bila izdana in ker sta se na podlagi usklajevanja z nekaterimi NUP Uredba in okoljsko poročilo spremenila, naj bi koordinator 18. 2. 2016 z novo vlogo zaprosil za odločitev o sprejemljivosti vplivov izvedbe DPN na okolje na podlagi spremenjenega predloga DPN (dopolnitev iz februarja 2016) ter okoljskega poročila iz januarja 2016. Odločba CPVO naj bi bila izdana 23. 3. 2016. Vlada trdi, da, upoštevaje zahteve iz prvega odstavka 46. člena ZVO-1, dejstvo, da je bilo podlaga za odločitev spremenjeno okoljsko poročilo, ne pomeni nezakonitosti. Vlada pri tem pojasnjuje še, da izvedene spremembe niso povezane z gradnjo na območju zemljišč prvih treh pobudnikov, temveč gre le za spremembe okoljskega poročila zaradi usklajevanja rešitev z državnimi NUP na območju gradnje kablovoda (območje med SM 33 in SM 35).

12. Vlada pojasnjuje vsebino Uredbe in navaja razloge, ki utemeljujejo, da gre za rekonstrukcijo in ne gradnjo novega daljnovoda. Trdi, da nobena določba Uredbe ne učinkuje neposredno na pravni položaj tistih, katerih parcele sodijo v območje DPN, saj bodo za konkretne posege v prostor tekli upravni postopki, v katerih bodo lahko tisti, v katere pravni položaj bo poseženo, varovali svoje pravice.

13. Glede sprejetja DPN, ne da bi bil izveden postopek PVO, se Vlada sklicuje na prvo alinejo tretjega odstavka 4. člena ZUPUDPP in 50. člen ZVO-1. Trdi, da PVO ni časovno vezana na postopek priprave DPN, temveč se lahko izvede tudi po izdaji DPN, pred začetkom gradnje, če je odločeno, da je izvedba PVO potrebna. Vlada navaja, da je zakonska določba iz 51.b člena ZVO-1, ki se nanaša na dokumentacijo, na podlagi katere se v postopku priprave DPN zaprosi za izvedbo predhodnega postopka, opcijska ter da odločitev, pridobljena v predhodnem postopku, vpliva le na nadaljnje postopke in ne za nazaj. Vlada trdi, da je bistveno, da se za pridobitev projekta izvede PVO in pridobi OVS, kadar je to potrebno, in ne to, kdaj in v katerem postopku je to pridobljeno. Pojasnjuje, da sedmi odstavek 36. člena ZUPUDPP investitorja napotuje k izvedbi PVO in pridobitvi OVS po izdaji uredbe o DPN, če OVS ni bilo pridobljeno pred tem in je njegova pridobitev v skladu z odločitvijo v predhodnem postopku potrebna. V obravnavanem primeru naj bi bila izvedba PVO predvidena po izdaji Uredbe, v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja, če bi jo bilo v skladu z 51. členom ZVO-1 treba izvesti.

14. Vlada na podlagi vsega navedenega meni, da je pobuda v celoti neutemeljena, in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da Uredba ni v neskladju z Ustavo in zakonom.

Izjava pobudnikov o odgovoru Vlade

15. Pobudniki so odgovorili na navedbe Vlade in vztrajajo pri svojih navedbah v pobudi. Oporekajo trditvam Vlade, da je do spremembe trase daljnovoda prišlo zaradi upoštevanja pripomb tretjega pobudnika. Vztrajajo, da je do bistvenih sprememb okoljskega poročila prišlo zlasti na področju voda, torej na enem ključnih okoljskih področij, kar ni imelo nobene zveze s spremembo trase daljnovoda. Vztrajajo tudi pri navedbah, da so bili izključeni iz predhodnega postopka, ter navajajo, da prav tako niso bili seznanjeni niti z odločbo CPVO, niti s spremenjenim okoljskim poročilom, niti z vrsto drugih dokumentov v postopku priprave in sprejemanja Uredbe ter niso imeli možnosti vplivati na mnenja NUP, njihove navedbe in dokazni predlogi pa niso bili upoštevani. Pobudniki se tudi ne strinjajo s stališčem Vlade, da nobena izmed določb Uredbe ne učinkuje neposredno, in z obširnimi navedbami utemeljujejo nasprotno. Glede navedb Vlade o postopku odločanja o OVS pa pobudniki ponovno opozarjajo na predhodni postopek in vztrajajo pri svojih navedbah, da bi morala biti odločitev v predhodnem postopku sprejeta pred javno razgrnitvijo in objavo osnutka DPN. Opozarjajo tudi, da se Uredba v četrtem odstavku 2. člena sklicuje na sklep ARSO, izdan v predhodnem postopku, z dne 26. 11. 2015, ki pa je bil v času sprejetja Uredbe že odpravljen in je bilo že jasno, da bo treba opraviti PVO. Vladino opravičevanje nezakonitega postopanja v postopku sprejemanja Uredbe naj bi predhodni postopek spreminjalo v naknadnega, kar pa po mnenju pobudnikov nasprotuje razlagi in namenu tega instituta. Pobudniki zatrjujejo, da, upoštevaje namen predhodnega postopka, ki je ravno v ugotovitvi, ali je za načrtovani poseg v okolje treba predhodno izvesti PVO, Vlada nezakonitega postopanja v obravnavanem primeru ne more upravičiti s sklicevanjem na prvo alinejo tretjega odstavka 4. člena ZUPUDPP. V času sprejetja Uredbe naj bi bilo že splošno znano dejstvo, da je bilo treba za načrtovani poseg izvesti PVO, obenem pa naj bi tako navodilo izhajalo tudi iz sklepov in odločb MOP, s katerimi so bile nasprotne odločitve ARSO odpravljene, nazadnje iz sklepa in odločbe MOP z dne 13. 11. 2017. Stališče Vlade, da bi se odločitev v predhodnem postopku lahko sprejela šele po uveljavitvi Uredbe, po mnenju pobudnikov ni vzdržno. Pobudniki se ne strinjajo z navedbami Vlade, da v DPN zadošča zapis, ali je bila PVO opravljena, oziroma navedba razlogov, zakaj ni bila; trdijo, da uporaba okoljskih predpisov nikakor ne more biti opcijska; ter oporekajo trditvi, da ugotovljene kršitve lahko vplivajo le na nadaljnji tek postopka. Izpodbijana uredba naj ne bi upoštevala veljavnega Odloka o omejitvah izgradnje in rekonstrukcije objektov, namenjenih prenosu in distribuciji električne energije Občine Renče - Vogrsko (Občinski list, Uradno glasilo Občine Renče - Vogrsko, št. 17/08), ki sploh ni dovoljeval gradnje nadzemnega daljnovoda.

Postopek preizkusa pobude

16. Z vlogo z dne 5. 5. 2021 so pobudniki predlagali začasno prekinitev postopka pred Ustavnim sodiščem. Pojasnili so, da je njihov pooblaščenec z investitorjem gradnje v okviru mediacije sklenil poravnavo, v skladu s katero naj bi investitor ob upoštevanju dopustnih odstopanj, kot jih ureja 34. člen Uredbe, tudi na delu trase od SM 35 do SM 39 izvedel podzemni daljnovod ter pri projektiranju in gradnji uporabil tehnične rešitve, ki so z okoljevarstvenega vidika primernejše. Pobudniki so v vlogi zatrdili, da bodo v primeru, da bo investitor pripravil ustrezno projektno dokumentacijo in pridobil gradbeno dovoljenje v obsegu, dogovorjenem v okviru mediacije, umaknili pobudo. Ustavno sodišče zato o pobudi določeno obdobje ni odločalo. Po desetih mesecih je Ustavno sodišče pobudnike pozvalo k ponovni opredelitvi. Z vlogo z dne 22. 3. 2022 so navedli, da vztrajajo pri pobudi, in ponovili prošnjo, naj Ustavno sodišče počaka s končno odločitvijo, ter navedli, da bodo Ustavno sodišče ažurno obveščali o postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. Ustavno sodišče do dneva izdaje odločbe od pobudnikov tovrstnega obvestila ni prejelo.

17. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-25/17 z dne 9. 6. 2022 četrti pobudnici, ki je izkazala, da ima status nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, priznalo pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti postopka sprejemanja Uredbe ter pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe sprejelo. Sklenilo je, da bo Uredbo presojalo z vidika zatrjevanih neskladnosti postopka njenega sprejemanja z Ustavo in zakonom.²

B. – I.

Okvir presoje

18. Zatrjevane očitke o neskladju postopka sprejemanja Uredbe z Ustavo je mogoče razvrstiti v dva sklopa: (1) kršitve, povezane z izvedbo predhodnega postopka, ter (2) kršitve pravice do sodelovanja javnosti. V okviru nezakonitosti, povezanih s predhodnim postopkom, pobudniki zatrjujejo neskladje postopka sprejemanja Uredbe s prvim odstavkom 51.b člena ZVO-1, ker naj odločitev v predhodnem postopku ne bi bila sprejeta v roku, ki ga določa navedena zakonska določba. Pobudniki zatrjujejo tudi neskladje Uredbe z ZUPUDPP, ker se je postopek vodil po določbah, ki se uporabljajo v primeru, ko se postopek PVO ne izvede skupaj s postopkom prostorskega načrtovanja, ne da bi bilo pred tem v predhodnem postopku ugotovljeno, ali je potrebna izvedba PVO. Do kršitev pravice do sodelovanja naj bi prišlo tako v predhodnem postopku po 51.b členu ZVO-1 kot v samem postopku sprejemanja Uredbe. Slednje četrta pobudnica utemeljuje s tem, da njene pripombe, dane v času javne razgrnitve, niso bile upoštevane, čeprav naj bi bilo očitno, da je z zdravstvenega in okoljskega vidika optimalna varianta vkop daljnovoda po celotni trasi izpodbijane uredbe. Do kršitev pravice do sodelovanja javnosti nasploh pa naj bi prišlo v dveh pogledih: (1) v luči prostorske zakonodaje, ker se je postopek sprejemanja Uredbe kljub odsotnosti odločitve o tem, ali je PVO potrebna, vodil kot posebni (enostavnejši) postopek z zgolj eno javno razgrnitvijo, ter (2) s kršitvijo zahtev ZVO-1 in Direktive 2001/42/ES, s tem ko sta bila DPN in okoljsko poročilo po javni razgrnitvi bistveno spremenjena mimo pripomb javnosti, na podlagi mnenj NUP.

19. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-25/17 z dne 9. 6. 2022 (20. točka obrazložitve) sprejelo stališče, da tiste nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki imajo priznan ustrezen status delovanja v javnem interesu (ustrezno odločbo pristojnega organa), izpolnjujejo zahtevo po izkazovanju lastnega pravnega interesa, kadar z namenom varovanja okolja izpodbijajo podzakonske predpise, ki urejajo področje varstva okolja. Navedeno pomeni, da četrta pobudnica kot nevladna organizacija na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, izkazuje pravni interes za presojo tistih očitkov, s katerimi utemeljuje neskladnost postopka sprejemanja Uredbe z Ustavo in zakonom zaradi kršitev zahtev varstva okolja. Prvim trem pobudnikom Ustavno sodišče pravnega interesa ni priznalo.³ S tem je posledično omejena tudi vsebinska presoja Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je zato presojalo le tiste očitke o neskladju postopka sprejemanja Uredbe z Ustavo oziroma zakonom, ki zasledujejo namen varstva okolja in ki so obenem tudi dovolj konkretizirani, da jih je mogoče presoditi.⁴

20. Očitki, ki zasledujejo namen varstva okolja, so:

– očitki glede kršitev, povezanih s predhodnim postopkom po 51.b členu ZVO-1 (zatrjevanje neskladja postopka sprejemanja Uredbe s prvim odstavkom 51.b člena ZVO-1 ter s 4. členom ZUPUDPP);

– očitki glede kršitve pravice do sodelovanja v postopku priprave Uredbe, do česar naj bi prišlo zaradi sosledja sprejemanja odločitev v predhodnem postopku in ker pripombe, podane v okviru javne razgrnitve, niso bile upoštevane;

– očitki glede kršitev načela sodelovanja javnosti, do katerih naj bi prišlo z naknadno spremembo DPN in okoljskega poročila po javni razgrnitvi in mimo pripomb javnosti.

21. Ustavno sodišče pa glede na navedeni okvir ni presojalo očitkov o spremembi trase v delu, v katerem je četrta pobudnica kršitev pravice do sodelovanja javnosti utemeljevala s posegom v lastninsko pravico lastnikov zemljišč, ki so bila naknadno vključena v območje DPN. Varstvo lastninske pravice posameznikov namreč presega okvir, za katerega je bil četrti pobudnici glede na njeno vlogo nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, v obravnavanem primeru priznan pravni interes. Lastniki okoliških zemljišč, ki bodo za to izkazali pravni interes, bodo lahko svojo lastninsko pravico varovali v upravnih postopkih izdaje gradbenega dovoljenja,⁵ sodno varstvo pa jim je v tem primeru zagotovljeno v upravnem sporu.

B. – II.

O okoljskih presojah pri prostorskem načrtovanju in posegih v prostor

22. Prostorski akti, s katerimi se načrtujejo prostorske ureditve oziroma posegi v prostor, spadajo med akte, ki segajo tudi na področje varstva okolja.⁶ Postopek sprejemanja prostorskih aktov je zaradi zahtevnosti usklajevanja različnih interesov v prostoru določen z zakoni.⁷ V času priprave in sprejetja izpodbijane uredbe je vsebino in postopek priprave DPN urejal ZUPUDPP, ki je določal tudi način, kako se ta postopek vodi skupaj s postopkom CPVO in postopkom PVO v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ter postopkom presoje sprejemljivosti v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave.⁸

23. Postopka CPVO in PVO sta zelo pomembna instituta varovanja okolja in narave. Vendar pa sta, čeprav gre v obeh primerih za postopek okoljske presoje, predmet njune presoje in njun namen različna.⁹ Predmet CPVO je plan, program, načrt ali drugi splošni akt in njegove spremembe (v nadaljevanju plan), katerega izvedba lahko pomembno vpliva na okolje.¹⁰ Pojem plan se razlaga široko in se nanaša na vsakršen akt, ki opredeljuje merila in pogoje za dovoljevanje in izvedbo enega ali več projektov, za katere je verjetno, da bodo znatno vplivali na okolje.¹¹ Tudi zato je bistvena zahteva, da so plani, za katere je verjetno, da bodo znatno vplivali na okolje, podvrženi okoljski presoji že med njihovo pripravo in pred sprejetjem.¹² Namen CPVO je ugotoviti in oceniti vplive plana na okolje ter vključenost zahtev varstva okolja, ohranjanja narave, varstva človekovega zdravja in kulturne dediščine v plan ter pridobiti potrdilo ministrstva o sprejemljivosti njegove izvedbe na okolje (odločba CPVO). Namen PVO pa je, nasprotno, ugotovitev in ocena dolgoročnih, kratkoročnih, posrednih ali neposrednih vplivov nameravanega posega v okolje na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino ter njihova medsebojna razmerja.¹³ Predmet presoje v postopku PVO je torej vsakokratni konkretni nameravani poseg v okolje in ne vsi morebitni posegi v okolje, do katerih lahko pride na podlagi in v okviru posameznega plana.¹⁴ Za določene vrste posegov v okolje je PVO obvezna, za nekatere pa je ZVO-1 predvideval izvedbo predhodnega postopka iz 51.a člena ZVO-1, v katerem je ministrstvo ugotovilo, ali je presoja vplivov obvezna tudi za te posege (drugi in tretji odstavek 50. člena ZVO-1).¹⁵ Ker gre za postopka okoljske presoje, ki se v bistvenem razlikujeta, izvedba CPVO nima vpliva na obveznosti, ki izvirajo iz zahtev PVO, kadar je slednjo treba izvesti. Prav tako velja obratno – izvedba PVO ne more pomeniti izjeme od obveznosti presoje okoljskih vidikov, ki jih zahteva CPVO, kadar je ta potrebna.¹⁶

24. Pri prostorskem načrtovanju in dovoljevanju posegov v prostor predmetu CPVO in PVO ustreza tudi faza, ko se posamezna okoljska presoja (kadar je obvezna) izvede. CPVO je po naravi stvari tako vezana na fazo načrtovanja posameznih prostorskih ureditev, medtem ko je PVO treba izvesti pred začetkom samega izvajanja konkretnega posega, ki lahko pomembno vpliva na okolje.¹⁷ Gradnja neposredno na podlagi prostorskega izvedbenega akta ni mogoča, temveč je prostorski izvedbeni akt šele podlaga za pripravo projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov.¹⁸ DPN kot prostorski izvedbeni akt torej opredeljuje okvir, znotraj katerega bo lahko v prihodnosti dovoljena izvedba konkretnih posegov v prostor, in je kot tak lahko podvržen (le) CPVO.¹⁹ O dovoljenosti gradnje na podlagi prostorskega izvedbenega akta odloča upravni organ v upravnem postopku, gradnja (poseg v prostor) pa je praviloma dovoljena šele na podlagi (pravnomočnega) gradbenega dovoljenja.²⁰ Kadar je za nameravani poseg treba izvesti PVO, je izdaja gradbenega dovoljenja vezana na predhodno²¹ oziroma sočasno²² pridobitev OVS. Izvedba PVO je zato praviloma vezana na fazo dovoljevanja konkretnega posega v prostor in ne že na fazo prostorskega načrtovanja, kamor se uvršča postopek sprejemanja izpodbijane uredbe.²³

25. ZUPUDPP, na podlagi katerega je bila sprejeta izpodbijana uredba, je od te ureditve odstopil in je kot standarden postopek obravnaval postopek priprave DPN, skupaj s katerim se – torej že v fazi načrtovanja posega – izvedeta tudi oba postopka okoljske presoje. Kljub temu pa je ZUPUDPP predvidel tudi možnost, da se postopek priprave DPN izvede brez postopka PVO (tretji odstavek 4. člena ZUPUDPP), po pravilih iz 39. člena ZUPUDPP. V tem primeru se je PVO izvedla v fazi pridobivanja upravnih dovoljenj in ni bila sestavni del priprave DPN.²⁴ Ne glede na to, po katerem postopku je bil pripravljen DPN (s postopkom PVO ali brez njega), pa je vsak izmed postopkov okoljske presoje (CPVO in PVO), tudi če se je vodil skupaj s postopkom priprave DPN, ohranil naravo ločenega (upravnega) postopka varstva okolja.²⁵ Postopku CPVO je bil podvržen samo DPN kot splošni pravni akt²⁶ in plan v smislu ZVO-1 oziroma Direktive 2001/42/ES, medtem ko se je v postopku PVO presojal konkretni nameravani poseg, torej konkretna prostorska ureditev državnega pomena, to je umestitev daljnovoda.²⁷ ZUPUDPP je določil le način, kako se ta postopka, če se vodita v postopku priprave DPN, vodita skupaj z njim.²⁸

Presoja postopka sprejemanja Uredbe z vidika prvega odstavka 51.b člena ZVO-1

26. Četrta pobudnica med drugim zatrjuje neskladje postopka sprejemanja Uredbe s prvim odstavkom 51.b člena ZVO-1, v skladu s katerim se je v postopkih priprave DPN v skladu s predpisi, ki urejajo umeščanje prostorskih ureditev državnega pomena v prostor, predhodni postopek iz 51.a člena ZVO-1 opravil v fazi in roku, ko je ministrstvo v skladu s 46. členom ZVO-1 odločalo, ali so vplivi plana na okolje sprejemljivi.

27. Predhodni postopek je institut, ki ga je zakonodajalec prenesel v nacionalni pravni red z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 92/13 – v nadaljevanju ZVO-1F).²⁹ Namenjen je ugotovitvi, ali je v primerih posegov v okolje, pri katerih se zaradi značilnosti nameravanega posega ali njegove lokacije lahko pričakujejo pomembni vplivi na okolje, treba izvesti PVO.³⁰ Zakonodajalec ga je z novim 51.b členom ZVO-1 umestil tudi v ureditev postopkov priprave DPN. Izvedbo predhodnega postopka v postopkih priprave DPN je časovno vezal na fazo, ko ministrstvo odloča o sprejemljivosti vplivov plana na okolje, kadar je za DPN treba izvesti CPVO (prvi odstavek 51.b člena ZVO-1), oziroma na fazo pridobivanja mnenj NUP, kadar izvedba CPVO ni potrebna (drugi odstavek 51.b člena ZVO-1).³¹ Kadar je bilo za DPN treba izvesti CPVO, je investitor priprave DPN izvedbo predhodnega postopka zahteval na podlagi študije variant s predlogom najustreznejše variante ali rešitve oziroma na podlagi predloga DPN (druga poved prvega odstavka 51.b člena ZVO-1).

28. Predhodni postopek je bil v času sprejemanja Uredbe, tako kot postopka CPVO in PVO, samostojen upravni postopek, četudi se je vodil skupaj s postopkom priprave DPN. Urejen je bil v 51.a členu ZVO-1. Ta je med drugim določal, da pritožba zoper (ugotovitveni) sklep, izdan v predhodnem postopku, ne zadrži njegove izvršitve,³² ter urejal situacijo, ko je s pravnomočno sodbo naknadno ugotovljeno, da mora nosilec nameravanega posega za njegovo izvedbo pridobiti OVS, poseg pa je že izvedel (peti odstavek 51.a člena ZVO-1). Urejal je tudi obveznost upravnega organa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, da v primeru, če nosilec posega k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ne priloži OVS, preveri, ali je ministrstvo v predhodnem postopku izdalo sklep, da PVO ni potrebna, ter obveznost, da v nasprotnem primeru vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne (sedmi odstavek 51.a člena ZVO-1). Neodvisno od določb o predhodnem postopku pa se je PVO lahko začela na podlagi vložitve vloge za izdajo OVS v skladu s 57. členom ZVO-1 in ugotovitve ministrstva v tem postopku, da je za nameravani poseg PVO treba izvesti (osmi odstavek 51.a člena ZVO-1).

29. V obravnavanem primeru je bilo v postopku sprejemanja Uredbe s sklepom o pripravi DPN z dne 23. 8. 2012 odločeno, da se ta DPN pripravi po postopku brez PVO. Kot izhaja iz pojasnil Vlade, je bila ta odločitev sprejeta na podlagi odločbe MOP z dne 29. 12. 2011, s katero je bilo odločeno, da je za DPN treba izvesti CPVO, in iz obrazložitve katere je izhajalo, da se bodo z DPN načrtovale ureditve, ki ne pomenijo posegov, za katere je treba izvesti PVO. Postopek CPVO je bil izveden in se je glede na navedbe udeleženk in predložene listine zaključil z izdajo odločbe o CPVO na podlagi 46. člena ZVO-1 z dne 23. 3. 2016. Iz navedb udeleženk in priloženih listin izhaja, da je investitor 13. 10. 2014 vložil zahtevo za izvedbo predhodnega postopka za poseg rekonstrukcije daljnovoda, ki ga je Vlada načrtovala z izpodbijanim DPN. S sklepom z dne 5. 1. 2015 je ARSO odločila, da izvedba PVO za nameravani poseg ni potrebna. MOP je z odločbo z dne 25. 5. 2015 navedeni sklep odpravilo, ARSO pa je v ponovljenem postopku s sklepom z dne 26. 11. 2015 ponovno sprejela enako odločitev kot prvič. Četrta pobudnica je po tem, ko ji je bil priznan status stranske udeleženke v predhodnem postopku (odločba in sklep MOP z dne 26. 2. 2016) in 16. 3. 2016³³ vročen sklep ARSO z dne 26. 11. 2015, zoper tega vložila pritožbo. MOP je o pritožbi odločilo z odločbo z dne 13. 11. 2017 (torej po uveljavitvi Uredbe), s katero je sklep ARSO odpravilo in zadevo zopet vrnilo ARSO v ponovno odločanje.

30. Glede na predstavljeno sosledje sprejetih odločitev ni utemeljena navedba četrte pobudnice, da je bila Uredba sprejeta v času, ko je bil sklep ARSO z dne 26. 11. 2015 že odpravljen in je že bilo jasno, da bo treba opraviti PVO. V času izdaje Uredbe je še veljal sklep ARSO z dne 26. 11. 2015, ki je bil sprejet v času, ko je MOP vodilo postopek CPVO, ki se je zaključil z izdajo odločbe CPVO z dne 23. 3. 2016. S tem je zadoščeno zahtevam iz prvega odstavka 51.b člena ZVO-1, kajti PVO, drugače kot CPVO, v postopku oblikovanja in sprejemanja DPN ni potrebna. Upoštevaje predstavljeno zakonsko ureditev predhodnega postopka, tj. zlasti nesuspenzivnost pritožbe zoper odločitev, sprejeto v predhodnem postopku, ter tudi zakonsko predvidene varovalke, ki zagotavljajo, da do konkretnega posega v prostor brez PVO ne pride, oziroma ukrepe za primer, ko do tega vendarle pride (glej 28. točko obrazložitve te odločbe), pa kršitve 51.b člena ZVO-1 z zatrjevanjem, da odločitev v predhodnem postopku še ni (bila) dokončna, ni mogoče utemeljiti. Če je CPVO opravljena, so odločitve v predhodnem postopku in o potrebnosti izvedbe PVO glede potrebe po izvedbi CPVO neupoštevne. Upoštevne bi bile zgolj, če CPVO ne bi bila opravljena, hkrati pa predhodni postopek in PVO ne bi bila izvedena in bi zato izostala informacija, ali zahtevata izvedbo CPVO ali ne.³⁴ Pomembno je, da je CPVO izvedena še pred sprejetjem DPN in da slednji upošteva ugotovitve in pogoje iz CPVO.

31. Uredba zato ni v neskladju s prvim odstavkom 51.b člena ZVO-1.

Presoja postopka sprejemanja Uredbe z vidika 4. člena ZUPUDPP

32. Četrta pobudnica zatrjuje tudi kršitev postopkovnih določb priprave Uredbe, ker se je postopek vodil po določbah, ki se uporabljajo v primeru, ko se postopek PVO ne izvede skupaj s postopkom prostorskega načrtovanja, ne da bi bilo pred tem v predhodnem postopku ugotovljeno, ali je potrebna izvedba PVO. Zatrjevano postopkovno nezakonitost je mogoče opredeliti kot zatrjevanje neskladja postopka sprejemanja Uredbe s 4. členom ZUPUDPP,³⁵ ki je med drugim določal, da se postopek CPVO in postopek PVO, kadar ju je v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, treba izvesti, izvedeta skupaj s postopkom priprave DPN (prvi odstavek), ter urejal izjeme, ko se postopek PVO ne izvede v postopku priprave DPN.

33. Vlada v odgovoru na pobudo pojasnjuje, da je že ob začetku priprave Uredbe odločitev o tem, da se postopek priprave izvede po določbah, ki urejajo postopek brez izvedbe PVO, temeljila na sklepu MOP o potrebnosti izvedbe CPVO, iz katerega je izhajalo tudi, da se z DPN ne načrtujejo posegi, za katere bi bilo treba opraviti PVO. V takem primeru, ko PVO za nameravani poseg ni treba izvesti, se lahko postopek priprave DPN vodi po določbah, ki urejajo postopek brez izvedbe postopka PVO.

34. Glede na namen predhodnega postopka, tj. da se šele ugotovi, ali je PVO potrebna, se je predhodni postopek skupaj s postopkom priprave DPN po določbah ZUPUDPP izvajal le v primerih, ko je priprava DPN potekala po določbah o postopku priprave načrta brez postopka PVO (39. člen ZUPUDPP). Zakonodajalec je izvedbo predhodnega postopka časovno vezal na fazo, ko ministrstvo odloča o sprejemljivosti vplivov plana na okolje. To pa je v primeru postopka po 39. členu ZUPUDPP faza, ko je javnost že bila seznanjena z osnutkom načrta, ter je nanj podala svoje pripombe in predloge, priprava DPN pa je bila že (najmanj) v fazi oblikovanja predloga načrta.³⁶ Očitek četrte pobudnice, da bi morala biti odločitev v predhodnem postopku sprejeta pred javno razgrnitvijo in objavo osnutka DPN, zato nima podlage v zakonski ureditvi.

35. Iz umestitve predhodnega postopka v kasnejšo fazo priprave DPN izhaja namen zakonodajalca, da ugotovitev v predhodnem postopku nima vpliva na predhodno odločitev pripravljavca DPN, da postopek izvede brez PVO. Če bi zakonodajalec želel uzakoniti pravilo, da je izbira postopka priprave DPN (s postopkom PVO ali brez njega) odvisna od ugotovitve v predhodnem postopku, bi izvedbo tega predvidel v začetni fazi priprave DPN. Ob ureditvi, kot jo je vseboval ZUPUDPP, pa, vsaj v primeru, kot je obravnavani, ko je CPVO vendarle bila izvedena,³⁷ odločitev, pridobljena v predhodnem postopku, vpliva le na nadaljnje postopke in ni podlaga za vračanje postopka priprave DPN v prejšnje faze, ki so do odločitve v predhodnem postopku že bile zaključene (kar bi tudi bilo mogoče). Da se v primerih, ko je treba izvesti predhodni postopek, postopek priprave DPN vodi po 39. členu ZUPUDPP, potrjuje tudi prva alineja tretjega odstavka 4. člena ZUPUDPP. Namen predhodnega postopka je namreč prav to, da se v primerih, ko to ni znano, ugotovi, ali je za nameravani poseg treba izvesti PVO.³⁸^,³⁹

36. Glede na navedeno so neutemeljene navedbe četrte pobudnice, da se postopek priprave Uredbe ne bi smel voditi po pravilih iz 39. člena ZUPUDPP, preden je bil izveden predhodni postopek. Navedb, s katerimi pobudniki utemeljujejo, da bi bilo treba za umestitev daljnovoda v prostor izvesti PVO, pa Ustavno sodišče ni presojalo, saj presegajo okvir presoje v obravnavanem postopku. O tem odloča pristojni upravni organ v predhodnem postopku.

37. Uredba zato ni v neskladju s 4. členom ZUPUDPP.

Presoja z vidika pravice do sodelovanja javnosti

38. Sodelovanje javnosti pri okoljskem odločanju javnih oblasti je v Aarhuški konvenciji urejeno na treh ravneh. Konvencija določa sodelovanje javnosti pri odločanju o konkretnih posegih v okolje (6. člen), pri pripravi načrtov, programov in politik v zvezi z okoljem (7. člen) ter pri pripravi izvršilnih predpisov oziroma splošnoveljavnih pravno obvezujočih normativnih aktov, ki lahko pomembno vplivajo na okolje (8. člen). Najbolj podrobno so v Aarhuški konvenciji urejene obveznosti javnih oblasti in pravice javnosti v okviru sodelovanja pri odločanju o konkretnih posegih v okolje. Določbe o sodelovanju javnosti pri pripravi načrtov in programov v zvezi z okoljem, kamor spadajo tudi prostorski izvedbeni akti,⁴⁰ so manj podrobne. Skladno s 7. členom Aarhuške konvencije se glede zagotavljanja udeležbe javnosti pri pripravi načrtov in programov v zvezi z okoljem uporabljajo tretji, četrti in osmi odstavek 6. člena Aarhuške konvencije.

39. V sistemu varstva okolja ima sodelovanje javnosti pri okoljskem odločanju dvojni pomen. Ne gre le za pravico predstavnikov civilne družbe, da sodelujejo pri okoljskem odločanju. Zahteva po vključitvi javnosti v okoljsko odločanje je obenem bistvena procesna zahteva, ki je namenjena varstvu okolja samemu, saj je prav njena uresničitev nujni pogoj, da lahko predstavniki civilne družbe učinkovito udejanjajo svojo dolžnost in skrb za varstvo okolja.⁴¹ Zatrjevanje kršitve pravice do sodelovanja javnosti v postopkih sprejemanja podzakonskih predpisov, ki urejajo področje varstva okolja in ki lahko imajo posledice na okolje, zato pomeni tudi zatrjevanje kršitve postopkovnih pravil sprejemanja teh predpisov.⁴²

40. ZUPUDPP, ki je veljal v času sprejemanja Uredbe, je sodelovanje javnosti urejal v 25. členu (seznanitev javnosti s študijo variant) in 33. členu (seznanitev javnosti z osnutkom načrta). Kadar se je postopek priprave DPN vodil brez postopka PVO, kot v obravnavanem primeru, je bila predvidena le seznanitev javnosti z osnutkom načrta v skladu s 25. členom ZUPUDPP.⁴³ Koordinator je moral na predpisani način javnost seznaniti z javno razgrnitvijo, osnutek DPN je moral biti razgrnjen najmanj 30 dni, zagotovljena pa je morala biti tudi njegova javna obravnava. V času javne razgrnitve je imela javnost pravico dajati pripombe in predloge na osnutek načrta ter okoljsko poročilo (peti odstavek 25. člena ZUPUDPP). Pripravljavci DPN so morali pripombe in predloge preučiti in do njih zavzeti stališča (šesti odstavek 25. člena ZUPUDPP). Na podlagi stališč do pripomb in predlogov javnosti je bil izdelan predlog DPN (4. točka prvega odstavka 39. člena ZUPUDPP).

41. Iz pravice do sodelovanja javnosti pri pripravi DPN, kot je bila urejena v ZUPUDPP, ne izhaja obveza pripravljavca⁴⁴ DPN, da upošteva vsako pripombo in predlog javnosti. To bi bilo vsaj v primeru nasprotujočih si predlogov tudi dejansko neizvedljivo. Pripravljavec ima v okviru zagotovitve učinkovitega sodelovanja javnosti dolžnost (le), da prejete pripombe in predloge preuči in do njih zavzame argumentirana stališča.⁴⁵ Zato navedbe četrte pobudnice, ki zatrjuje kršitev pravice do sodelovanja v postopku priprave Uredbe, ker njene pripombe, ki jih je dala med javno razgrnitvijo, niso bile upoštevane, za utemeljitev zatrjevane kršitve ne zadostujejo.

42. Upoštevaje že pojasnjeno ugotovitev, da potek postopka sprejemanja Uredbe ni bil v neskladju s 4. členom ZUPUDPP, kršitve pravice do sodelovanja javnosti tudi ni mogoče utemeljiti z navedbo, da je bila zaradi nezakonitega vodenja postopka po 39. členu ZUPUDPP izvedena le ena javna razgrnitev namesto dveh, kot ju zakon predvideva za postopek sprejemanja DPN s postopkom PVO. Očitkov o kršitvi pravice do sodelovanja, do katere naj bi prišlo v samem predhodnem postopku po 51.a in 51.b členu ZVO-1, pa Ustavno sodišče ni presojalo, saj so pravnemu varstvu pravic upravičenih posameznikov v predhodnem postopku namenjena druga pravna sredstva, ki so tudi v obravnavanem primeru omogočila odločanje o predhodnem postopku.⁴⁶

43. Četrta pobudnica zatrjuje kršitev pravice do sodelovanja javnosti tudi iz razloga, ker naj bi bila DPN in okoljsko poročilo po javni razgrnitvi bistveno spremenjena.

44. Z zatrjevanjem spremembe okoljskega poročila v obravnavanem primeru ni mogoče utemeljiti neskladnosti Uredbe s pravico do sodelovanja javnosti v postopku njenega sprejemanja. Okoljsko poročilo⁴⁷ je kot podlaga za izdajo odločbe o okoljski sprejemljivosti plana institut postopka CPVO. Sodelovanje javnosti v postopku CPVO je bilo v času sprejemanja Uredbe urejeno v 43. členu ZVO-1, v prvem odstavku 46. člena pa je bila določena obveznost pripravljavca plana (v obravnavanem primeru DPN), da v čim večji meri mnenja in pripombe javnosti tudi upošteva. V postopku CPVO je o zadevi odločilo ministrstvo na podlagi drugega odstavka 46. člena ZVO-1 z odločbo, s katero je potrdilo sprejemljivost plana, če je presodilo, da so vplivi izvedbe plana na okolje sprejemljivi, oziroma v nasprotnem primeru potrditev zavrnilo.⁴⁸ V obravnavanem primeru je MOP z odločbo CPVO z dne 23. 3. 2016 na podlagi okoljskega poročila iz januarja 2016 odločilo, da so vplivi izvedbe DPN sprejemljivi (pod pogojem, da se izvedejo nekateri ukrepi za preprečitev, omilitev in čim popolnejšo odpravo posledic bistvenih vplivov). Iz obrazložitve navedene odločbe med drugim izhaja, da je bilo sodelovanje javnosti izvedeno v skladu z zakonskimi zahtevami, mnenja in pripombe javnosti pa so bili ustrezno upoštevani. Zoper odločbo je bila dovoljena pritožba (četrti in peti odstavek 46. člena ZVO-1). Sodno varstvo zoper dokončni upravni akt pa je bilo zagotovljeno v upravnem sporu. V okviru teh pravnih sredstev je bilo mogoče uveljavljati ne le vsebinske ugovore zoper izdano odločbo o (ne)sprejemljivosti plana, temveč tudi morebitne postopkovne kršitve, kamor spada tudi kršitev pravice do sodelovanja javnosti zaradi spremembe okoljskega poročila po javni razgrnitvi.

45. Pravno varstvo pravice do sodelovanja javnosti v postopku sprejemanja prostorskega akta v primeru zatrjevane spremembe prostorskega akta po javni razgrnitvi pa je posameznikom, ki za to izkažejo pravni interes, zagotovljeno s pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti prostorskega akta oziroma postopka njegovega sprejemanja. Po ustaljeni ustavnosodni presoji zahteve po javni razgrnitvi in javni obravnavi osnutka oziroma predloga prostorskega izvedbenega akta ne pomenijo, da mora pripravljavec po razgrnitvi vztrajati pri besedilu osnutka in ga pozneje ne spreminjati. To bi bilo v nasprotju z namenom določb o sodelovanju javnosti v teh postopkih, saj bi onemogočilo vsak vpliv javnosti na vsebino razgrnjenih osnutkov. Spremembe so mogoče glede tistih načrtovanih posegov in ureditev, ki so bili javno razgrnjeni in javno obravnavani, in v tistih smereh, ki so bile predlagane v pripombah, podanih na javni razgrnitvi in obravnavi. V nasprotju s pravico javnosti do sodelovanja pa je, če pride po opravljeni razgrnitvi in obravnavi do bistvenih sprememb prostorskega akta, s katerimi javnost poprej ni bila seznanjena in na katere se zato ni mogla odzvati. V takem primeru gre za kršitev zahtev po učinkoviti vključitvi javnosti v postopek priprave in sprejemanja prostorskega akta.⁴⁹

46. Navedeno pomeni, da je z vidika spoštovanja pravice do sodelovanja javnosti ključno razlikovanje med nebistvenimi spremembami, ki so vedno dopustne, ter bistvenimi spremembami in dopolnitvami akta, ki niso dopustne, če se tičejo načrtovanih posegov in ureditev, ki niso bili javno razgrnjeni in javno obravnavani, oziroma so dopustne takrat, ko gre za bistvene spremembe v tistih smereh, ki so bile predlagane v pripombah, podanih na javni razgrnitvi in obravnavi. Breme zatrjevanja, da gre za tako spremembo, ki bi terjala ponovno javno razgrnitev prostorskega akta, je zato na pobudniku. Glede na to, da je sprememba DPN v veliki meri povezana z dejanskimi vprašanji, morajo biti dejstva, ki jo izkazujejo, prepričljivo obrazložena in izkazana. Pobudnik mora v okviru dostopnih in znanih podatkov izkazati spremembo, do katere je prišlo, in utemeljiti, da je ta sprememba take narave, da bi bilo z vidika zagotovitve učinkovitega sodelovanja javnosti v postopku priprave prostorskega akta treba novo oziroma spremenjeno rešitev ponovno javno razgrniti.

47. V obravnavanem primeru četrta pobudnica trdi, da naj bi bil DPN spremenjen na podlagi mnenja ARSO, vendar pa te navedbe ne konkretizira. Ne pojasni vsebine navedenega mnenja, čeprav bi se z njim lahko seznanila,⁵⁰ in ne opredeli vsebine zatrjevane spremembe. Enako velja za drugo mnenje Direkcije Republike Slovenije za vode, na katero se četrta pobudnica prav tako sklicuje. Zgolj zatrjevanje spremembe DPN po javni razgrnitvi za utemeljitev kršitve pravice do sodelovanja, do katere naj bi zaradi tega prišlo, ne zadošča. Četrta pobudnica nadalje zatrjuje tudi, da je prišlo po javni razgrnitvi do spremembe poteka trase z vključitvijo nekaterih novih zemljišč in deponij. Vsakršna sprememba trase, enako kot to velja za kakršnokoli drugo spremembo DPN, še ne terja nove javne razgrnitve spremenjenih rešitev. Četrta pobudnica ne pojasni, zakaj naj bi v obravnavanem primeru šlo za z vidika varstva okolja bistveno spremembo. Trditev o morebitnem vplivu spremembe trase na lokalno varovane okoljske dobrine je presplošna in temu ne zadosti. Ob pomanjkanju ustreznih trditev o vsebini spremembe in njenem pomenu z vidika varstva okolja pa je tudi nemogoče presoditi, ali je bila z opisanim ravnanjem pripravljavca DPN kršena pravica javnosti, da se izjavi o okoljsko relevantnih vidikih vseh sprememb vsebine DPN, in ali je bila okoljska presoja DPN v tem delu ustrezna.

48. Četrta pobudnica glede na navedeno ni izkazala, da bi bil postopek sprejemanja Uredbe v neskladju s pravico do sodelovanja javnosti v tem postopku.

O dokaznih predlogih

49. Ustavno sodišče v postopku odločanja o pobudi ni zaslišalo pobudnikov in predlaganih prič, niti ni postavilo predlaganih izvedencev. Pobudniki so namreč svoje lastno zaslišanje predlagali le v zvezi z očitki glede domnevnega preteklega sprenevedanja investitorja glede umestitve nevarnega daljnovoda v bližino njihovih stanovanjskih hiš,⁵¹ Ustavno sodišče pa o tem vprašanju ni odločalo. Postavitev izvedencev okoljske in elektromagnetne stroke ter angažiranje Heinricha Brakelmanna, profesorja za energetski transport in skladiščenje energije, so pobudniki predlagali v zvezi z vplivi vseh različnih variant trase in izgradnje in obveznostjo izvedbe PVO. O slednjem se odloča v predhodnem postopku, potek trase pa glede na trditveno podlago tudi ni predmet odločanja o pobudi. Iz istega razloga Ustavno sodišče ni sledilo tudi sicer neobrazloženemu predlogu za zaslišanje prič, tj. novoprizadetih lastnikov zemljišč, saj očitkov o posegu v njihovo lastninsko pravico niti ni presojalo.⁵²

50. Ustavno sodišče je glede na vse navedeno odločilo, da Uredba ni v neskladju z Ustavo.

51. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnika Accetto in Knez sta dala pritrdilni ločeni mnenji.

Dr. Matej Accetto

predsednik

¹ Državni zbor je Aarhuško konvencijo ratificiral s sprejetjem Zakona o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Uradni list RS, št. 62/04, MP, št. 17/04 – MKDIOZ), spremembo Aarhuške konvencije pa z Zakonom o ratifikaciji spremembe Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Uradni list RS, št. 11/10, MP, št. 1/10 – MSKIVOZ).

² Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-25/17 z dne 9. 6. 2022, 29. točka obrazložitve.

³ Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-25/17 z dne 9. 6. 2022, 21. točka obrazložitve.

⁴ Obveznost pobudnika je jasno navesti, v čem je protiustavnost oziroma nezakonitost izpodbijanega predpisa, kar pomeni, da mora navesti, s katero določbo Ustave ali zakona je izpodbijani predpis v neskladju in kateri so razlogi za tak očitek. Pri tem morajo biti razlogi jasno in določno opredeljeni. Tako na primer sklepi Ustavnega sodišča št. U-I-202/12 z dne 4. 2. 2014, 2. točka obrazložitve, št. U-I-177/19 z dne 1. 7. 2021, 3. točka obrazložitve, št. U-I-410/18 z dne 3. 2. 2022, 6. točka obrazložitve.

⁵ Glej drugi odstavek 48. člena in prvi odstavek 67. člena Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 199/21 – v nadaljevanju GZ-1).

⁶ Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-43/13 (Uradni list RS, št. 76/14), 22. točka obrazložitve, in št. U-I-393/18 z dne 25. 4. 2019 (Uradni list RS, št. 36/19, in OdlUS XXIV, 4), 28. točka obrazložitve.

⁷ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-58/12 z dne 2. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 90/13), 13. točka obrazložitve. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-164/14 z dne 16. 11. 2017 (Uradni list RS, št. 75/17, in OdlUS XXII, 13), 18. točka obrazložitve.

⁸ Prvi odstavek 1. člena ZUPUDPP. Ustavno sodišče za namen te odločbe glede na navedbe v pobudi pušča ob strani postopek presoje sprejemljivosti v skladu z Zakonom o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 46/14, 31/18 in 82/20 – ZON) in drugimi predpisi, ki urejajo ohranjanje narave.

⁹ Primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Valčiukienė in drugi z dne 22. 9. 2011, C-295/10, 57.–60. točka obrazložitve.

¹⁰ Glej prvi odstavek 40. člena ZVO-1 in prvi odstavek 77. člena zdaj veljavnega Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 44/22 – v nadaljevanju ZVO-2). Plani, za katere je izvedba CPVO obvezna, so opredeljeni v drugem odstavku 40. člena ZVO-1 oziroma v drugem odstavku 77. člena ZVO-2. Glej tudi opredelitev načrtov in programov v točki a) 2. člena ter v 3. členu Direktive 2001/42/ES, ki na ravni prava Evropske unije ureja CPVO.

¹¹ Primerjaj sodbo SEU v zadevi Thybaut in drugi z dne 7. 6. 2018, C-160/17, 54. točka obrazložitve, in tam navedeno sodno prakso SEU.

¹² Glej 1. člen Direktive 2001/42/ES.

¹³ Glej prvi odstavek 51. člena ZVO-1. Enako opredelitev vsebuje tudi zdaj veljavni ZVO-2 v prvem odstavku 89. člena.

¹⁴ Glej tudi opredelitev »projekta« v točki a) drugega odstavka 1. člena Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL L 26, 28. 1. 2012 – Direktiva EIA), ki na ravni prava Evropske unije ureja PVO.

¹⁵ Enaka ureditev je vsebovana tudi v 89. členu ZVO-2.

¹⁶ O izognitvi nepotrebnemu podvajanju presoje glej sklepne predloge generalne pravobranilke v zadevi Thybaut in drugi, 40. točka obrazložitve, in tam navedeno sodno prakso SEU.

¹⁷ Glej 50. člen ZVO-1 in prvi odstavek 88. člena ZVO-2.

¹⁸ Tako je določal tudi drugi odstavek 3. člena ZUPUDPP.

¹⁹ Primerjaj sodbo SEU v zadevi Thybaut in drugi, 54. in 61. točka obrazložitve.

²⁰ Glej prvi odstavek 5. člena GZ-1. Pred tem sta enako določala prvi odstavek 4. člena Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 61/17, 72/17 – popr. in 65/20 – v nadaljevanju GZ) oziroma prvi odstavek 3. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popr., 126/07, 108/09, 57/12, 110/13 in 19/15 – ZGO-1).

²¹ Glej drugi odstavek 63. člena ZVO-1, ki se še uporablja v primerih, ko je bilo OVS izdano pred začetkom uporabe GZ-1 oziroma ko je bil postopek izdaje OVS začet pred začetkom uporabe GZ.

²² Integralno gradbeno dovoljenje vsebuje odločitev o izpolnjevanju pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja in odločitev, da nameravana gradnja nima pomembnih škodljivih vplivov na okolje (prvi odstavek 63. člena GZ-1).

²³ Primerjaj sodbo SEU v zadevi Thybaut in drugi, 60. točka obrazložitve.

²⁴ Tako tudi Predlog Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (EVA: 2010-2511-0016) z dne 1. 7. 2010, obrazložitev k 4. členu, str. 52–53.

²⁵ Nacionalna zakonodaja na področju varstva okolja ne pozna (in tudi v času sprejemanja Uredbe ni poznala) združenega postopka, v katerem bi se izvedla okoljska presoja, ki bi izpolnjevala zahteve CPVO in zahteve PVO hkrati. Primerjaj sodbo SEU v zadevi Valčiukienė in drugi, 61. točka obrazložitve.

²⁶ O pravni naravi prostorskih izvedbenih aktov glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-6/17 z dne 20. 6. 2019 (Uradni list RS, št. 46/19, in OdlUS XXIV, 9) in št. U-I-327/20 z dne 20. 1. 2022 (Uradni list RS, št. 20/22).

²⁷ Tudi po veljavni zakonodaji je CPVO omejena na presojo plana, tj. prostorskega izvedbenega akta (glej 77. člen ZVO-2 in tretji odstavek 19. člena Zakona o urejanju prostora, Uradni list RS, št. 199/21 – v nadaljevanju ZUreP-3), predmet PVO pa je konkretni nameravani poseg (glej 89. člen ZVO-1 in sedmi odstavek 19. člena ZUreP-3).

²⁸ Predlog Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (EVA: 2010-2511-0016) z dne 1. 7. 2010, obrazložitev k 4. členu, str. 52.

²⁹ Upoštevaje 93. člen ZVO-1F, se je 51.a člen ZVO-1 uporabljal od 22. 4. 2014 dalje, tj. od dneva začetka veljavnosti Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 54/14, 57/15, 26/17 in 105/20).

³⁰ Tretji odstavek 50. člena ZVO-1.

³¹ Izjema, ko investitor lahko zahteva izvedbo predhodnega postopka že v fazi odločanja o tem, ali je za DPN treba izvesti CPVO, je določena v tretjem odstavku 51.b člena ZVO-1.

³² Ustavnemu sodišču se ni treba opredeljevati do izvršljivosti ugotovitvenega sklepa.

³³ Tako izhaja iz priloženega sklepa MOP z dne 13. 11. 2017.

³⁴ Glej drugi odstavek 40. člena ZVO-1.

³⁵ Člen 4 ZUPUDPP se je glasil:
»(1) Če je v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja in ohranjanja narave, treba za načrtovane prostorske ureditve izvesti postopek celovite presoje vplivov na okolje, presoje sprejemljivosti načrta oziroma presoje vplivov na okolje, se ti postopki izvedejo skupaj s postopkom priprave načrta.
(2) Če se skupaj s postopkom priprave načrta izvede postopek celovite presoje vplivov in postopek presoje vplivov na okolje, se ta postopka, v kolikor ta zakon ne določa drugače, izvedeta v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, v primeru presoje sprejemljivosti načrta pa v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave.
(3) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena, se postopek presoje vplivov na okolje ne izvede v postopku priprave načrta, če:
– ni znano, ali se bodo z načrtom načrtovali posegi v okolje, za katere je v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, treba izvesti presojo vplivov na okolje, ali
– ni mogoče zagotoviti vseh vsebin za predpisane podlage, potrebne za izvedbo postopka presoje vplivov na okolje.«

³⁶ Glej 3. in 4. točko 39. člena ZUPUDPP.

³⁷ Ustavnemu sodišču se zato ni treba opredeljevati do učinka, ki bi ga imela odločitev v predhodnem postopku, da je izvedba PVO potrebna, v primeru, če CPVO (še) ne bi bila izvedena.

³⁸ Zdaj veljavna ureditev predhodnega postopka je nekoliko drugačna (glej 90. člen ZVO-2), vendar pa zakonodaja še vedno omogoča, da se v primeru umeščanja prostorskih ureditev državnega pomena v prostor predhodni postopek izvede po začetku sprejemanja državnega prostorskega načrta (glej drugi odstavek 102. člena ZUreP-3).

³⁹ Drži, da PVO sicer tudi pogojuje izvedbo CPVO (drugi odstavek 40. člena ZVO-1), vendar je v obravnavanem primeru CPVO bila izvedena (glej 29. točko obrazložitve te odločbe).

⁴⁰ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-43/13, 22. točka obrazložitve, in št. U-I-393/18, 28. točka obrazložitve.

⁴¹ Primerjaj 1. člen Aarhuške konvencije.

⁴² Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-441/18 z dne 6. 7. 2022 (Uradni list RS, št. 99/22), 20. točka obrazložitve.

⁴³ Glej 3. točko prvega odstavka 39. člena ZUPUDPP.

⁴⁴ ZUPUDPP je obveznost proučitve pripomb nalagal koordinatorju, pobudniku, investitorju in izdelovalcu DPN, kot so opredeljeni v 12. členu ZUPUDPP, koordinator in pobudnik pa sta imela dolžnost, da do pripomb in predlogov zavzameta stališča (šesti odstavek 25. člena ZUPUDPP).

⁴⁵ Tudi Odbor za presojo skladnosti Aarhuške konvencije (Compliance Committee) je že večkrat poudaril, da pravica javnosti do sodelovanja pri pripravi načrtov in programov v zvezi z okoljem ne pomeni pravice, da so pripombe in predlogi javnosti tudi nujno upoštevani, oziroma pravice veta na predlagani načrt ali program v zvezi z okoljem. Glej na primer poročilo ECE/MP.PP/C.1/2009/4 z dne 8. 2. 2011 o zadevi ACCC/C/2008/29, poročilo ECE/MP.PP/C.1/2009/8/Add.1 z dne 8. 2. 2011 v zadevi ACCC/C/2008/24 in poročilo ECE/MP.PP/C.1/2014/9 z dne 4. 6. 2014 v zadevi ACCC/C/2012/70.

⁴⁶ Kot izhaja iz navedb v pobudi in priloženih listin, je četrta pobudnica z uporabo ustreznih pravnih sredstev dosegla, da ji je bil v predhodnem postopku priznan položaj stranske udeleženke, in naknadno tudi uspela s pritožbo zoper odločitev ARSO, da izvedba PVO za načrtovani poseg v okolje ni potrebna (glej sklep in odločbo MOP z dne 13. 11. 2017).

⁴⁷ Glej 41. člen ZVO-1.

⁴⁸ V obravnavanem primeru je MOP z odločbo z dne 23. 3. 2016 potrdilo sprejemljivost DPN pod pogojem, da se izvedejo ukrepi, predlagani v okoljskem poročilu iz januarja 2016. V obrazložitvi odločbe se je MOP opredelilo tudi do spoštovanja zahteve po sodelovanju javnosti iz 43. člena ZVO-1.

⁴⁹ Ustavno sodišče je stališče glede pomena javne obravnave z vidika pravice do sodelovanja javnosti v postopku sprejelo že v odločbi št. U-I-298/95 z dne 27. 2. 1997 (Uradni list RS, št. 15/97, in OdlUS VI, 23), 7. točka obrazložitve. Glej tudi na primer odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-348/06 z dne 25. 1. 2007 (Uradni list RS, št. 11/07, in OdlUS XVI, 9), 8. in 9. točka obrazložitve, št. U-I-94/07 z dne 14. 2. 2008 (Uradni list RS, št. 21/08, in OdlUS XVII, 7), 7. in 8. točka obrazložitve, št. U-I-7/13, Up-29/13 z dne 5. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 89/15), 13. in 14. točka obrazložitve.

⁵⁰ Mnenja NUP s pojasnili glede njihovega upoštevanja, z navedbo datumov njihove izdaje ali s podatki o datumu vročitve vloge, če ta niso bila izdana, ki se pripravijo v analizi smernic, so del obveznih prilog DPN, ki morajo biti na vpogled javnosti na sedežu koordinatorja v vseh fazah priprave in veljavnosti načrta (glej 33. člen Pravilnika o vsebini, obliki in načinu priprave državnega prostorskega načrta, Uradni list RS, št. 106/11).

⁵¹ Predlog za zaslišanje je utemeljen na osmi strani pobude.

⁵² Glej 21. točko obrazložitve te odločbe.

Glasilo Uradni list RS

Uradni list RS, št. 4/2023 z dne 13. 1. 2023